Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Marku (7,1-8.14-15.21-23): Tisti čas so se okrog njega zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je z neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila prednikov in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu prednikov, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Odgovóril jim je: »Prerok Izaíja je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano: ›To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker učijo človeški nauk in zapovedi.‹ Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« In spet je poklical k sebi množico in ji govóril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdánost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«
Vsak od nas se je že kdaj soočil s konfliktom, ko je želel nekaj storiti, pa je dobil ugovor, češ to ni v skladu z našo tradicijo, to se ne spodobi. Ali pa, da nekdo nekaj opusti in je spet deležen graje, češ tega se nikakor in pod nobenim pogojem ne sme opustiti. In to navsezadnje velja tudi za verske dejavnosti, če jih smemo tako imenovati. Vedno bo obstajala določena skupina ljudi, ki bo zelo pozorna na pravilnost kretenj, drž in ravnanja drugih. Če ni vse natančno izvedeno tako, kot so si zamislili, bo temu sledila seveda graja. Vsaj to. A v našem, krščanskem civilizacijskem okvirju, imamo morda še srečo, da vse skupaj ostane le pri graji. Nekje drugje, sedaj v Afganistanu, se tudi majhne kršitve lahko zelo drastično kaznujejo. Tudi z izgubo življenja, če rabelj tako presodi. Pa morda niti ne gre za neke kršitve fundamentalnih zapovedi.
Marsikdo se bo spomnil evangelijskega odlomka, kako Jezus odgovarja na vprašanje, katera je prva in največja zapoved. Seveda, odgovor poznate: ljubiti Boga z vsem srcem, vso dušo in vso močjo ter ljubiti bližnjega kot samega sebe. Pa saj to vsi vemo, mar ne? Pri verouku smo se morda učili o desetih zapovedih, ki so v naši, katekizemski različici morda nekoliko drugačne od zapisanih v Svetem pismu. Od teh desetih se prve tri nanašajo na ljubezen do Boga, ostale na ljubezen do bližnjega. Tudi zato je Mojzes te zapovedi vklesal na dve kamniti tabli, to težaško delo je moral celo ponoviti, ker se je soočil s strahovitim zavrženjem Boga – s češčenjem zlatega teleta. Toda tisti, ki je Jezusa spraševal o največji zapovedi, je morda imel v ozadju več namenov: morda je Jezusa samo skušal, morda pa je želel iskreno vedeti, kaj je bistveno v stotini zapovedi in predpisov, ki so se nabrali od Mojzesove smrti pa vse do Jezusovega nastopa. Obstajalo je namreč tveganje, da bi bil deležen obsodbe zaradi bogokletja, če bi si drznil eno od zapovedi povzdigniti nad vse druge. Ne vedoč, da je večina te zapovedi nastala iz človeškega izročila in niso bile dane od Boga, kar pomeni, da so tisti, ki so si te predpise izmišljevali, dejansko prekršili to, kar smo danes slišali v prvem berilu: tej besedi, ki jo daje Bog, ničesar ne dodajajmo in ničesar ne odvzemamo. Ker bi sicer tvegali, da izpred oči izgubimo tisto, kar je bistveno. In bi začeli poudarjati nebistveno. Prav to se je zgodilo farizejem: v sicer hvale vrednem prizadevanju po izpolnitvi postave so voz postavili pred konja in zahtevali najprej to, da se Jezusovi učenci držijo obrednih predpisov.
Več si lahko preberete TUKAJ.
