Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 14,1.7-14)
Ko je Jezus v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali. Ko je videl, kako si izbirajo prve sedeže, je povabljenim povedal priliko. Govóril jim je: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Daj prostor temu!‹ Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: ›Prijatelj, pomakni se više!‹ Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
Tistemu, ki ga je povabil, pa je govóril: »Kadar prirejaš kosilo ali večerjo, ne vabi ne prijateljev ne bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo. Nasprotno, kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.«
Čeprav nam je znano, da je Jezus velikokrat povedal farizejem “par krepkih”, so ga vendarle vabili tudi na obed. Prav na njihovih obedih se je vedno znova pokazala logika tega sveta, ki je v nasprotju z logiko evangelija. Pa je vendarle šlo za skupino, ki je prisegala na zvestobo postavi. Toda Jezus je vse to postavljal na glavo. Da ne bo kdo napak razumel: Jezus ni kritiziral pismoukov in farizejev zaradi zvestobe postavi, pač pa zaradi njihovega površinskega razumevanja le-te. Velikokrat so jo celo prilagajali svojemu lastnemu okusu, opravičevali svoja ravnanja. Imeli so se za “haberim”, za očete ljudstva. Torej bi jim – po njihovi logiki – morala pripadati čast in bogastvo v primerjavi s preprostim, nevednim ljudstvom (“am ha arec”). Oni so elita, ostali so “raja” ali celo “drhal”, ki ne pozna postave. In bi morali streči njim, ki postavo poznajo.
Jezus tu pove dve priliki: eno udeležencem in eno gostitelju. Prilike so kratke zgodbe, ki imajo neko prispodobo, z njo pa skuša poučevati. Že prejšnji teden smo denimo slišali, kaj pomeni, da bodo zadnji prvi in prvi zadnji. Sedaj se to kaže v bojih za najboljša mesta. Ni nujno, da gre tu za sedeže na kakšni gostiji ali pa denimo na prireditvah, kjer so prve vrste rezervirane za “VIP osebe”. Gre za splošen način delovanja. Ali smo “grebatorji” in “komolčarji” ali pa sprejemamo ponižnost kot osrednjo načelo svojega življenja. Iz tega prihaja tudi razlikovanje med tem, ali si domišljano, da je nekaj “naše”, pripada samo nam, da to delamo iz lastne moči in da mi nič ni bilo podarjeno. Ali pa se zaveda, da vse prejemam in je torej vse milost. Če si domišljamo, da nam ni nič podarjeno, ampak nam nekaj preprosto pripada, stopamo v vlogo roparja in nekoga, ki Boga noče spustiti blizu. Ker se lahko sam odreši. To je lahko zelo nevarna drža, saj nas zapelje v stanje zakrknjenosti, ko delamo naložbe le za tosvetnost. Ker da je to življenje, ki ga sedaj živimo, eno in edino, s smrtjo pa bo tako ali tako vsega konec. Zato si moramo vse priboriti, tudi na silo. Takšna drža prej ali slej pripelje v stanje, ko je “človek človeku volk”, kot je pred stoletji zapisal mislec Thomas Hobbes. Pač pa Jezus ponuja alternativo: če smo ponižni, lahko pričakujemo, da bomo povišani in bomo s tem tudi rešeni onečaščanja zaradi morebitne grabežljivosti.
Več TUKAJ.
