11 C
Ljubljana
sreda, 12 maja, 2021

Bitka za svetovno prevlado

Piše: András Kosztur

Namesto “konca zgodovine” vstopamo v obdobje intenzivnejših geopolitičnih bojev in nove hladne vojne

O resnično globalnem svetovnem redu ali, po Carlu Schmittu, o nomosu zemlje lahko govorimo šele od 16. stoletja dalje, vendar pa lahko odkrijemo tudi manjše “globalizacijske” procese in neke vrste predglobalni svetovni red v bolj oddaljeni preteklosti. Tako se je že v 2. tisočletju pred našim štetjem na Bližnjem vzhodu razvilo nekoliko globalizirano okolje, kjer je bila babilonščina (tako rekoč angleščina tistega časa) lingua franca in kjer je bila pravna ideološka podlaga mednarodnih odnosov “prevedljivost bogov” (Jan Assmann). S propadom babilonske in vzporedno egipčanske civilizacije so se na tem območju zamenjali imperiji, ki so združevali velike dele regije (Asirci, Kaldejci, Perzijci, Makedonci, Rimljani). Babilonščino je sčasoma zamenjala grščina, stoletja pozneje pa arabščina, vendar je regija v času grško-rimske antične civilizacije in spopada med islamom in krščanstvom ostala v veliki meri enotna in je ostala točka spopadov in srečanj med različnimi civilizacijami.

Druga značilnost predglobalne svetovne ureditve je prevladujoča vloga evrazijske regije – osrednjega območja Halforda Mackinderja. Neskončne ravnice v osrčju starega sveta so bile hkrati ločnica in povezovalni člen (svilena cesta) za zaporedje sedečih civilizacij, ki so nastajale in propadale na obrobju, valovi nomadov iz globin regije pa so bili gonilna sila zgodovinskih dogodkov. Ta predglobalni svetovni red, ki je vključeval le civilizacije starega sveta, je bil kopenski, plovba je bila večinoma omejena na reke in celinska morja, njegovi deli pa so bili, razen zgoraj omenjenega “središča” Bližnjega vzhoda, tako rekoč ločeni svetovi.

Odkriteljska potovanja zahodnih pomorščakov na prelomu petnajstega in šestnajstega stoletja so prinesla korenite spremembe, saj so ne le vključila Ameriko v boj za oblast v Evraziji in Afriki ter ustvarila evroatlantski in ne evrazijski red, temveč tudi “obkrožila svet”, pri čemer je potovanje Francisa Draka razkrilo možnost globalnega vojskovanja. Hkrati je moskovska država prevzela nadzor nad osrednjo pokrajino in s tem končala zgodovinski niz nomadskih valov.

V tem obdobju se je po drugem Schmittovem izrazu začel jus publicum Europaeum, na Evropo osredotočen svetovni red, v katerem je ves svet postal odvisen od nekaj vodilnih evropskih sil. Vrhunec je bila konferenca v Kongu leta 1884 v Berlinu, na kateri so si zahodni voditelji, ki jih je vodil občutek civilizacijskega poslanstva in so jih seveda zanimale poceni surovine in delovna sila, razdelili skoraj celotno afriško celino. V 19. stoletju je Velika Britanija kot vodilna svetovna pomorska sila nadzorovala skoraj vsa glavna pomorska vozlišča (Gibraltar, Malto, Suez, Singapur, Hongkong, Cape Town, Cejlon itd.) in postala svetovni imperij, ki je obsegal ves planet. Med letoma 1890 in 1918 je že mogoče opaziti propad te na Evropo osredotočene ureditve, saj so Združene države Amerike na podlagi Monroejevega načela vse bolj izrinjale Evropejce iz ameriškega dela sveta, Japonska pa je napadala ruske položaje na Daljnem vzhodu. Propad jus publicum Europaeum še zdaleč ni zaustavil procesa globalizacije, temveč je povzročil svetovno vojno, v kateri so sodelovale skoraj vse države na svetu.

Svetovna hegemonija namesto delitve sveta

Klišejski cilj prve svetovne vojne je bila ponovna razdelitev sveta, vendar je na koncu pripeljala do vzpona dveh sil, ki sta si že prej prizadevali za hegemonijo nad svetom. Ena od njih so bile Združene države Amerike, ki so si po Wilsonovih načelih prizadevale oblikovati svet po svoji podobi. Toda na koncu se je zaradi notranjepolitičnega preobrata oddaljila celo od Društva narodov, ki ga je sama ustanovila, in skoraj dve desetletji vodila izolacionistično politiko (kar sicer ni vplivalo na njeno hegemonijo v Ameriki ali pa le delno). Druga država, ki si je prizadevala za globalne cilje, je bila Sovjetska zveza, ki je nastala na ruševinah Rusije in je opustila cilj svetovne komunistične revolucije ter namesto tega izvajala program “socializma v eni državi”, normalizirala diplomatske odnose s svojimi sosedami in do sredine 30. let 20. stoletja dejansko vodila politiko izolacionizma.

Umik dveh držav z mesijanskimi načrti je nekoliko anahronistično ponovno izpostavil težave evropske kontinentalne hegemonije in s tem kolonialne nadvlade.

Vendar se je tradicionalni vestfalski sistem mednarodnih odnosov, ki je temeljil na dvostranskih odnosih in občasnih zavezništvih med (evropskimi) nacionalnimi državami ter je v praksi preprečeval hegemonijo celinske Evrope, izkazal za neuporabnega, tudi zaradi vakuuma moči, ki je nastal na mestu Avstro-Ogrske. Meddržavni sistem, ki si je prizadeval za ravnovesje, je zamajal koncept velikega prostora in za trenutek se je zdelo, da je svet dejansko razdeljen na štiri “velike prostore”: Nova Evropa pod vodstvom Nemčije (Italije), japonski veliki vzhodnoazijski skupni prostor razsvetljenstva, Amerika pod prevlado ZDA (z ostanki britanskega imperija) v okviru Monroejevega načela in Sovjetska zveza.

Vendar sta nemški napad na Sovjetsko zvezo in japonski napad na Združene države Amerike omajala možnosti tega – lahko bi rekli globalnega – vestfalskega sistema, razpad držav tristranskega pakta pa je vsaj za nekaj časa pomenil konec koncepta velike sile. Na prizorišču sta ostali dve sili, ki sta si obe prizadevali za svetovno prevlado, vendar sta po sili okoliščin ob koncu druge svetovne vojne vendarle dosegli novo razdelitev sveta. Tokrat ni prišlo do odprtega spopada za svetovno prevlado, vendar je bil v hladni vojni na kocki dokončni konec boja velikih sil v vse bolj globaliziranem svetu.

Razpad Sovjetske zveze in socialističnega bloka je ponudil zavajajočo obljubo slednje, najnovejši primer pa je teorija Francisa Fukuyame o “koncu zgodovine”, ki razglaša zmagoslavje liberalnih demokracij. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja lahko govorimo o hegemoniji Združenih držav in njihovega modela liberalne demokracije. Večina držav nekdanjega socialističnega bloka ga je poskušala prilagoditi, vendar se je tudi Kitajska, ki je bila na poti reform, vse bolj vključevala v sistem svetovnega gospodarstva, v katerem so prevladovale ZDA. Le nekaj “lopovskih držav” (Irak, Iran, Severna Koreja, Sirija, Venezuela) je stalo na poti do popolnega zmagoslavja, vendar so jih v začetku leta 2000 začeli likvidirati.

Nato pa se je v zobnikih pojavil pesek. “Demokratizacija” Afganistana in Iraka je bila vse prej kot uspešna (da ne omenjamo poznejše “arabske pomladi”), Rusija in številne postsocialistične države pa so se prav tako začele prilagajati na poti prehoda od zahodnega modela k bolj lokalnemu sistemu. Najpomembneje je, da Kitajska vse bolj postaja konkurentka na področju zunanjega izvajanja, projekt “en pas, ena pot” (OBOR) pa odkrito predstavlja model, ki je konkurenčen modelu ZDA. Ta model je tudi temeljni izziv stoletni prevladi Zahoda in obljublja ponovno integracijo evroatlantskega svetovnega reda v evrazijskega. Kriza leta 2020 – zdravstvena, gospodarska, politična in duhovna -, ki jo je sprožil koronavirus, pa ni zaostrila le geopolitičnih konfliktov, temveč tudi nasprotja znotraj zahodnega sveta.

Identitetni socializem

Oswald Spengler je v svoji obsežni morfologiji svetovne zgodovine zapisal, da je osnovni pojem zadnjega obdobja zahodne (“faustovske”) zgodovine socializem, vendar tega pojma ni uporabljal v tradicionalnem pomenu, tj. v povezavi z družbenoekonomsko teorijo. Po Spenglerjevem mnenju je cilj sodobnega zahodnega socializma imperialističen, temelji na neomejeni volji do moči, njegovo bistvo pa je, da “v kar verjamemo, morajo verjeti vsi; kar hočemo, si morajo želeti vsi. […] vsi se morajo prilagoditi našim političnim, socialnim in gospodarskim idealom, sicer bodo propadli” (Pruski socializem in socializem, 1919).

Med obema svetovnima vojnama sta se spopadli dve vrsti tako imenovanega etičnega socializma, ki sta določili prihodnjo usmeritev Zahoda (to je bil seveda le en element v nizu spopadov velikih sil, znanih kot druga svetovna vojna). Prvi je zmagal v boju med tistim, kar je Spengler štel za socialistični kapitalizem v zgornjem smislu, angleškim (saškim) kapitalizmom, in “pruskim socializmom”, popačenim v grško-nemški nacionalni socializem. Nato je v skladu z logiko “revolucionarnih” procesov prišlo do postopnega preloma v vrstah zmagovalcev, ki se je še posebej zaostril po koncu hladne vojne.

Do konca leta 2010 je postalo jasno nasprotje med bolj konservativnimi populisti in progresivnimi “strankami” znotraj zahodnih elit (besedo “stranka” je seveda treba razumeti v bolj ali manj prenesenem, predmodernem smislu, kot ohlapno, neformalno mrežo, organizirano okoli določenih interesov in vrednot, in ne kot organizirano in disciplinirano sodobno stranko). Prvi želi ohraniti Zahod in si s tem zagotoviti vodilno vlogo v svetu, drugi pa želi izbrisati razlike med Zahodom in preostalim svetom ter združiti človeštvo v večkulturno, odprto družbo enotne univerzalne civilizacije (razlika med obema stališčema se kaže v razpravi med Huntingtonom in Fukuyamo).

Krizni procesi, ki jih je sprožila epidemija koronavirusa, so Progresivni stranki ponudili priložnost, da poskuša povezati zamere in vrniti udarec populistični stranki, ki se je v drugi polovici leta 2010 organizirala v zahodnih državah. Ključni element je bil padec ameriškega predsednika Donalda Trumpa, v katerem se je Silicijeva dolina, ki je prepletena z ameriško globinsko državo in je v zadnjih desetletjih postala gonilna in prevladujoča sila Stranke napredka, vsaj na videz odkrito vmešavala v demokratski volilni proces. Samozavest tehnoloških velikanov je v zadnjem letu okrepilo skokovito povečanje povpraševanja po digitalnih orodjih in spletnih rešitvah, kar je tudi povečalo premoženje oligarhov, ki so že zdaj med najbogatejšimi na svetu, za več deset milijard dolarjev.

Napredna stranka je v resnici globalna oligarhija globalnih velikih podjetij, mednarodne birokracije in prepletenih obveščevalnih agencij, ki si svojo moč zagotavlja z napredovanjem digitalizacije.

Razkritja Edwarda Snowdna pred skoraj desetimi leti so nam omogočila vpogled v prakso visokotehnološkega nadzora, monopolni položaj velikih korporacij in vse večja splošna vpetost v digitalno sfero pa sta povečala možnosti za takšen popoln nadzor. Vendar pa tudi ne zavračajo tradicionalnih metod nadzora, katerega ideologijo bi na podlagi zgornje Spenglerjeve definicije in narave te ideologije, ki temelji na različnih “identitetnih skupinah”, lahko imenovali identitetni socializem ali pa bi lahko uporabili orwellovski izraz “anglo-socializem”, saj gre v končni fazi za oblastni aparat kolektivne oligarhije, ki zagotavlja “strankarsko disciplino” in prevlado nad večino.

Od kampanj #metoo in BLM do podpore gibanju LGBTQ, zakonov, ki spodbujajo otroke, da vohunijo za svojimi starši, in vse novejših načrtov o kvotah – številne politike in načrti so namenjeni temu, da z izmuzljivimi pravnimi kategorijami nadzorujejo družbo. Pomanjkanje natančnih opredelitev in pravil ni pomanjkljivost, ki bi jo bilo treba odpraviti, temveč sredstvo, ki zagotavlja, da lahko vsakdo zagreši “zločin iz sovraštva” in je obravnavan na sodišču javnega mnenja ali, v hujših primerih, na sodišču ter – zaenkrat – moralno uničen.

Pred odločilno bitko

Progresivna stranka se zdaj počuti v sedlu in si bo v prihodnjih letih prizadevala razširiti svoj monopol moči v zahodnem svetu. Uspeh seveda še zdaleč ni samoumeven, o čemer ne priča le veliko število glasov, oddanih za Trumpa, temveč tudi vse večje število evropskih elit, za katere se zdi, da se želijo še bolj oddaljiti od ameriške sredine. Logika zgoraj omenjenih “revolucij” bi lahko veljala tudi tukaj in znotraj zmagovalnega tabora bi se lahko pojavila nova delitev, zlasti ker je bila “ločitev” Evrope od ZDA v zadnjih letih ponavljajoča se tema.

Trenutno pa lahko vidimo le dva bloka: na eni strani “oceanski” blok pod vodstvom Washingtona z EU, Veliko Britanijo in Avstralijo, na drugi pa Kitajsko in njene zaveznike, vključno z Rusijo, po Orwellu imenovano “Evrazija”. Vodilna vloga prvega v kitajsko-ruskem tandemu ni več vprašljiva, prav tako ne dejstvo, da mora Biden po Trumpu zdaj prevzeti rokavico proti vse večjemu vplivu Kitajske. Politične in gospodarske strukture obeh nasprotujočih si središč so si kljub videzu zelo podobne.

Tako v Pekingu kot v Washingtonu vidimo zavezništvo državnih tehnokratov – vključno z voditelji nasilnih aparatov – in (visokotehnoloških) oligarhov (obe oligarhiji sta tesno prepleteni), z edino razliko, da na Kitajskem prevladuje partijska država, v ZDA pa oligarhija. Tradicionalni kapitalizem prostega trga ni prisoten le na Kitajskem, temveč tudi v ZDA, vsaj v ključnih sektorjih, v katerih prevladuje nekaj monopolnih podjetij, tesno povezanih z državo. Sistem nadzora, ki ga je vzpostavil Peking, je dobro razvit tudi v Združenih državah.

Čeprav si oba centra prizadevata za globalne cilje, je razlika med njima občutna: medtem ko kitajska vizija “združene človeške usode” spodbuja sprejemanje kulturne raznolikosti in želi povečati svetovno blaginjo, je cilj zeleno-progresivne vizije iz Združenih držav Amerike (Great Reset. 2020) ravno odpraviti “pretirano potrošniško” družbo blaginje in seveda odpraviti razlike med narodi.

Če parafraziramo znani stavek, ki ga je navdihnila restavracija Burbonov po Napoleonovih vojnah, se je Kitajska vsega naučila in ničesar pozabila. Po eni strani se izogne napakam zahodnih kolonialistov in ameriških ideologov, ki so ozemljem pod svojo gospodarsko in politično nadvlado vsilili svoje vrednote in s tem sprožili njihov naravni odpor. Vendar pa tudi Kitajska ne počne enake neumnosti kot Nemci in Japonci v prvi polovici 20. stoletja, ki so v občutku svoje naraščajoče moči sprožili odprt spopad z vodilnimi silami tistega časa. Strateški cilj Kitajske v njenem rivalstvu z ZDA je preložiti (odložiti, izogniti se – glej Sun Tzu) vsako odprto konfrontacijo na čas, ko bo za Kitajce ugodna ali se ji bo mogoče celo povsem izogniti. Tak primer je intervju s kitajskim politologom Yan Xuetongom, v katerem je ta dejal, da padec ZDA ne preseneča nikogar, saj vsi imperiji sčasoma propadejo in ZDA bo verjetno doletela enaka usoda kot britanski imperij.

Morebitni propad ZDA v kakršnih koli okoliščinah nikakor ne bi pomenil popolne svetovne prevlade Kitajske (celo dvomimo, da je kaj takega sploh mogoče). Tako kot po “zmagi” ZDA bi morebitnemu kitajskemu uspehu v novi hladni vojni lahko sledil vzpon novih sil. Glede na sedanjo “islamizacijo” zahodne polovice Evrope bi lahko bil novi tekmec celo nekakšen islamski imperij – neo-osmanski ali scenarij, ki ga opisuje Michel Houellebecq (Podjarmljenje, 2015), ni več nepredstavljiv. Tako kot zgoraj opisana “revolucionarna” logika nakazuje, da bi kitajsko-ruskemu uspehu lahko sledilo kitajsko-rusko rivalstvo.

Vse to pa je še daleč, saj bodo prihodnja leta verjetno potekala v ozračju nove hladne vojne. Prezgodaj je napovedovati konec Združenih držav, prav tako kot ne moremo biti prepričani, da se hladna vojna ne bo v nekem neprimernem trenutku končala z odprtim spopadom. Skoraj gotovo pa je, da bosta obe strani, tako kot v “stari” hladni vojni, pripravljeni na to odločilno soočenje, ne glede na to, ali bo do njega prišlo ali ne.

Avtor je direktor raziskav na Inštitutu XXI. stoletja v Budimpešti (XXI Század Intézet).

Uporabljena literatura

Jan Assmann. Religio duplex: egipčanski misteriji in evropsko razsvetljenstvo.

П. М. Бицилли: “Восток” и “Запад” в истории Старого света [1922] Uő.: Избранные труды по филологии. Наследие, Москва, 1996, 22-34.

Francis Fukuyama, Konec zgodovine. Kje smo?

Michel Houellebecq: Oddaja.

Samuel P. Huntington: Spopad civilizacij: preoblikovanje svetovne politike v 21. stoletju.

Halford John Mackinder: The Geographical Pivot of History, Geographical Journal, 23 (1904), 421-437.

George Orwell, 1984.

Andrej Савиных: Два плана globalльной moderni, БЕЛТА, 2021 február 4., www.belta.by/comments/view/dva-plana-globalnoj-modernizatsii-7656/

Carl Schmitt: The nomos of the earth in the international law of the jus publicum Europaeum [1950]. Duncker & Humblot, Berlin, 1988.

Edward Snowden: Trajni zapis: moja zgodba.

Oswald Spengler: Propad zahodnega sveta: Oris morfologije svetovne zgodovine.

Oswald Spengler: Prusko in socializem.

Ta članek je bil objavljen na LÁTÓSZÖG-BLOG-u 18. marca 2021.

Vir: UME

 

Zadnje novice

Sorodne vsebine