Piše: Małgorzata Rzymkowska
Leta 2015 je bilo ustanovljeno združenje dvanajstih držav EU med Baltskim, Jadranskim in Črnim morjem: Avstrija, Bolgarija, Češka, Estonija, Hrvaška, Latvija, Litva, Madžarska, Poljska, Romunija, Slovaška in Slovenija so članice tako imenovane pobude treh morij.
Cilj je povečati ozaveščenost o gospodarskih in infrastrukturnih interesih sodelujočih držav za nadaljnji razvoj razmeroma šibke infrastrukture v regiji Srednje in Vzhodne Evrope. Potencial držav, ki sestavljajo pobudo Tri morja, je ogromen, saj pokrivajo 28 % površine Evropske unije in približno 22 % njenega prebivalstva, vendar ustvarijo le 10 % evropskega BDP. Po drugi strani pa so te države najbolj dinamično razvijajoči se del EU in so pred krizo, ki jo je povzročila pandemija Covid 19, dosegle najvišjo gospodarsko rast v EU: do 3,5 %, medtem ko je povprečje EU 2,1 %[1].
Vzpostavitev pobude treh morij je v Nemčiji sprva naletela na malo zanimanja[2]. Čeprav so se politični in poslovni predstavniki ter javnost bali, da se bo poskušala ustvariti nadaljnja delitev znotraj Evropske unije in vzpostaviti protiutež Nemčiji in Franciji, ki sta bili vodilni v Skupnosti, ti strahovi niso bili zelo močni. Šele nastop ameriškega predsednika Donalda Trumpa kot posebnega gosta na drugem vrhu pobude v Varšavi leta 2017 je zbudil pozornost nemških diplomatov[3]. Takrat se je v nemškem tisku in medijih pojavilo precej skeptičnih ali celo negativnih komentarjev o pobudi treh morij.
Sama pobuda v nemškem tisku ni bila kritizirana v ožjem smislu, temveč kot oblika alternativne vizije Evropske unije, ki ni bila dogovorjena z državami, ki so sestavljale Skupnost od njene ustanovitve v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Gre za pobudo, ki je v nasprotju z nemško vizijo Srednje Evrope. Zato se ne dojema izrazito negativno, kot ukrep proti interesom EU in Nemčije, temveč kot iskanje hitrejše razvojne poti in sprememba dosedanje prevlade evropske gospodarske infrastrukture iz horizontalne v uravnoteženo horizontalno-vertikalno. Vključevanje ZDA v ta prizadevanja in podpora ameriškega predsednika veljata za izraz globalnih interesov velesile v Evropi, ki se spopada z Rusijo in Kitajsko.
Pobuda treh morij v okviru Evropske unije
Vse države, ki sodelujejo v pobudi Tri morja, so članice Evropske unije. Namen tega projekta je zgraditi skladno in celovito infrastrukturo v Srednji Evropi, ki bi omogočila nadomestitev zgodovinske gospodarske zaostalosti regije. Načeloma gre za proevropsko pobudo, ki nikakor ne posega v obstoječe oblike evropskega sodelovanja. Vendar pa številni nemški komentatorji menijo, da ogroža kohezijo Evropske unije.
Po pisanju časnika Die Welt nekateri politiki v Bruslju in Berlinu menijo, da je pobuda treh morij poskus oblikovanja vzporednih struktur znotraj EU[4]. Nemčija se boji novih razhajanj in poglabljanja obstoječih razlik, ki so še posebej vidne na področju migracijske in energetske politike EU. Države Višegrajske skupine, ki so med najostrejšimi nasprotnicami migracijske politike EU, so članice Pobude treh morij. Podobno velja za energetsko politiko in resen spor med Nemčijo in vzhodnimi državami članicami EU, ki ob podpori ZDA nasprotujejo gradnji plinovoda Severni tok 2 v Baltskem morju, ker obstaja nevarnost prevelike odvisnosti od Ruske federacije pri oskrbi z energijo[5].
Najpomembnejši dogodek za pobudo Tri morja je bil po poročanju nemškega tiska obisk Donalda Trumpa v Varšavi junija 2017. Zgodil se je pred vrhom G20 v Hamburgu, na katerem je Angela Merkel poskušala oblikovati čim močnejšo koalicijo za zaščito Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah in s tem omejitev emisij. Donald Trump je nato nagovarjal nove članice EU in Nata v Vzhodni Evropi, zlasti na Poljskem. Pri tem je obudil spomine na leto 2003, ko je takratni ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld na predvečer vojne v Iraku govoril o stari in novi Evropi. Večina zahodnoevropskih držav takrat ni želela sodelovati v oboroženem spopadu, medtem ko so države Srednje in Vzhodne Evrope v njem podprle ZDA[6].
Nemška vlada in kanclerka Angela Merkel sta po poročanju časnika Die Zeit izrazili zaskrbljenost zaradi “nastopa Donalda Trumpa na Poljskem”[7], saj je ameriški senat dva tedna pred Trumpovim obiskom na Poljskem sprejel odločitev o uvedbi dodatnih gospodarskih sankcij proti Ruski federaciji. Ameriški senat je plinovod Severni tok 2 označil za škodljivega za evropsko varnost in namesto tega priporočil ameriško oskrbo z utekočinjenim zemeljskim plinom prek Poljske in Hrvaške. V nasprotju s strahovi Merklove pa govor ameriškega predsednika v Varšavi ni imel gospodarske in politične razsežnosti, temveč predvsem zgodovinsko in identitetno razsežnost v okviru večstoletnega aksiološkega in vojaškega zavezništva ameriškega in poljskega naroda. To ni spremenilo temeljne ocene poljsko-ameriškega zavezništva, je pa izenačilo nevaren gospodarski in strateški kontekst evropskega povezovanja.
Vloga Poljske v pobudi Tri morja
Nemški komentatorji menijo, da so korenine pobude treh morij in vloge Poljske v teh političnih prizadevanjih zgodovinske. Sama pobuda je eksternalizacija poljske zunanje in
geopolitične politike skozi stoletja. “Intermorze” so stare sanje poljskih konservativcev. (…) Józef Piłsudski je bil prvi, ki je sanjal o Intermarumu. Zdaj skuša Andrzej Duda te stare sanje uresničiti in rodila se je Pobuda treh morij.”[8] Gre za zelo površinski pogled na zgodovino, ki kaže kratkovidnost zgolj v perspektivi dvajsetega stoletja. Poljska javnost vidi pobudo treh morij kot vrnitev k jagielonskemu konceptu iz 15. in 16. stoletja.
Po mnenju publicistov časopisa “Time” se je nostalgična zamisel o regionalni zvezi Poljske spremenila v koncept političnega in gospodarskega sodelovanja v regiji. Po drugi strani pa je Donald Trump vdihnil novo življenje poljskim sanjam o evro-sredozemski regiji in “v Evropi obudil slabe spomine”[9]. Nemški mediji predlagajo odmik od sedanjega statusa quo in možnost vzpostavitve nove ureditve v združeni Evropi, v kateri Nemčija ne bo več hegemon, Poljska pa bo s svojimi partnerji postala alternativna sila. V času, ko EU začenja vzbujati upanje med prebivalci držav članic kot stabilen dejavnik razvoja in miru, bi lahko pobuda treh morij spodbudila rivalstvo za Srednjo in Vzhodno Evropo ter s tem omejila prevladujoči gospodarski položaj Nemčije.
George Soroka meni, da si Poljska s Pobudo treh morij ne prizadeva le za vodilno vlogo v regiji, temveč tudi za zaščito celotne regije pred ponovno politično in energetsko odvisnostjo od Ruske federacije[10].
Vloga Nemčije v pobudi Tri morja
Na vrhu držav pobude treh morij v Bukarešti, ki je potekal avgusta 2018, je Nemčija izrazila željo, da se pridruži pobudi. Ta poteza nemške vlade je bila veliko presenečenje, saj je nemška stran do zdaj izražala predvsem skepso do pobude srednjeevropskih držav, kot so poudarili novinarji Süddeutche Zeitung[11] in Tagesschau[12]. Nemški zunanji minister Heiko Maas, ki se je na povabilo romunskega predsednika Klausa Iohannisa udeležil vrha v Bukarešti, je dejal, da želi Nemčija okrepiti odnose z vzhodnimi sosedami in jasno sporočiti, da se ne ukvarja le z odnosi z zahodnoevropskimi državami[13]. Tako je napovedal novo Ostpolitik, pri čemer se je skliceval na znameniti govor nemškega kanclerja Willa Brandta. Vlogo Nemčije je predstavil kot nekakšen most med Vzhodno in Zahodno Evropo[14].
Nemčija se želi pridružiti pobudi treh morij, da bi lahko dejavno sodelovala v razpravah s svojimi vzhodnimi sosedami. Minister Heiko Maas je v svojem govoru poudaril, da želja Nemčije, da se pridruži pobudi, ni le geografska, ampak tudi politična, zgodovinska in gospodarska. Opozoril je, da je Vzhodna Nemčija po združitvi prestala podobno pot preobrazbe kot številne vzhodnoevropske države[15]. Poleg tega je Zvezna republika v Evropski uniji osrednja gospodarska partnerica za vse države članice pobude Tri morja. Maas je poudaril, da bi članstvo Nemčije usmerilo pozornost zahodnih in južnih držav članic EU na potrebe njihovih vzhodnih partneric. Napovedal je, da želi biti Nemčija “most in moderator v duhu evropske enotnosti”[16].
Nemčija bo prihodnje leto nadaljevala s svojo politiko podpiranja pobude na vzhodu EU. Nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier se bo junija 2019 v Ljubljani udeležil vrha držav pobude Tri morja. Nemški mediji v komentarju dogodka poudarjajo, da je Srednja in Vzhodna Evropa v zadnjem času postala prizorišče tekmovanja za vpliv velikih sil: Evropske unije, Rusije, ZDA in Kitajske. Za ZDA, Rusijo in Kitajsko infrastrukturna politika ne pomeni le inovacij in modernizacije, temveč tudi izvajanje zunanje in varnostne politike[17]. Kot ugotavlja Kai-Olaf Lang, nemški strokovnjak iz Fundacije za ekonomijo in politiko pri Nemškem inštitutu za zunanje zadeve in varnost, Pobuda treh morij ni le gospodarski projekt, ampak ima tudi geopolitično razsežnost[18].
Politiki obeh glavnih nemških strank, CDU in SPD, so se izrekli o pobudi Tri morja in sporu glede plinovoda Nord Stream 2. Poslanec CDU Roderich Kiesewetter je iz spora o plinovodu potegnil naslednji sklep: “To je bil jasen signal, da je treba tudi o nacionalnih projektih, ki veljajo za gospodarske, predhodno razpravljati s partnerji EU. Žal te priložnosti nismo izkoristili vnaprej, da bi preprečili pojav nezaupanja. Spor o Severnem toku 2 je jasno pokazal, kako pomembna je energetska politika za kohezijo EU.” Dietmar Nietan, poslanec SPD v bundestagu in predsednik upravnega odbora nemško-poljskega društva, je enakega mnenja: “Za nas bi morala biti prednostna naloga zadovoljiti interese držav pobude treh morij in skupaj poiskati načine sodelovanja. Gre za sporna vprašanja, kot sta migracijska in energetska politika, pa tudi za druga področja.
Če povzamemo, Nemčija kot država z močnimi gospodarskimi povezavami z državami pobude treh morij ne želi več stati ob strani. “Ne želimo samo gledati,” pravi Kai-Olaf Lang. “Vemo, da imajo infrastrukturni projekti tudi zunanjepolitično razsežnost.”[20]
Prihodnost pobude Tri morja
S tega vidika se je treba vprašati, kakšna bo udeležba ZDA v pobudi treh morij, ko je Joe Biden zaprisegel kot 46. predsednik Združenih držav. Po mnenju nemških medijev je Biden najbolj proevropski predsednik ZDA po Georgeu HW Bushu. Svoje politične poglede je oblikoval v času administracije predsednika Johna F. Kennedyja, njegove izjave pa pričajo o njegovi navezanosti na čezatlantsko zavezništvo in z njim povezana načela. Temelj teh načel je mednarodni red, ki pomeni svobodo. Ti ideali so ameriški zunanji politiki po drugi svetovni vojni prinesli desetletja uspeha. Biden je evropski politični eliti znan že vrsto let, predvsem zaradi svojega podpredsedniškega položaja skupaj z Barackom Obamo. Njegova zunanja politika bo nadaljevanje ameriške čezatlantske politike[21].
Po navedbah portala Mercury bi lahko bil nov čezatlantski sporazum videti tako, da bi se ZDA vrnile k sistemu, ki temelji na pravilih, in se zavezale k vodenju partnerstva z glavnimi svetovnimi demokracijami, začenši z Evropo. V tem glasu je slišati nezadovoljstvo nad
predsednikom Donaldom Trumpom in njegovo zunanjo politiko, ki ji očitajo pomanjkanje pristnega partnerstva in celo aroganco ZDA v odnosih z Zahodno Evropo. Mercury opozarja na potrebo po aktivnem posvetovanju z ZDA, ki je podlaga za skupno čezatlantsko odločanje. To pomeni zavezanost Natu, podporo Evropski uniji in prilagajanje odnosov trenutnim izzivom.
Joe Biden bi lahko kot predsednik ZDA okrepil sodelovanje med ZDA in EU, pri čemer bo glavni razlog želja po ustavitvi agresivne politike predsednika Ruske federacije Vladimirja Putina. To je mogoče doseči s stabilizacijo odnosov, prizadevanji za sodelovanje in spodbujanjem civilne družbe v Rusiji. Novinarji Merkurja poudarjajo, da bi morala biti najpomembnejša točka dnevnega reda oslabitev Putina, ki poskuša energijo uporabiti kot politični vzvod. Pri tem posebno pozornost namenjajo pomenu gradnje plinovoda Severni tok 2, ki močno zaostruje odnose med ZDA in Nemčijo. Zato se ZDA zanimajo za razvoj energetskih naložb v okviru pobude Tri morja[22]. To bi lahko pomenilo, da se bo kljub odhodu predsednika Donalda Trumpa pobuda treh morij lahko nadaljevala po dogovoru z novo administracijo Joeja Bidena in nemško vlado. Skupni imenovalec ostaja strah pred Putinovo imperialno rusko politiko.
[1]Monika Sieradzka: Three Seas Initiative Gets Tailwind from America, v: Deutsche Welle, 19.10.2020, www.dw.com/de/drei-meere-initiative-bekommt-rückenwind-aus-amerika/a-55298517 [dostop 17.12.2020].
[2]Prim. Christopher Hasselbach, Rosalia Romaniec: Berlin nadgrajuje pobudo Tri morja, v: Deutsche Welle, 5.6.2019, www.dw.com/de/berlin-wertet-drei-meere-initiative-auf/a-49063402 [dostop 17.12.2020].
[3] Prav tam.
[4] Boris Kalnoky: Kako želi Donald Trump razdeliti Evropo, v: Die Welt, 6.7.2017, www.welt.de/politik/ausland/article166320555/Wie-Donald-Trump-Europa-spalten-will.html?cid=onsite.onsitesearch [Dostopno 19.12.2020].
[5] Prim. Trump se igra z Evropo, v Der Tagesspiegel, 12.6.2017, www.tagesschau.de/ausland/drei-meere-initiative-101.html [dostop 20.12.2020].
[6] Prav tam.
[7] Matthias Krupa: Trump umgarnt die Polen, in Die Zeit, 28.6.2017, www.zeit.de/2017/27/drei-meere-initiative-donald-trump-polen [zajeto 19.12.2020].
[8] Glej Matthias Krupa: Trump umgarnt die Polen, Die Zeit, 28.6.2017, www.zeit.de/2017/27/drei-meere-initiative-donald-trump-polen [dostop 19.12.2020].
[9] Prav tam.
[10] Prim. George Soroka: What Poland Sees in the Three Seas Initiative, publikacija Centra za mednarodne in vzhodnoevropske študije, 17.7.2019, www.zois-berlin.de/publikationen/zois-spotlight-2019/was-polen-in-der-drei-meere-initiative-sieht/ [dostop 21.12.2020].
[11] Prim. Daniel Brössler: Auf plötzlich doch dabei, v: Süddeutsche Zeitung, 18. 9. 2018, www.sueddeutsche.de/politik/diplomatie-auf-einmal-doch-dabei-1.4135211 [dostop 19. 9. 2020].
[12] Prim. Maas se sklicuje na “novo Ostpolitik”, v: Tagesschau, 18.9.2018, www.tagesschau.de/ausland/drei-meere-initiative-101.html [dostop 19.9.2020].
[13] Prim. Daniel Brössler: Auf plötzlich doch dabei, v: Süddeutsche Zeitung, 18. 9. 2018, www.sueddeutsche.de/politik/diplomatie-auf-einmal-doch-dabei-1.4135211 [dostop 19. 9. 2020].
[14] Prim. Maas se sklicuje na “novo Ostpolitik”, v: Tagesschau, 18.9.2018, www.tagesschau.de/ausland/drei-meere-initiative-101.html [dostop 19.9.2020].
[15] Prav tam.
[16] Prav tam.
[17] Prim. Kai-Olaf Lang, Tracks, Pipelines, Highways: The New Geopolitics of Infrastructures in the Eastern Part of the EU, v SWP-Aktuell, št. 17 marec 2020, www.swp-berlin.org/10.18449/2020A17/ [dostop 20.12.2020].
[18] Christopher Hasselbach, Rosalia Romaniec: Berlin nadgrajuje pobudo Tri morja, v: Deutsche Welle, 5. junij 2019, www.dw.com/de/berlin-wertet-drei-meere-initiative-auf/a-49063402 [dostop 17. december 2020].
[19] Prav tam.
[20] Prav tam.
[21] Daniel Fried, Benjamin Haddad: Biden in Evropa se poznata, a to ni dovolj – Kaj se mora zgoditi zdaj, v: Merkur.de, www.merkur.de/politik/usa-trump-biden-europa-nato-aussenpolitik-verteidigung-zukunft-eu-china-russland-foreign-policy-90122898.html [Dostopno 19.12.2020].
[22] Prav tam.
Vir: Trimarium.pl (UME)
