Piše: Tanja Brkić (Nova24tv)
Ne glede na to, kdo bo zmagal v Ukrajini, je en narod že označen kot poraženec, in sicer Nemčija, ki je utrpela katastrofalno izgubo, ugleda, namreč. Ne le da nemški vrh Ukrajincem ni uspel zagotoviti pomoči, Nemci so v svojih dogovorih z Rusijo izpadli v najboljšem primeru naivni – v najslabšem pa sokrivci.
Potem ko je nemški kancler Olaf Scholz s seznama orožja za Ukrajino črtal tanke in topništvo, se je paket pomoči, ki naj bi bil vreden milijardo evrov, zmanjšal za več kot dve tretjini. Medtem je Berlin zagovarjal sankcije in trdil, da njegova industrija in potrošniki ne morejo prenesti bolečine zaradi prekinitve dobave energije iz Rusije. Zunanja ministrica Annalena Baerbock je trdila, da je nemogoče zmanjšati uvoz ruske nafte na nič pred koncem leta, medtem ko bi prekinitev dobave plina trajala veliko dlje, vendar je Litva oboje ustavila že prej, kljub temu, da je veliko bolj ranljiva država, zato je Zelenski Nemčiji očital, da jih skrbi le za zaščito svojega gospodarstva.
Nemški javnosti zdaj postaja jasno, da ruski plin in nafta, ki oskrbujeta njihove domove in avtomobile, skupaj s svojimi partnerji iz Evropske unije, plačujejo za Putinov vojni stroj v enormnih letnih zneskih. Če bi ta denarni tok prekinili s sankcijami, Kremlju ne bi preostalo drugega, kot da konča vojno, vendar je zdaj za to prepozno, saj se bo konflikt končal veliko prej, preden Nemčija dokončno prekine stike z Rusijo. Kot je dejal ameriški zgodovinar Timothy Snyder: “Trideset let so Nemci Ukrajincem predavali o fašizmu. Ko je fašizem dejansko prišel, so ga Nemci financirali, Ukrajinci pa so umrli v boju proti njemu,” piše Telegraph.
Izgovori Nemčije krizo le poglabljajo
Nemški vrh trenutno doživlja živčni zlom v polnem obsegu, saj so zunanji opazovalci šokirani nad odvisnostjo Nemčije od Rusije, vse pa kaže na to, da stikov z Rusijo ne nameravajo prekiniti, z vsemi razlagami pa krizo le še poglabljajo. Eden od najslabših izgovorov je bil izgovor nemške obrambne ministrice Christine Lambrecht, ki je zavrnila dobavo težkega orožja Ukrajini, češ da bi njihova vojska ostala premalo opremljena, vendar je eden od višjih generalov to zanikal, saj so v preteklosti to že počeli. Ursula von der Leyen naj bi vojakom v času, ko je bila še obrambna ministrica, celo naročila, naj na vajah namesto pušk uporabljajo metle. Angela Merkel jo je pozneje povišala v predsednico Evropske komisije.
Rusi financirali nemške okoljske fundacije
Najbolj škandalozen pa je trenutno projekt plinovod Severni tok, ki ga je dve desetletji spodbujala nemško-ruska povezava. Začela se je z Gerhardom Schröderjem, ki je svojo pozicijo socialdemokratskega kanclerja zamenjal za predsednika Severnega toka ter upravnih odborov Gazproma in Rosnefta. Eden od njegovih varovancev je ravno Scholz, ki se je v odločanju zadev do Rusije izkazal za nestabilnega, enako pa velja za še nekaj predstavnikov iz vrst socialdemokratov, ki so naklonjeni proruski politiki, kar nakazuje tudi primer Manuele Schwesig, socialdemokratske prve ministrice vzhodne zvezne dežele, ki je po poročanju Die Welta ustanovila fundacijo po naročilu korporacije Severni tok 2 pod ruskim nadzorom, da bi se izognila morebitnim ameriškim sankcijam in prikrito promovirala projekt v nemških medijih. O tej zadevi zdaj poteka preiskava, vendar je njena drznost šokirala Nemce, čeprav še danes zatrjuje, da ničesar ni storila narobe. Do uvedenih sankcij Rusiji leta 2014 zaradi invazije na Krim, je bila Nemčija največja trgovinska partnerica Rusije, ki se je po sankcijah obrnila na Kitajsko. Kljub že takrat uvedenim sankcijam pa so nemška podjetja, kot so Volkswagen, Mercedes, BMW in Adidas, šele pred dvema mesecema začela zmanjševati svoj izvoz v in proizvodne obrate v Rusiji.
Tesni odnosi segajo globoko v preteklost
Navezanost Nemčije na Rusijo sega že v čase Katarine Velike, ki je Nemce povabila, naj se naselijo v Rusiji, da bi kmete naučili kmetovati. Potomce “volških Nemcev” je Stalin deportiral v Sibirijo, a jih je v 80. in 90. letih na milijone emigriralo v Nemčijo, kjer zdaj tvorijo proputinovo lobistično skupino. Nemci so bili tisti, ki so tihotapili Lenina po Evropi, da bi sprožil svojo boljševiško revolucijo v Rusiji. Brest-Litovska pogodba leta 1918 je Rusom naložila kartaški mir in ustvarila prvo neodvisno Ukrajino, ki jo je kasneje zatrla Rdeča armada. Celo Hitler je s Stalinom sklenil pakt, ki je razkosal Poljsko in sprožil drugo svetovno vojno, o sodelovanju z Rusijo pa pričajo še mnogi zgodovinski dogodki.
Nemčija je Ukrajino od nekdaj videla kot del Sovjetske zveze
Ukrajina je bila za Hitlerja v času nacistične okupacije “žitna košara Evrope”, vendar so jo Nemci videli zgolj kot del Sovjetske zveze in niso nikoli niso čutili potrebe po odkupu za to, kar so tam storili – tako kot na Poljskem in zlasti v Rusiji. Dejstvo, da so nekateri Ukrajinci, ogorčeni zaradi Stalinove genocidne lakote (holodomor), sodelovali z nacisti, je prispevalo k povojnemu pomanjkanju simpatij v Nemčiji do ukrajinskih nacionalnih aspiracij. Nasprotno pa so Ruse učili, da so ukrajinski nacionalisti po definiciji nacisti, sploh ko je leta 1959 KGB ubil njihovega vojnega vodjo Stepana Bandero v Münchnu. Potem ko je Ukrajina leta 1991 postala neodvisna, ji Nemci niso posvečali veliko pozornosti. Namesto tega so podvojili svojo dolgoletno politiko vlaganja v Rusijo. Tudi ko je Putin prevzel oblast – z ustrahovanjem, vmešavanjem in v nekaterih primerih z uničenjem svojih sosedov v službi njegovih imperialističnih načrtov – so si politiki v Berlinu zatiskali oči.
Ključno vlogo je imela “ostpolitika”
Nekateri so celo verjeli ruski propagandni liniji, da je Ukrajina polna neonacistov, čeprav je bil njen predsednik Jud in njen parlament (za razliko od nemškega Bundestaga) ni imel skrajno desnih strank. Šele ko sta se v Evropo vrnila vojna in genocid, katerih preprečevanje je bilo menda osnova njihovega povojnega sistema, so Nemci spregledali in zadevo začeli dojemati izven okvirjev tradicionalne ostpolitike oziroma zahodnonemške “politike majhnih korakov”, ki je pomagala približati Vzhod v letih pred padcem Berlinskega zidu.
Severni tok 2 kot zagotovilo odvisnosti Nemčije od Ruskega plina
Nemški voditelji so se vedno spraševali, kako nadomestiti pomanjkanje energetskih virov v svoji državi, v postsovjetskem času pa se je Rusija hitro razvila v dobavitelja poceni nafte in plina v Evropo. Od tod hiter premik nemškega gospodarstva v odvisnost od Rusije za svojo energijo, zlasti po odločitvi Angele Merkel pred desetletjem, da postopno opusti vse jedrske reaktorje. S projektom plinovoda Severni tok 2, je Kremelj nameraval zagotoviti odvisnost Nemčije od ruskega plina, čeprav so Merklova in njeni koalicijski partnerji iz SPD dosledno zavračali politični, strateški ter gospodarski pomen projekta. Nemci so ruskim podjetjem celo dovolili, da nadzorujejo velike dele njihovih skladišč in rafinerij, kar pomeni, da so bile zaloge nafte in plina, ko se je februarja začela invazija na Ukrajino, nizke. To je bil še en dejavnik, ki je Berlin prepričal, da je zgodnji odklop od ruskih ogljikovodikov nemogoč. Tudi premog, edino fosilno gorivo, ki ga ima Nemčija v izobilju, so večinoma uvažali iz Rusije, deloma iz okoljskih razlogov, predvsem pa zato, ker je bil cenejši.
Posledice so lahko usodne
Nemčija se ponaša s tem, da je vzor svobode, demokracije in pravne države, vendar si je s svojo disfunkcionalno zvezo z Rusijo dovolila postati talka najnevarnejše diktature na svetu. Od samopoveličevanja Gerharda Schröderja do vztrajnega materializma Angele Merkel in moralne strahopetnosti Olafa Scholza, so vsi tehnokrati, ki niso sposobni dojeti velike strategije, kaj šele predvideti zlobno logiko Putinove megalomanije. Vsi so bili razkriti kot brezupno izven svoje globine, obstaja pa na srečo še peščica tistih, ki razumejo usodne posledice politike Scholzove vlade. Edina članica sedanje vlade, ki se zdi, da sluti, kaj je na kocki, je zunanja ministrica Annalena Baerbock, ki so se ji nedavno še posmehovali, danes pa zagovarjajo njena stališča.
Razpad koalicije ali status quo
Pravzaprav pomembna delitev, ki se pojavlja v nemški politiki, ni med levico in desnico, temveč med podpornikom proruskega političnega sistema in disidenti, ki želijo z vsem srcem podpreti Ukrajino in ne bi presenetilo, da se bodo “semaforska koalicija” in njene tri stranke razpadle. Najbolj verjeten scenarij pa je, da se bo politika v Berlinu zataknila pod statusom quo. Tragedija nemških elit je v tem, da so se v prizadevanju za izenačenje z škodljivo preteklostjo postavile v neenakopravne zahteve sedanjosti. Ni vest tista, ki jih je vse naredila strahopetne, ampak prepričanje, da Evropa nikoli več ne bo mogla pasti pod urok, ki mu je nekoč podlegla Nemčija. Res se je ponovilo – v Rusiji.
