Piše: Bogdan Sajovic
Po osemdesetih letih nam pred očmi razpada potsdamska ureditev sveta. ZDA očitno opuščajo vlogo svetovnega policaja. Napočil je čas, da se Evropejci končno zbudimo iz apatije in naredimo Evropo spet veliko.
Živimo v turbulentnem času, ko nam tako rekoč pred očmi razpada ureditev sveta, ki so jo pred osemdesetimi leti začrtali zmagovalci druge svetovne vojne.
Že ob koncu vojne so se zmagovalci poleti 1945 sešli sredi poražene Nemčije, natančneje v Potsdamu. Šlo je tudi za simbolno potezo, saj je bil Potsdam sedež nemške generalštabne akademije, se pravi samo srce »pruskega militarizma«. Zmagovalci so razglasili − koliko so to dejansko mislili, je seveda drugo vprašanje −, da je obdobje vojaških osvajanj, obdobje pravice močnejšega, končano. Vojni spopad obsega druge svetovne vojne se ne sme nikoli več ponoviti in na tem bo temeljil celotni ustroj svetovne politike.
Osemdeset let potsdamske ureditve
Konec leta 1945 so zato ustanovili Organizacijo združenih narodov in njena temeljna listina je zakoličila vizijo iz Potsdama. Svetovni red naj bi temeljil na miroljubni koeksistenci, miroljubnemu reševanju sporov in kaznovanju vseh, ki bi skušali to idilo razbiti. Praktično vsa mednarodna zakonodaja, mednarodne pogodbe in konvencije, izhajajo iz temeljnih načel ustanovne listine Organizacije združenih narodov.
Iz poražene Nemčije in nekaj manj tudi Japonske so naredili primer. Obdolžili so ju za netenje napadalne vojne in krivca za vse iz te vojne izhajajoče razdejanje ter postavili pred sodišče celo vrsto ministrov, generalov, industrialcev, ideologov … ter nekatere usmrtili, druge obsodili na dolge zaporne kazni. Kanec ironije je v tem, da bi nekateri teh ideologov, denimo v ZDA, pravzaprav ščitil prvi amandma in jih nikakor ne bi mogli preganjati, vsaj ne državni organi; lahko bi jih eventualno kdo tožil civilno zaradi razžalitve ali česa podobnega.
No, v primeru Nemčije in Japonske pa je šlo za poražence in za nazoren prikaz, kaj se lahko zgodi tistim, ki bodo ogrožali svetovni mir. Na podoben način so sodili tudi v nekaterih drugih primerih, denimo odgovornim za vojno na območju nekdanje Jugoslavije, pa iraškemu diktatorju Sadamu Huseinu, odgovornim za pokole v Ruandi …
Nobenega dvoma ni, da Organizaciji združenih narodov v nobenem trenutku ni uspelo uresničiti tistega, za kar je bila pravzaprav ustanovljena. Njene resolucije so že kmalu postale prazen papir, saj se jih praktično nihče ni držal. Združena intervencija članic proti morebitnim kršiteljem svetovnega miru je postala nemogoča, ko se je petim največjim jedrskim silam omogočila pravica veta, saj praktično nikoli vseh pet ni enakega mnenja o katerikoli zadevi, ki se zgodi na tem planetu. Organizacija OZN je postala ogromen birokratski monstrum, ki je predvsem sam sebi namen in živi samo zaradi darežljivosti ZDA, ki prispevajo približno 70 odstotkov denarja, potrebnega za vzdrževanje tega orjaškega birokratskega aparata. Pravzaprav bi bilo edino smiselno, da bi se ta mastodont razpustil, vendar pa ga ohranjajo pri življenju kot simbol potsdamske ureditve sveta.
Svetovni policaj ZDA
Bolj ko se je OZN kazala kot nemočen birokratski mastodont, bolj je naraščala odvisnost sveta od ZDA, ki so prevzemale vlogo svetovnega policaja in varuha povojne ureditve sveta. Koliko so bile ZDA pri tem uspešne, je stvar debate. Koliko so to vlogo zlorabile za svoje lastne partikularne interese, tudi. Ali so imele ZDA pri igranju te vloge tudi korist? Nedvomno. Kot uveljavljeni svetovni policaj imajo ZDA vojaške baze po vsem svetu. To jim omogoča ogromno vojaško, politično in diplomatsko moč. To jim omogoča preferenčne gospodarske sporazume, dostop do strateških surovin, nadzor nad glavnimi trgovskimi potmi. Zaradi tega je ameriški dolar svetovna rezervna valuta. Vloga svetovnega policaja prinaša velike koristi.
Na drugi strani pa tudi velike minuse. ZDA morajo vzdrževati ogromno vojsko ter razsežno varnostno-obveščevalno in diplomatsko mrežo. To pa seveda stane velikanske vsote denarja. Letni vojaški proračun ZDA je večji kot poračuni naslednjih dvajsetih držav skupaj. Intervencije stanejo denar in človeške žrtve. Vse več ameriških volivcev je tega sitih in že dolga leta vse bolj naraščajo zahteve, da se ZDA odrečejo vlogi svetovnega policaja in se posvetijo same sebi ter pustijo svet, naj se znajde, kakor ve in zna. In predsednik Trump je očitno precej naklonjen takšnemu mišljenju.
Svet je seveda šokiran nad možnostjo, da ZDA opustijo vlogo svetovnega policaja in dejansko varuha potsdamske ureditve. Še toliko bolj, ker »mirovni načrt« predsednika Trumpa za Ukrajino dejansko pomeni legalizacijo ruske okupacije vzhodne Ukrajine, kar je v popolnem nasprotju s načeli, ki so bila sprejeta po drugi svetovni vojni in so bile mimogrede njihovi glavni arhitekti prav ZDA in Rusija, tedaj pod imenom Sovjetska zveza.
Napravimo Evropo spet veliko!
Evropski politični vrh je seveda še posebej šokiran, saj se mu je končno posvetilo, da je Evropa brez ameriške protekcije popolnoma razgaljena. Da se potsdamska ureditev ruši in se dviga svet, v katerem bo spet vladala pravica močnejšega. Po drugi strani pa to niti ni tako slabo. Če se ozremo v zgodovino, lahko vidimo, da bo bile križarske vojne tisti iniciator, ki je zganil apatično Evropo, da začela delovati, kar ji je kasneje omogočilo, da je postala politično, gospodarsko, vojaško, znanstveno in intelektualno središče planeta. Položaj, ki se ga je Evropa v potsdamski ureditvi dejansko odrekla in prvenstvo prepustila najprej ZDA in Sovjetom oziroma Rusom, v novejšem času pa še Kitajcem. Razpad potsdamske ureditve je torej priložnost, da se apatična Evropa spet zbudi. Čas, da se nehamo ozirati na Američane, Ruse, Kitajce ali kogarkoli drugega. Priložnost, da naredimo Evropo spet veliko in spet zavzamemo položaj, ki nam pripada, se pravi, da spet postanemo politično, gospodarsko, vojaško, znanstveno in intelektualno središče sveta.
