22.9 C
Ljubljana
sobota, 31 julija, 2021

Rod Dreher: Progresizem kot religija

Piše: Rob Dreher 

Ljudje, omamljeni od ideje napredka, nikoli ne pomislijo,

da je vsak korak naprej tudi korak proti koncu.

Milan Kundera, Knjiga smeha in pozabe

Leta 1905 je moskovska visoka družba v hotelu Metropol v Moskvi priredila večerjo na čast ruskemu prekupčevalcu z umetninami Sergeju Djagilevu. Djagilev je bil nedavno v Sankt Peterburgu priredil slovito razstavo portretov, ki jih je bil izbral ob zavzetem obiskovanju zasebnih stanovanj premožnejših slojev. Namen večerje je bil proslaviti njegov uspeh. Djagilev je vedel, da je stala Rusija tik na robu prepada pred nečim velikim.

Vstal je in izrekel tole napitnico:

Priče smo trenutku morda največjega povzetka v naši zgodovini, v imenu nove in nepoznane kulture, ki jo bomo sami ustvarili, a ki nas bo hkrati tudi pometla s prizorišča. Zato pa brez strahu in brez zaskrbljenosti dvigam čašo na čast razrušenim zidovom prekrasnih palač, prav tako pa novim zahtevam nove estetike. Edina želja, ki jo kot nepopravljivi senzualist lahko izrazim, je, da prihajajoči spopadi ne bi okrnili prijetnosti življenjskega udobja in da bi bila smrt tako lepa in tako bleščeča kakor vstajenje.

Kar so ruski mladi umetniki, intelektualci in kulturne elite pričakovale, je bil konec avtokracije, razrednih pregrad in religije ter vzpostavitev sveta liberalizma, enakosti in sekularizma. Namesto tega so dobili diktaturo, gulage in iztrebljenje svobodnega govora ter svobode izražanja. Komunisti so svojo ideologijo prodajali lahkovernim optimistom kot najpopolnejšo različico tega, kar si je vsak moderni posameznik tedaj želel: napredka.

Moderna doba je zgrajena na Mitu napredka. Besedo »mit« uporabljam, ker koncept zgodovinskega napredka predstavlja sam temelj moderne dobe ter je vgrajen v zgodbo, ki jo sami sebi pripovedujemo, da bi razumeli svoj čas in svoje mesto v njem.

Verniki v Mit napredka verjamejo, da je sedanjost boljša od preteklosti in bo prihodnost neogibno boljša od sedanjosti. Ta mit je mogočno orožje v rokah domnevnih totalitarcev. Nudi transcendentni vir za legitimacijo njihovih dejanj in opredeljuje opozicijo kot nazadnjaško in ignorantno. Če hočemo dojeti, kako današnji progresivci lomastijo po opoziciji, moramo najprej razumeti, kako so komunisti zmanipulirali Mit napredka.

Veliki pohod

Tisti, ki so bili prežeti z Marxovimi nauki, so verjeli, da je bil komunizem neogiben, saj je Zgodovina – sila z božanskim determinističnim nabojem – to zahtevala. Milan Kundera je zapisal, da kar iz levičarja (vseh vrst – socialista, komunista, trockista, levega liberalca itd.) res naredi levičarja, je skupno prepričanje, da je človeštvo na »Velikem pohod« v smeri Napredka: »Veliki pohod je prekrasna maršruta na poti k bratstvu, enakosti, pravici, sreči; neprestano napreduje kljub vsem oviram, saj ovire seveda morajo biti, če že gre za Veliki pohod.«

Če je napredek nezaobidljiv in je komunistična partija voditeljica Velikega družbenega pohoda k progresivni prihodnosti, potem – tako vsaj pravi teorija – pomeni upor proti partiji upor proti prihodnosti oziroma: upor proti sami realnosti. Kdor se upira partiji, se upira napredku in svobodi ter podpira pohlep, zaostalost, pobožnjakarstvo ter vsakršno obliko družbene krivičnosti.

Potemtakem je nujno – pravzaprav: edino plemenito –, da partija pregazi vse te zmote, ki ležijo na poti Velikega pohoda, in uravna ter izgladi pot, ki pelje v jutrišnji dan.

»Neprestano so izvajali propagando o tem, kako nas komunizem izpopolnjuje,« se na svojo mladost na Madžarskem spominja Tamás Salyi, učitelj angleščine iz Budimpešte. »Vseskozi so predvajali filme o tem, kako se poljedelec uči izpopolnjevati svoje življenje z uporabo novih tehnologij. Kdor jih je zavračal, je bil prikazan kot nekdo, ki ogroža svojo družino. Z nešteto primeri so dokazovali, kako vse staro in tradicionalno le ovira življenje, da bi bilo dobro in srečno.«

Po tej poti je Mit napredka postal izgovor za izvajanje diktatorske oblasti, ki bo odstranila vsakršno sled opozicije. Tudi dandanes totalitarizem sestoji iz stroge, prisilne organizacije Velikega pohoda v smeri Napredka. Gre za metodo, s katero verniki v Napredek nameravajo ohraniti celotno družbo strumno postrojeno in vseskozi na pohodu proti utopiji, tako v svojem zunanjem delovanju kakor v najbolj intimni ponotranjenosti njenih misli.

 Modernost je napredek

Seveda se predanost idealu napredka ni začela z Marxom in ni omejena na marksiste. Najbolj goreč primestni republikanec je prav tako vernik Mita napredka kakor najbolj togo zideologizirani fakultetni trockist. Kot je zapisal zgodovinar Yuri Slezkine: »Vera v napredek je na enak način temelj modernosti, kakor jebila paruzija temelj krščanstva.« Kar ločuje klasične liberalce (na obeh polih, na desnem in levem) od socialistov in komunistov, je končni cilj, proti kateremu napredujejo, in stopnja, do katere menijo, da se mora država vključevati v vodenje napredka. Klasični liberalci se osredotočajo pretežno na individualno svobodo, medtem ko za levičarje rezultat mora biti enakost. Obenem se klasični liberalci zavzemajo za bolj ali manj omejeno vlogo države, medtem ko levičarji verjamejo, da uresničenje njihove vizije pravičnosti in vrline zahteva znatnejši poseg države.

Predsednik Obama je prikimal Mitu napredka, ko je navedel stavek, ki ga je populariziral Martin Luther King Jr.: »Lok moralnega vesolja je dolg, vendar se nagiba v smeri pravice.« V svojem drugem inavguralnem govoru je predsednik George W. Bush izrazil svojo vero v napredek, ko je dejal, da so Združene države avantgarda globalne liberalne demokracije.

»V zgodovini obstaja samo ena sila, ki lahko zlomi moč sovraštva in resentimenta,« je dejal, »in razkrinka pretenzije tiranov ter izpolni upanje tistih, ki so dostojni in strpni, to pa je moč človekove svobode.«

Namen Busheve vojne, da bi osvobodil Irak in v državi uvedel liberalno demokracijo, je propadel, toda globoko zajemanje iz te omamne retorike zlahka omogoča Američanom, da pozabimo na ta njegov neuspeh. To pa ni nujno zato, ker smo neumni; Mit napredka je zapisan v naš kulturni DNK. Bržkone nobena dežela na svetu ni bila tako usmerjena v prihodnost kakor Združene države Amerike. Lahkoverni pristaši Mita napredka smo – vendar imamo, resnici na ljubo, tudi dobre razloge za to. V teku relativno kratke dobe naše nacionalne zgodovine in po nekaj neizprosnih spopadih sta liberalna demokracija in kapitalizem ustvarila enega od najvišjih obstoječih življenjskih standardov, zajamčila državljanske pravice ter raztegnila osebno svobodo na vse prebivalce. Še pred nekaj generacijami je bilo temnopoltim Američanom v nekaterih predelih države prepovedano voliti ali jesti v istih restavracijah kakor belcem. To se je spremenilo, ko je zvezna vlada ZDA slednjič ukrepala tako, da so obljube iz ustave stopile v veljavo tudi za temnopolte Američane. Včasih je napredek realen in otipljiv.

V idejo napredka verjamemo tudi zaradi njenih judovsko-krščanskih korenin. Večina starodavnih kultur je poznala ciklično razumevanje zgodovine, judovska religija – in tudi njena poganjka, krščanstvo ter islam – pa opisuje zgodovino kot linearno usmerjeno gibanje od stvarjenja do končnega odrešenja. V krščanstvu to odrešenje nastopi po apokalipsi in poslednji sodbi, v kateri bo Božja pravica slavila svoje popolno zmagoslavje.

Napredek je skratka lahko povsem realen in vsaj za kristjane zgodovina napreduje proti slavnostnemu koncu (ki bo nastopil po nasilni apokalipsi), vendar to ne pomeni, da vse spremembe neogibno izboljšajo preteklost. Prav tako nujno ne pomeni, da je »napredek«, če je ločen od Boga, sploh napredek. In dejansko lahko napredek v sekularnih okvirih postane zelo mračen, predvsem če ne priznava bibličnega razumevanja človekove zmotljivosti in biblijskega Boga kot avtorja zgodovine ter sodnika sveta.

Sodobni progresizem izhaja iz razsvetljenstva v osemnajstem stoletju, ko so njegovi najbolj radikalni kontinentalni zagovorniki sekularizirali krščansko upanje ter nadomestili vero v Boga z vero v človeka – predvsem v znanost in tehnologijo. Henri de Saint-Simon (1760–1825) je bil francoski mislec in eden od utemeljiteljev socializma. Skupaj z Augustom Comtom (1798–1857) sta bila predstavnika pozitivizma, filozofije, ki je temeljila na ideji, da je znanost edini merodajni vir znanja.

Pozitivisti so verjeli, da je bila zgodovina v prvi vrsti zgodba o napredku znanosti in tehnologije. Verjeli so, da bo znanost slednjič ukinila vsakršno obliko materialnega trpljenja. Z napredovanjem znanosti pa bo napredovala tudi morala, saj bo temeljila na znanstvenem spoznavanju, ne pa na religiji in običajih.

V Angliji je filozof John Stuart Mill (1806–1873) vključil pozitivizem v klasično liberalno politično tradicijo. V Nemčiji ga je Karl Marx uporabil pri izgradnji svoje radikalne politike. Marx in njegovi učenci so nadomestili krščansko upanje v nagrado, ki čaka človeka v nebesih, z vero, da bi – in da neogibno tudi bo – bilo stanje popolnosti lahko doseženo na zemlji po nasilnem prevratu ter preko uveljavitve znanosti in politike, osnovane na znanstvenih spoznanjih.

Čeprav so marksisti privedli pozitivizem v smeri utopije do skrajnosti, so pozitivistične vrednote še vedno temelj liberalne ideologije svobodnega trga. Obe tradiciji verjameta, da je znanost gibalo napredka in da napredek lahko merimo s stopnjo lajšanja materialnih potreb. Sodobni filozof John Grey trdi, da je med liberalnimi demokrati in marksisti veliko manjša razlika, kakor bi si radi domišljali: »Tehnologija – praktična uporaba znanstvenih spoznanj – ustvarja sovpadanje vrednot. Gre za osrednji moderni mit, ki so ga razširili pozitivisti in ki je danes sprejet kot dejstvo.«

Izvorni ameriški sen – tisti, ki so ga gojili puritanski naseljenci v sedemnajstem stoletju – je temeljil na religiji: uresničiti svobodo kot pogoj, ki naj bi omogočil, da bi slavili Boga in mu služili po svoji vesti. V našem času ameriški sen ni več religiozni ideal, pač pa predvsem sanja, ki jo oblikuje neprimerno bolj pozitivizem kakor krščanstvo. Za večino ljudi je ta izraz sopomenka za blaginjo ter materialno stabilnost in za svobodo, da bi si ustvarili življenje v skladu s svojimi željami. Puritanski ideal je bil uporabiti svobodo, da bi živeli v vrlini, kakor to določa krščansko Sveto pismo; moderni ameriški ideal je uporabiti svobodo, da bi dosegli ugodje, kot ga določa sveti individuum – to se pravi: jaz kot dokončni rezultat izbire in soglasja. Mit napredka nas uči, da znanost in tehnologija krepita posameznike pri izpolnjevanju svojih želja brez omejitev, ki jih vsiljujeta religija in izročilo.

Moderni politiki, ki jih je mogoče prikazati kot nasprotnike napredka, so pogosto postavljeni v neugoden položaj. Nasprotovati napredku in biti proti spremembam pomeni zoperstavljati se naravnemu redu stvari. V liberalni demokraciji je boj med desnico in levico v resnici spopad med konservativnimi progresisti in radikalnimi progresivci, in sicer glede stopnje in podrobnosti v zvezi s spremembami. Oboji pa se strinjajo, da je dobra družba tista, v kateri imajo posamezniki na voljo dovolj gmotnih sredstev in osebne avtonomije, da lahko počnejo, kar jim narekujejo njihove želje.

 

Iz angleščine prevedel Andrej Lokar. Celotno razmišljanje lahko preberete TUKAJ.

Zadnje novice

Sorodne vsebine