Piše: Álvaro Peñas
Intervju s Carolino Barrero, aktivistko za zaščito človekovih pravic na Kubi, ki je od februarja 2022 v samoizgnanstvu v Španiji.
Menim, da je samoizgnanstvo ena od običajnih metod kubanskega režima, da se znebi nasprotnikov.
Da, to je ponavljajoča se praksa, ki so jo začeli uporabljati od zmagoslavja ali bolje rečeno katastrofe oborožene gverile pod vodstvom Fidela Castra. Že od začetka so uporabljali vse metode in vse represivne taktike, da bi nevtralizirali vsako obliko disidentstva in ena izmed njih je prisilno izgnanstvo. V mojem primeru sem odšla, potem ko so me to večkrat pozvali, z grožnjami, da bom sicer šla v zapor. Na Kubi imam štiri obtožbe zaradi kaznivih dejanj zoper državno varnost. Odprli so jih preiskovalci v Villa Marista – znanem zaporu in najpomembnejšem kriminalističnem centru državne varnosti v Havani. Tam so kriminalisti, ki so usposobljeni za odpiranje sodnih primerov proti nasprotnikom zgolj zaradi nestrinjanja. Običajno so kazenske zadeve, ki jih sprožijo, domnevno za običajna kazniva dejanja – da bi lahko mednarodno javno mnenje verjelo, da so nasprotniki kriminalci, navadni prestopniki, vandali, ljudje, ki ogrožajo javni red ali so krivi nespoštovanja policijskih organov. Da ste obtoženi nespoštovanja, je dovolj, da vprašate: “Zakaj me peljete v zapor?” To je zelo pogosto, saj je veliko nepravilnih aretacij brez kakršnega koli pojasnila. Na silo vas ustavijo na ulici, strpajo v patruljni avto in odpeljejo na policijsko postajo, kjer lahko preživite dneve ali tedne in izginete, ne da bi bili o tem obveščeni vaša družina ali javno mnenje. Če preprosto zavrnete da boste sledili policista ob samovoljnem pridržanju, vas lahko obtožijo nespoštovanja oblasti. Očitali so mi nespoštovanje oblasti in tudi »navdih h kaznivemu dejanju«, do katerega pride, ko javno zahtevaš pravico do demonstracije. Večkrat so mi grozili in brez zakonske utemeljitve so mi dali hišni pripor. To se zgodi, ko obstaja zatiralska vlada, ki ne odgovarja pravici za izvajanje svoje moči. Moj odhod je bil prenagljen, ker so me izsiljevali z varnostjo drugih ljudi, predvsem mater političnih zapornic, ki so z mano protestirale pred sodiščem 31. januarja 2022. Ta dan so tam devetim mladoletnikom sodili zaradi upora. Spremljala sem nekaj njihovih mater in ko so fantje prišli ven, smo zavpile: “Svoboda”. Zato so nas aretirali in pretepli in rekli so mi, da bodo te matere končale v zaporu zaradi javnega reda in miru, če ne odidem. Ker kubanski režim misli, da materina ljubezen, da obišče sina in prosi za njegovo svobodo, predstavlja javni nered. Zaradi tega sem prišla v Španijo.
V zadnjih letih je na Kubi vedno več protestov iz različnih razlogov, ki so morda zdaj bolj vidni zaradi družbenih omrežij. Se vam zdi, da vse več ljudi izgublja strah pred protesti proti režimu?
Mislim, da so ljudje vedno protestirali proti diktaturi na Kubi, zlasti na začetku, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. In treba bi bilo narediti globok in zelo kritičen pregled mrtvih, priprtih in obsojenih od 60. do 90. let prejšnjega stoletja. Zgodilo se je, da so v zadnjih letih po zaslugi interneta protesti lahko dobili nadaljnji razmah, tako med mednarodnim javnim mnenjem kot med samimi Kubanci, ki so prav tako lahko spoznali stopnjo odpora proti režimu. Prej je bila Kuba slepa in vse, kar je šlo v tujino, so nadzorovali propagandni organi komunistične partije, nacionalni tisk, televizija in kubanski diplomatski aparat, ki je tudi del tega velikega propagandnega stroja. To je bila edina stvar, ki je dosegla zunanji svet in v to je svet verjel. Toda zahvaljujoč internetu je zdaj mogoče oporekati in vsak državljan lahko pove svoje mnenje in pokaže, kako policija pretepa ali samovoljno pridržuje ljudi. In hkrati je očitno, da gre za proces razkroja režima. Maska mita o revoluciji je padla in vse bolj je jasno, da je na oblasti skorumpirana vojaška elita, česar ne morejo več ignorirati niti nekoč bolj naklonjene skupine ljudi.
Več TUKAJ.
