7.4 C
Ljubljana
torek, 18 maja, 2021

Belorusija: Zadnji COVID 19 ignorantski »otok« ali začetek nacionalne zdravstvene katastrofe

WHO je razglasila pandemijo  11 marca.Teče že peti teden, kar je bila razglašena in je v marsičem spremenila potek življenja na celotni zemeljski obli. Virus je prisoten na vseh celinah in razširjen v 114 državah. V boju proti širitvi Covid-19 se eni bolj, drugi manj uspešni, ponekod pa se na koronavirus ne odzivajo, kakor da ga ni. Vse teče po starem, proizvodnja, storitve, nogometno prvenstvo, vsi športi. Mednje sodi tudi Belorusija, ki jo s trdo roko vodi diktator Lukašenko. In če se Lukašenko požvižga na Covid-19, morajo enakom tudi njegovi podložniki.

 

Pa je razloga za brezbrižnost ali celo ignoranco COVID 19?

Koronavirus v Belorusiji bi lahko povzočil nacionalno katastrofo. Posebej, če bo šef države še naprej popolnoma zanikal nevarnost problema, lahko situacija v celoti in nepreklicno uide izpod nadzora.

Strokovnjaki so mnenja, da njihov predsednik  A. G.  Lukashenko, ki je alfa in omega za življenje vseh Belorusov, še naprej igral strogega očeta naroda, ki skrbi za narodovo zdravje, je svetoval, da se virusu zoperstavijo tako, da ga  popolnoma zanemarijo. Priporočil je pitje vodke, za preventivo pa odhod na bazene ter plavanje ali ukvarjanje z športom. Zanikanje resničnosti ne pomeni, da vas ne bo dohitela. Zgodilo se je Lukashenku. Zavedajoč se, da je napačno preračunal oceno o grožnji,  ki jo predstavlja koronavirus, se ni opravičil in sprejel nujnih ukrepov za popravljanje razmer. Namesto tega, da ne bi izgubil  »verodostojnosti,«  se je odločil, da bo nad ljudmi opravil  pošastni poskus in še naprej ignoriral nevarnost in usodo državljanov podredil svojim ambicijam. Bolnim in nečloveškim. Še enkrat, vse skupaj pelje h katastrofičnim  in pogubnim razmeram.

In kakšne so  Lukashenkove ambicije?

Po mnenju strokovnjakov bodo ambicije Lukashenka beloruskemu narodu »prinesle«  več deset tisoč žrtev. Da bi upravičil svojo kratkovidnost, pa je Aleksander Grigorovich Lukashenko,  pripravljen na vse. Celoten svet in seveda Rusijo obtožuje, da preko zaposlenih v ruskih podjetjih širijo okužbo. Vsi so krivi. Ne pa on sam, ki je šele zdaj začel spoznavati obseg problema (morda zadnji na svetu), ki bi ga mogel spoznati pravočasno. Pelje samo v eno smer ta njegova samopašnost,  h kolektivni katastrofi z neznanim in nedoločljivim številom žrtev. Kljub temu  pa pristojni minister za zdravje ugaja Lukashenku zaradi kratkotrajne politične koristi in ne iz strokovnih nagibov ter ne podaja prave informacije o pandemičnih razsežnosti virusa. Do zadnjega se bo delal kot da virusa ni, če pa je, je zanemarljivega pomena.  Virus je že prisoten v Brestu  in se širi »lavinsko«, četudi zavajajo, da gre za sporadične pojave. Po uradnih številkah plus 200 ljudi včeraj, toda tem  številkam nihče ne verjame. Virus dohiteva politike in izobraževalce, zdravnike in potnike podzemne železnice, in prebivalce zaledja. Danes so to že zaznali v vseh regijah države.

Lulašenko ne priznava obstoja epidemije, obenem pa hitijo (seveda z njegovim vedenjem) s sprejemanjem protivirusnih ukrepov na vroč in skriven način, kot sta na primer zamujena mobilizacija postelj in preoblikovanje bolnišnic. Z druge strani beseda “samoizolacija” v uradnih komunikacijah   zveni vulgarno in žaljivo. Ljudje so še naprej intenzivno pripravljajo  na množične prireditve – v tem letnem času na dnevnem redu aprilski »subbotniki« ali druženja na prostem. Upamo, da ga bodo dogodki prehiteli in da bo moral pod pritiskom javnosti, ki v času informacijske dobe pride do vse potrebne argumentacije  za podkrepitev  zgrešenosti njegove poti.

Poleti bodo v  Belorusiji predsedniške volitve. Očitno pa je, da tam epidemija ni na bistveno nižji ravni  od ruske in poljske. In glede na to, da Minsk ni uvedel karantene, je še slabše.  Glede na metode,  ki jih uporablja lahko uspeh ponovi samo s fizično prisotnostjo. Če pa zamudi in bo vse prepuščeno internetu, je izgubil boj za oblast in boj za nadzor celotne beloruske družbe, ki ga je prakticiral do sedaj. Lukashenko potrebuje največjo volilno udeležbo, da bi zagotovil legitimnost predsedniške moči.  Volitve  v takšnem primeru so pravzaprav  referendum o političnem »zaupanju« sedanjemu predsedniku. Toda največja volilna udeležba je v pogojih izolacije nemogoča, še manj pa  iz karantene. Zato se je pripravljen na nek način pogovarjati  in v primeru ekspanzije COVID 19, zaprositi sosedno Rusijo za pomoč. Zaradi morebitnih očitkov dela »kritične« javnosti in iz pragmatičnih nagibov, nikakor pa zaradi ljubezni do lastnega ljudstva.

Zelo indikativna in nazorna je misel znanega poljskega virologa ki pravi: “Če ne bi vedel, da je panična epidemija pogosto hujša od virusne epidemije, bi prebivalcem Belorusije svetoval, da se rešijo za vsako ceno.«  Bog reši Beloruse!

Vane K. Tegov

Zadnje novice

Sorodne vsebine