Berlin bo skorajšnjo 30. obletnico padca komunističnega zidu, ki je dolga leta delil mesto, obeležil z enotedenskim festivalom na prostem, kjer se bodo na sedmih ključnih krajih spomnili zgodovinskih dogodkov, ki so vodili v združitev Nemčije. Praznovanja bodo vrhunec doživela 9. novembra, ko bodo Berlinčani podoživeli najsrečnejšo vseh noči.
Pod geslom 30 let mirne revolucije in padca zidu se bo v Berlinu med 4. in 10. novembrom zvrstilo skoraj 200 dogodkov, med njimi koncerti, predavanja in razstave na sedmih zgodovinskih krajih.
Osrednja proslava bo 9. novembra pred Brandenburškimi vrati, kjer so pred 30 leti Berlinčani na zgodovinski večer splezali in se veselili na betonskem zidu, ki je 28 let ločeval mesto in državo.
Pred Brandenburškimi vrati bo na osrednjem dogodku zbrane predvidoma nagovoril nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier, ki bo spomnil na prispevek srednjeevropskih držav k mirni revoluciji v Nemški demokratični republiki (NDR). Osrednje slovesnosti se bodo udeležili tudi tuji državniki.
Ti si bodo pred tem med drugim skupaj ogledali osrednji spominski center na Bernauer Strasse, ki je postala simbol deljenega mesta. Tu je namreč zid čez noč ločil sosede in svojce, saj je prepreka stala neposredno ob stanovanjski zgradbi. Sprva so skozi okna še skakali v zahodni del Berlina, kasneje so okna zazidali in nato stavbo porušili.
Mladi iz osmih držav bodo ob obletnici predstavili svoja razmišljanja o skupni Evropi. Enotna Evropa je bila možna tudi zaradi padca zidu, je za nemško tiskovno agencijo dpa dejal direktor Fundacije Berlinski zid Axel Klausmeier.
V spomin na mirno revolucijo nameravajo prižgati sveče, v spomin na žrtve, ki so umrle pri poskusu prečkanja meje, pa bodo položili vrtnice. Organizirali bodo tudi molitev v kapeli sprave na območju nekdanjega t. i. pasu smrti, kjer pričakujejo tudi kanclerko Angelo Merkel, je še dodal Klausmeier.
Mesto bo sicer cel teden preplavljeno s tridimenzionalnimi projekcijami in razstavami na prostem, ki naj bi spominjale na vzdušje v letih 1989 in 1990. Med prizorišči so cerkev Gethsemanekirche, kjer se je oblikovala opozicija takratne NDR, nekdanja centrala ministrstva za državno varnost oz. stasi, ki je desetletja nadzorovalo svoje državljane, ter Alexanderplatz, kjer so 4. novembra 1989 potekale največje demonstracije v NDR, poroča časnik Der Tagesspiegel.
Organizatorji niso novinci, saj so v imenu berlinskega senata organizirali že dogodke ob 20. in 25. obletnici padca zidu. Pred desetimi leti so organizirali t. i. domino akcijo, pred petimi leti pa so s svetlobnimi baloni označili nekdanjo mejo. Ob tokratnem jubileju bodo največjo umetniško inštalacijo pripravili ob Brandenburških vratih.
Pod okriljem ameriškega umetnika Patricka Shearna je 30.000 ljudi napisalo svoje želje, pričakovanja in razmišljanja o prihodnosti. Sporočila bodo zaživela v umetniški inštalaciji Visions in Motion, ki bo navidezno breztežno lebdela nad ulico 17. junija, ki se sklene pri Brandenburških vratih.
Kot pojasnjujejo organizatorji, so se za projekt odločili, ker je več sto tisoč ljudi med mirno revolucijo pred 30 leti pogumno spregovorilo o svojih željah in pričakovanjih, s tem pa so odprli pot za padec zidu, piše na spletni strani organizatorjev.
Zbrana sporočila simbolizirajo svobodo in enotnost, ki ju je omogočil padec Berlinskega zidu, ter to, da je mogoče skupaj premagati močne diktature, je ob predstavitvi projekta dejal Shearn. Zaradi svoje pravokotne oblike naj bi inštalacija spominjala na nekdanji zid, hkrati pa je prepustna in stalno v gibanju, poroča časnik Berliner Morgenpost.
Za festivalsko dogajanje bo berlinski senat namenil deset milijonov evrov, od tega četrtino za varnost in tehnično infrastrukturo. Vse od terorističnega napada na božični sejem pred tremi leti in nedavnega skrajno desnega napada v mestu Halle posvečajo oblasti vedno več pozornosti zagotavljanju varnosti. Organizatorji pričakujejo, da se bo jubilejnih dogodkov udeležilo okoli milijon obiskovalcev.
Spomnimo. Zgodaj zvečer 9. novembra 1989 je vodja berlinske Enotne socialistične stranke Nemčije (SED) Günter Shabowski na novinarski konferenci predstavljal nove odločitve vodstva. Med njimi je bila zgodovinska uredba, ki je omogočila vsem državljanom Nemške demokratične republike (NDR) prosto prečkanje meje v Zvezno republiko Nemčijo (ZRN), poroča radiotelevizija ZDF.
Ko so ga novinarji vprašali, kdaj uredba stopi v veljavo, je Schabowski živčno pobrskal po dokumentih, nato pa izrekel napačni stavek, ki je za vedno zaznamoval zgodovino. “Po mojem vedenju to stopi v veljavo takoj, nemudoma,” je odgovoril.
Novinarji v dvorani so se začeli obračati okoli in se spraševati, ali so prav razumeli. “NDR odpira meje”, je med prvimi malo po 19. uri poročala tiskovna agencija AP.
Tudi ljudje pred malimi ekrani in radijskimi sprejemniki so bili začudeni, a ni minilo dolgo, preden so se ob mejnih prehodih z Zahodnim Berlinom zbrale množice Vzhodnih Berlinčanov. Stražarji, ki niso bili pripravljeni ali obveščeni o novi uredbi, so popustili pritiskom množice in odprli prehode, prvega na Bornholmer Strasse. Berlinski zid je po 28 letih padel, z njim pa tudi železna zavesa.
Shabowski, ki ni bil na sestanku, na katerem so sprejeli uredbo, je spregledal, da naj bi ta stopila v veljavo šele naslednje jutro, torej 10. novembra 1989, poroča časnik Die Welt. Do takšne nepričakovane odločitve politbiroja pa je vodila vrsta dogodkov v revolucionarnem letu 1989 in predvsem močan glas ljudstva, združenega v mirni revoluciji.
Padec Berlinskega zidu se je po mnenju zgodovinarja Ilko-Sascha Kowalczuka začel 2. maja 1989, ko je Madžarska napovedala počasen umik nadzornega sistema na meji z Avstrijo, je zapisal za Zvezno centralo za politično izobraževanje v Nemčiji (BPB). V prvi polovici leta je na Madžarskem železno zaveso prečkalo okoli 100.000 državljanov NDR, predvsem mladi in izobraženi. Iz NDR so sicer bežali tudi preko zahodnonemških veleposlaništev.
V maju je prvo zmago dosegla tudi opozicija v NDR, ko ji je uspelo dokazati sistematične poneverbe na lokalnih volitvah, začel se je krepiti pritisk na SED, ki je počasi izgubljala zaupanje. V državi so številne opozicijske skupine postajale glasnejše od septembra, ko pozivale k shodom. Ljudje so se začeli mobilizirati, objavljenih je bilo vedno več odprtih pisem, ustanavljala so se društva.
Zadeve so tekle vedno hitreje, že od začetka septembra se je vedno več državljanov NDR zbiralo na shodih v Leipzigu, počasi so začeli redne demonstracije organizirati tudi v drugih mestih. Družba je prišla v gibanje, ampak do sredine oktobra so si na ulice in v cerkve upali le redki.
Vse se je spremenilo 9. oktobra. Več tisoč ljudi se je v štirih cerkvah v Leipzigu zbralo na že tradicionalni ponedeljkovi molitvi, ko so prišli ven, jih je tam pričakalo do 70.000 demonstrantov. “Mi smo ljudstvo,” so vzklikali. Lokalni funkcionarji SED so se odločili, da ne bodo posredovali. Njihova odločitev pa je bila ključnega pomena, saj je postalo jasno, da bo lahko revolucija potekala mirno, brez nasilnega posredovanja države in da se je režim že praktično predal.
Demokratično gibanje in vedno večje odseljevanje na Zahod sta vodstvo NDR stisnila v kot. Politbiro SED je sredi oktobra odločil, da mora dolgoletni vodja NDR Erich Honecker odstopiti, nasledil ga je Egon Krenz. Od sredine oktobra sicer razvoju dogodkov skoraj niso mogli več slediti. Uspel je t. i. glas ulice, brez nasilja.
Niti teden dni pred padcem Berlinskega zidu so 4. novembra 1989 v Vzhodnem Berlinu potekale največje demonstracije, na katerih je med pol milijona do milijon ljudi zahtevalo reforme in svobodne volitve. Sledil je odstop celotnega vodstva SED in NDR ter 9. novembra padec zidu, ki je postal simbol delitve med Vzhodom in Zahodom.
Njegov padec je predstavljal vrhunec v nizu dogodkov, ki so naznanjali padec komunizma. Že slabo leto kasneje se je 3. oktobra 1990 Nemčija po 41 letih ločitve ponovno združila v eno državo.
