»Trgovinski spor je povzročil ameriški predsednik Donald Trump s svojo protekcionistično politiko, katere najvidnejši rezultat so višje carine na uvoz iz mnogih držav, predvsem Kitajske,« beremo Slovensko tiskovno agencijo (STA) v prispevku, kjer münchenski inštitut Ifo opozarja na slabše razpoloženje v svetovnem gospodarstvu. Kar je seveda čisto zavajanje.
Leta 2015 se je že administracija Baracka Obame (ne prvič) dogovarjala s Kitajsko, da bo prenehala s subvencijami za izvoznike v sedmih gospodarskih sektorjih: tekstil, oblačila in obutev; materiali in kovine; lahka industrija; posebne kemikalije; medicinski izdelki; strojna oprema in gradbeni materiali; in kmetijstvo. Dogovarjanje je bilo posledica pritožbe ZDA Svetovni trgovinski organizaciji, tej pritožbi so se pridružile še Evropska unija, Japonska in Brazilija.
Naslednje leto (2016) sta ZDA in Kitajska podpisali sporazum, s katerim sta končali spor, Kitajci pa so se zavezali, da bodo odpravili subvencije. Michael Forman, ameriški trgovinski predstavnik, je takrat izjavil, da je sporazum »zmaga za Američane, ki so zaposleni v sedmih sektorjih«. Bilo je to že volilno leto in takratni predsedniški kandidat Donald Trump je Kitajski že žugal z ukrepi, če se ne bo držala sporazuma.
Kitajci so očitno držali figo v žepu, zato je Trump (že kot predsednik) napovedal in kasneje tudi uvedel carine. Medijski mainstream ga je začel napadati, mu očitati protekcionizem, Evropska unija je celo prepričana, da je Trump tisti, ki ogroža svetovno gospodarstvo. Ali so omenjeni pokvarjeni ali samo ne dovolj poučeni, ni znano. Zagotovo pa so preslišali kitajskega predsednika Xi Jinpinga, ki je 26. aprila letos dejal: »Odpravili bomo neupravičene predpise, subvencije in prakse, ki ovirajo pošteno konkurenco in izkrivljajo trg.« Xi je torej sam priznal, da se Kitajska ne drži sporazuma in ponovno obljubil, da bodo odpravili subvencije in tudi odprli kitajski trg v gospodarskih sektorjih, kamor do zdaj tuja podjetja niso smela. S tem bi se tudi nekoliko uravnotežila trgovinska menjava med ZDA in Kitajsko. »Vsa podjetja in vse poslovne subjekte bomo obravnavali enako in gojili spodbudno poslovno okolje, ki temelji na delovanju trga in ki ga ureja zakon,« je še dejal kitajski predsednik in poudaril, da zaradi tega ne bodo devalvirali juana in tako spodbudili izvoz Kitajske.
Upajmo, da je zdaj vsakomur jasno, kdo je kriv za trgovinsko vojno, ki traja že nekaj časa, samo da je danes veliko bolj na očeh javnosti kot v prejšnjih obdobjih. Podobno je s trgovinskim sporom med ZDA in EU, ki ima že dolgo brado ter bolj ali manj intenzivno traja že od začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja. Trgovinsko vojno je začela takratna EGS, spor pa je, verjeli ali ne, sprožil piščanec.
Po 2. svetovni vojni je zaradi intenzivne pridelave piščanec postal glavno in osnovno živilo v ZDA, medtem ko je v Evropi veljal za nekakšno specialiteto, luksuzno poslastico premožnih. Z uvozom poceni piščancev iz ZDA so cene perutnine v Evropi hitro padle, kar je vplivalo na rast porabe. V Zahodni Nemčiji se je samo leta 1961 poraba piščančjega mesa povečala za 23 odstotkov, več kot polovica piščancev v zahodni Evropi je prihajala iz ZDA. Nato se je začelo. Najprej je Francija obtožila ZDA, da ameriški piščanci negativno vplivajo na spolnost moških, kmalu se je obtožbam pridružila še Nemčija. Dve državi, ki danes obtožujeta ZDA protekcionizma, sta leta 1962 dosegli, da so države takratne EGS (Evropska gospodarska skupnost) krepko zvišale carine na uvoženo perutnino, s čimer so praktično zaprle najbogatejši evropski trg ameriški perutninski industriji.
Kot povračilni ukrep so ZDA pod vodstvom predsednika Lyndona B. Johnsona sprejele 25-odstotno carinsko stopnjo na nekatere evropske izdelke; med drugim na žgane pijače in lahka dostavna vozila. Mediji so ta ameriški ukrep poimenovali »piščančji davek«, začela se je hladna trgovinska vojna med ZDA in zahodno Evropo (danes Evropsko unijo). Vsaj za Francijo velja, da je komaj čakala priložnost za spor z ZDA, saj jih je krivila za povojno izgubo svojih kolonij. Protiameriška gonja se je še okrepila po kratki naftni vojni leta 1973, ko so arabske države razglasile naftni embargo na ZDA in na vse države, ki ne bodo sprejele njihovih političnih zahtev. Devet držav EGS je popustilo islamskemu izsiljevanju in obrnilo hrbet ZDA. Po kratki umiritvi razmer je sledila goveja vojna, ko je EU leta 1988 prepovedala uvoz ameriške govedine, glavni razlog Evropejcev za prepoved pa je bil ameriški način vzreje goveda z domnevno škodljivimi hormoni za rast. Taki manjši in večji spori se nadaljujejo do danes, iz piščančje vojne je ostala sicer 25-odstotna carinska stopnja na lahka dostavna vozila. Sicer velja za ameriške avtomobile v EU 10-odstotna carinska stopnja, medtem ko imajo Američani za evropske avtomobile samo 2,5-odstotno carinsko stopnjo. Po novem bodo ZDA ob soglasju evropskega parlamenta močno povečale izvoz govedine v države Evropske unije v okviru obstoječe kvote za tujo govedino. To naj bi bil eden izmed korakov k umiritvi spora med ZDA in EU, ki sta ga pred skoraj šestdesetimi leti zakuhala francoski predsednik Charles de Gaulle in nemški kancler Konrad Adenauer.
