Sporočam žalostno vest, da je minuli četrtek na svojem domu v predmestju Clevelanda umrl Pavel Borštnik. Pred nekaj leti je pri tržaški založbi Mladika izšla zelo zanimiva knjiga njegovih spominov “Moj čas”. Bila je predstavljena kot II. zvezek iz zbirke “Zapisi iz zdomstva”. Spomine je uredil Ivo Jevnikar, je na facebooku zapisal zgodovinar dr. Renato Podberšič.
Renato Podberšič: “Pavle Borštnik je bil izseljenski rojak iz Clevelanda in dolgoletni sodelavec radia Glas Amerike v Washingtonu, nazadnje kot vodja slovenske sekcije, do upokojitve leta 1994.
Rodil se je 15. junija 1925 v Ljubljani, na Viču. Odraščal je v liberalni družini, zelo dejaven pri sokolih, kjer je bil njegov oče starosta Sokola na Viču. Kot pripadnik nacionalne ilegale oziroma t. i. slovenskih četnikov se je po maturi na ljubljanski Trgovski akademiji leta 1944 znašel na terenu. Pridružil se je četniškemu Notranjskemu odredu. Ob koncu druge svetovne vojne se je skupaj s svojim odredom in drugimi protikomunističnimi enotami umaknil preko Soče v Italijo. Do izselitve v ZDA leta 1949 je živel v vojaških taboriščih v Italiji in Nemčiji. Oženil se je s sodelavko v Tehniki Slovenske armade v begunskem taborišču Eboli pri Neaplju, dobila sta sina in skupaj so odpotovali čez ocean. V Združenih državah Amerike je najprej delal kot tovarniški delavec, a je stalno pisal, pesmi in prozo, ter dejavno sodeloval na kulturnem področju.
V svoji avtobiografski knjigi “Moj čas” Pavle Borštnik odkritosrčno in kritično obravnava predvojne delitve na »liberalce«, ki jim je pripadala tudi njegova družina v Ljubljani, in »klerikalce«, življenje v slovenski prestolnici, odnos do okupatorja, revolucionarni teror, razloge za izbiro protikomunističnega tabora in četniškega gibanja v njem, umik preko Soče ob koncu vojne in razmere v vojaških begunskih taboriščih v Italiji in Nemčiji, publicistično in društveno delo v taboriščih in nato v Clevelandu, razhajanja v emigraciji, usihanje izseljenstva, poklicno delo na radiu Glas Amerike v Washingtonu, pričakovanja glede razvoja v domovini po letu 1990 in neomajno zavezanost slovenstvu. Dragocen je njegov slikovit zapis zadnjih mesecev in tednov bojev na Slovenskem, ko se je njegova četniška enota umikala skozi Vipavsko dolino. Zadnji dan aprila 1945 so prejeli ukaz za premik preko Soče pri Gorici, skupaj z njimi so se umaknile tudi vse srbske protikomunistične enote in večina slovenskih. Tik pred Gorico se jim je pridružila tudi večja enota hrvaških domobranov.
Jeseni 2016 sem imel priložnost, da sem se na njegovem domu v vzhodnem predmestju Clevelanda srečal s Pavletom Borštnikom. Kljub letom je bil njegov spomin še vedno zelo živ, pripoved jasna, zlasti pa me je prevzel njegov občutek za podrobnosti. Naj mu bo lahko zemlja v daljnem svetu in naj nas prevzema njegova zavezanost slovenstvu, ki ga je tako ljubil!”
Pripis uredništva Demokracije: Pavle Borštnik je tudi avtor knjige Pozabljena zgodba Slovenske nacionalne ilegale, ki jo je izdal leta 1998 pri Založbi Mladinska knjiga. Naj ob tem dodamo, da je bil tudi občasni sodelavec revije Demokracija in da smo vse njegove tekste vedno z veseljem objavili, saj so bili zavezani resnici in pravici. Naj počiva v miru!
