Pogovarjali smo se s kardinalom Louisom Raphaëlom I. Sakom, ki opozarja na preganjanje kristjanov na Bližnjem vzhodu. Rodil se je v mestu Zakho v iraškem Kurdistanu leta 1948. Prihaja iz kaldejske krščanske družine, ki ima korenine v verski skupnosti, ki je bila navzoča v mestu njegovega rojstva že od 5. stoletja po Kristusu.
Louis Sako je bil za duhovnika posvečen 1. junija 1974 v kaldejski arheparhiji v iraškem Mosulu. 27. septembra 2003 je bil posvečen za škofa s sedežem v Kirkuku. 2008 in 2010 je prejel mednarodno nagrado Pax Christi. Sinoda škofov Kaldejske katoliške cerkve, ki je bila sklicana v Rimu 28. januarja 2013, ga je izvolila za naslednika Emmanuela III. Dellyja kot babilonskega patriarha. S tem je postal tudi bagdadski nadškof. Sako si je ob tem izbral imel Louis Raphael I. Sako. Papež Benedikt XVI. mu je 1. februarja 2013 podelil ecclesiastica communio (cerkveno občestvo), ki ga voditelji katoliških cerkva vzhodnega obreda iščejo kot znak svoje enotnosti s širšo Katoliško cerkvijo. Govori kaldejsko, nemško, francosko, angleško, italijansko in arabsko. Papež Frančišek ga je 28. junija 2018 imenoval za kardinala.
Kaj se danes dogaja z iraškimi kristjani? Se že vidi kakšen znak vračanja k normalnemu življenju?
V primerjavi s prejšnjim letom se situacija izboljšuje, še posebej na Ninivski planoti (območje s krščansko večino na severu Iraka, op. p.). Približno polovica prebivalcev se je vrnila v svoja naselja, drugi kristjani pa čakajo na obnovo svojih hiš in še vedno živijo v Erbilu pod zaščito Kaldejske katoliške cerkve in s pomočjo humanitarnih društev, kot sta Pomoč trpeči cerkvi in Karitas. Maloštevilne vlade nam pomagajo pri naših prizadevanjih, da obnovimo bivališča, ceste, spet pripeljemo električno energijo in pitno vodo ter predvsem ustvarimo delovna mesta za mlade iranske kristjane. Bojimo se, da bodo mladi prisiljeni emigrirati in zapustiti svojo zemljo, če ne bo zaposlitev.
Kljub počasnemu vračanju k normalnosti pa so kristjani še vedno diskriminirani, kar ni več sprejemljivo. Evropa je porabila preveč časa, da bi doumela, da je tudi v njenem interesu, da kristjani v Iraku ne izginejo. Tu, na tej zemlji živimo že tisočletja in naučili smo se, kako govoriti in kako sobivati z muslimani. Smo pravi iraški državljani. Od Evropske unije zahtevamo, da nam pomaga in pritisne na iraško državo, da na osebnih izkaznicah izbriše podatek »kristjan«, ker si želimo delitev med državo in religijo. Zahtevamo tudi enakopravnost moških in žensk ter prepoved porok z mladoletnimi dekleti.
Kaj lahko storijo EU in evropske države, da bi pomagale iraškim kristjanom?
Evropska unija in evropske države lahko storijo veliko, da bi pomagale iraškim kristjanom. Kot prvo lahko EU pritisne na iraške oblasti, da zagotovijo spoštovanje človekovih pravic vseh državljanov (in ne samo tistih, ki so večina). Tudi izobraževanje ima temeljno vlogo. Apeliramo na EU, da od iraške vlade in vseh vlad v islamskih državah, da iz šolskih knjig izbrišejo vse diskriminatorne izraze za nemuslimanske državljane. Poudariti pa moram, da že obstajata dve evropski državi, ki sta v prvi bojni liniji s svojo pomočjo iraškim kristjanom: Madžarska, ki deluje že nekaj časa, in sedaj še Avstrija na podlagi osebne obljube avstrijskega kanclerja Sebastiana Kurza.
Evropske institucije pa iraškim kristjanom sploh ne pomagajo! Pomoč dajejo prek Združenih narodov, ki pa ne delujejo na območjih, kjer živijo krščanske skupnosti. Prav v teh dneh sem v Bruslju, kjer poskušam pojasniti, da evropska pomoč ne bo nikoli prišla do tistih, ki jo potrebujejo, če jo bodo še naprej pošiljali prek OZN ali prek različnih vlad. Mi kot krščanska skupnost imamo možnost avtonomno upravljati financiranje in ne razumem, zakaj EU meni, da si ne zaslužimo njihove podpore.
Kako se lahko premaga islamski radikalizem na tako turbulentnem območju, kot je Bližnji vzhod?
Politični islam, ki je v Irak prišel in se razširil od zunaj, je skrajno škodljiv, ker favorizira radikalizem. Še naprej se spodbuja dobesedno razumevanje Korana, namesto njegove interpretacije na modernejši način. Kamorkoli grem, prosim imame, da znova pregledajo svoje nauke, da jih naredijo bolj kompatibilne, pa ne s sedmim stoletjem, pač pa s sodobnim časom.
Pod diktaturo (Sadama Huseina, op. p.) smo živeli varno, a nesvobodni. Sedaj imamo vso svobodo, ki si jo želimo, a živimo na milost in nemilost različnih milic in plemen. Nimamo prave zaščite in kdorkoli lahko vstopi v hišo kristjana, mu grozi ali ga ubije, ne da bi kdorkoli rekel karkoli. Novi iraški predsednik, premier in predsednik parlamenta so umirjeni in pametni ljudje, vendar potrebujejo pomoč in Evropa jih mora podpreti.
Tudi v Evropi smo priča širjenju nevarnega islamskega radikalizma. Kaj svetujete Evropejcem, kako naj premagajo ta trend?
Evropa se je že davno vdala relativizmu. Izvedel sem, da v belgijskih šolah ni več verouka, če pa je, se učijo o islamu. Evropejci radi govorijo o »islamofobiji«, ampak sedaj bi bilo treba govoriti o »kristjanofobiji«! Na vsem Bližnjem vzhodu kristjani raje umrejo, kot da bi zanemarili svojo vero, v Evropi pa je veliko muslimanov, ki bi raje umrli, kot da bi živeli na celini, kjer zakone narekujejo »neverniki«. Evropa se ne sme sramovati svojih krščanskih vrednot, saj smo mi, iraški kristjani, tudi vedno branili svoje vrednote in svoje korenine na Bližnjem vzhodu. Do pred kratkim nam je to tudi uspevalo. S tem smo ustvariti pluralno družbo.
Kako naj se vedemo do evropskih džihadistov, ki so se priključili ISIS? Naj ustanovimo mednarodno sodišče v Siriji, Iraku ali v Evropi?
Odsotnost pravice ni nikoli dobra. Vsaka država mora prevzeti odgovornost za svoje državljane in jih mora vrniti nazaj ter jim soditi v Evropi. Nerazumljivo je, kako se je kar nekaj tujih borcev, ki so povzročili toliko škode pri nas, brez posledic vrnilo v Evropo.
