Piše: Jože Jan
Prvi dan leta 2002 se je uradno rodil evro. Nova valuta je takrat vzbudila veliko upanja, pa tudi veliko dvomov. Deutsche Welle je preveril, kaj se je izkazalo za resnico in kaj zgolj pretiravanje.
Ob praznovanju prihoda leta 2002, se je 12 evropskih držav poslovilo od lastnih valut in so sprejeli evro. Državljani Belgije, Finske, Francije, Nemčije, Grčije, Irske, Italije, Luksemburga, Nizozemske, Avstrije, Portugalske in Španije so se morali privaditi na nove bankovce in kovance.
Evru je uspelo zbližati države in potrditi projekt Evropske unije. Vendar je na začetku bilo tudi veliko negotovosti in napovedi strokovnjakov. Deutsche Welle je analiziral pet napovedi strokovnjakov in preveril, ali so se uresničili ali ne:
1. Evro bo postal ključna valuta v mednarodnem merilu. Resnično.
Leta 1997 je Fred Bergsten, takratni direktor Petersonovega inštituta za mednarodno ekonomijo trdil, da bo evro »vsaj druga najpomembnejša valuta na svetu« in da bo končal izključno prevlado ameriškega dolarja.
Po podatkih Mednarodnega denarnega sklada je bilo v drugi polovici leta 2021 59,2% svetovnih uradnih deviznih rezerv v ameriških dolarjih, sledil pa je evro z 20,5%. Glede mednarodnega plačilnega prometa sta obe valuti izenačeni: oktobra 2021 je bilo 39,1% nakazil opravljenih v dolarjih in 38,1% v evrih.
2. Prej ali slej se bo Združeno kraljestvo pridružilo območju evra. Napačno.
Ta napoved je bila najbolj napačna od vseh. Res je, da je od vsega začetka Združeno kraljestvo izražalo skepticizem do evra, vendar je evro imel tudi podpornike. Takratni premier Tony Blair je menil, da bi bil vstop v območje evra koristen. Združeno kraljestvo se nikoli ni pridružilo območju evra in leta 2016 se je na referendumu odločilo za izstop iz Evropske unije.
3. Evro ne bo nikoli tako močan kot nemška marka. Napačno.
Nemci so bili zelo ponosni na svojo marko, ki so jo imeli za močno valuto. Pred uvedbo evra je le četrtina Nemcev verjela, da bo evro dosegel finančno stabilnost, ki jo je uživala marka. Čas je pokazal, da je evro močnejši od marke. V dvajsetih letih evra, je skupna evropska valuta povprečno izgubila 1,6% vrednosti na leto. Med letoma 1982 in 2002 je nemška marka letno izgubila 2,4% vrednosti. To pomeni, da evro ohranja večjo kupno moč kot jo je dosegala marka.
4. Opustitev svojih valut bo za južnoevropske države gospodarski problem. Resnično.
Gospodarska moč dvanajstih držav, ki so uvedle evro leta 2002 je od takrat narasla za 50%. To je spoštovanja vredna številka, vendar le polovica rasti, ki jo kažejo Združene države Amerike v istem obdobju.
V večini južnih držav pa je bila rast bistveno šibkejša kot na severu Evrope. Še posebej zaostajajo Portugalska, Italija in Grčija, ki v 20 letih beleži samo 1,1% rasti.
5. Nemčija in druge severne države bodo pokazale več solidarnosti s šibkejšimi državami in njihovimi dolgovi. Resnično, vendar z omejitvami.
Že pred uvedbo evra so članice EU podpisale Maastrichtsko pogodbo o fiskalnem paktu, ki je omejila proračunski primanjkljaj na 3% bruto domačega proizvoda (BDP) in javni dolg na 60% BDP. Dvajset let kasneje skoraj vse države kršijo ta pravila. Res pa je tudi, da so posledice pandemije zvišale primanjkljaj in zadolževanje držav.
Že od nekdaj je strah najbogatejših držav EU, da bi morale prevzeti dolgove najrevnejših držav. Med evrsko krizo so revne države prejele milijarde evrov jamstev in kreditov od bogatejših držav, vendar doslej bogate države niso utrpele škode: samo Nemčija je prejela skoraj 3 milijarde evrov obresti za denar, ki je bil leta 2018 posojen Grčiji.
Vir: Deutsche Welle, Nemčija
