Piše: Álvaro Peñas
Jaco Kleynhans je vodja mednarodnega povezovanja pri Solidarnostnem gibanju, organizaciji več kot dvajsetih konservativnih skupnostnih organizacij z več kot pol milijona članov po vsej Južni Afriki.
Kleynhans je odgovoren za politično, gospodarsko, kulturno, akademsko in jezikovno sodelovanje z državami, organizacijami, političnimi strankami, podjetji in posamezniki po vsem svetu. Sodeloval je v političnih kampanjah v ZDA in Evropi ter ima obsežno znanje o mednarodni politiki.
Umori belih kmetov v Južni Afriki so postali običajni. Kakšen je odgovor južnoafriške vlade na ta neskončen seznam zločinov?
Južna Afrika je izjemno nasilna država. Stopnja umorov na 100.000 prebivalcev je trenutno druga najvišja na svetu. Razlogov za to je več. Prvič, južnoafriška policija, organi pregona in sodišča ne uspejo ujeti in uspešno preganjati kriminalcev. Drugič, nasilje, zlasti v boju proti apartheidu, je bilo predolgo opravičljivo in generacija ali dve Južnoafričanov sta odraščali z nasiljem, kot so nasilne kraje, posilstva, mučenje in umori, kot normo. Ogromno nezakonito priseljevanje iz preostale Afrike v zadnjih letih še povečuje težave s kriminalom. Kar še poslabša napade na kmete in še posebej brutalne umore kmetov, je, da se politična retorika in nenehno sovražno sporočilo do kmetov in belih Južnoafričanov nasploh povečujeta. Pojejo se celo pesmi, ki ljudi spodbujajo k ubijanju kmetov. Od konca apartheida je bilo v Južni Afriki ubitih 3000 kmetov. Večinoma ga spremljajo ekstremna mučenja in izjemno brutalni umori. Število kmetov v Južni Afriki se je v zadnjih treh desetletjih zmanjšalo s 50.000 na manj kot 30.000, medtem ko se je prebivalstvo države povečalo s 40 milijonov na več kot 60 milijonov. Torej, čeprav je v Južni Afriki veliko umorov, je stopnja umorov kmetov najvišja od vseh kategorij umorov v Južni Afriki. Bolj nevarno je biti kmet v Južni Afriki kot živeti v Bagdadu v Iraku ali v Damasku v Siriji. Sovraštvo do kmetov se povečuje zaradi neuspeha vlade in populizma do kmetov grešnih kozlov, zlasti Burov/Afrikanerjev.
Vlada Nelsona Mandele je bila na Zahodu precej romantizirana, toda diskriminacija in vse, kar ste omenili, se je rodilo pod njegovo vladavino.
Drži, težave so se začele že pod Mandelo. Najslabši rasni zakoni, kot je afirmativna akcija, so se začeli pod Mandelo. Umori na kmetijah so se začeli pod Mandelo. Težava je v tem, da tega ne morete omeniti. Kot da bi se težave začele šele z Jacobom Zumo in Cyrilom Ramaphoso. ANC nikoli ni bila dobra vlada. Kmalu po tem, ko je Mandela postal predsednik, se je začela nova rasna diskriminacija bele manjšine.
