7.9 C
Ljubljana
petek, 16 aprila, 2021

Koprski trener Rodolfo Vanoli: »Moja ljubezen do Primorske traja že več kot trideset let«

Piše: Samo Vidovič

Rodolfo Vanoli, letnik 1963, je pred kratkim znova postal trener Kopra. Slovenska nogometna javnost ga dobro pozna. Leta 2015 je s Koprom osvojil slovenski pokal in superpokal, leto dni kasneje pa z Olimpijo še naslov slovenskega prvaka. 

Njegova igralska kariera je pri nas manj znana. Večino časa je igral v prvih dveh italijanskih ligah, v Seria A in B, pri Lecceju in Udineseju. Nogometno kariero je končal v Švici, kjer se je tudi začel ukvarjati s trenerskim poslom. Z njim smo se se pogovarjali o aktualnih dogodkih v slovenski ligi, njegovih igralskih spominih in o trenutnem stanju v Serie A.

DEMOKRACIJA: Pred kratkim ste že tretjič postali trener Kopra. Očitno vam vodilni ljudje v klubu zaupajo.

VANOLI: Res je, zaupanje vodilnih v klubu sem si pridobil v preteklosti glede na dobre izkušnje, ki so jih imeli. Zaupanje pa je sicer sad dobrih odnosov z vsemi v klubu in okoli njega.

DEMOKRACIJA: Kako ocenjujete sedanjo zasedbo moštva?

VANOLI: Ekipa je zelo v redu. Vanjo sem vnesel svoj način dela. V fante popolnoma verjamem in jim zaupam. Zato sem tudi tukaj, da nekaj naredimo.

DEMOKRACIJA: Ta čas sta vodilni ekipi Maribor in Olimpija izenačeni. Komu dajete prednost v boju za naslov prvaka?

VANOLI: Ti dve ekipi nista izenačeni samo letos, ampak bolj ali manj vsa zadnja leta. Glede na vložek pri obeh ekipah je to tudi logično. Prednosti ne bi dajal nobenemu posebej. Morda je po odhodu Zlatka Zahoviča iz Maribora vseeno v majhni prednosti Olimpija. V odstotkih bi rekel 51:49. Zahovič je bil po mojem najmočnejše mariborsko »orožje«  kljub kakovostni igralski zasedbi.

DEMOKRACIJA: Ali je po vaše mogoče, da se v boj za naslov vključijo tudi Mura, Domžale in Koper? Tako kot lani, ko se je Celje prebilo iz ozadja in osvojilo naslov?

VANOLI: Saj veste, kako se reče: žoga je okrogla. Vseeno pa bom ostal realist. Ne vem, kako bi bilo mogoče v tej fazi nadomestiti deset točk razlike za vodilnima. Bo pa zagotovo zanimiv boj za tretje mesto.

DEMOKRACIJA: Napeto je tudi v Italiji, kjer sta v najboljšem položaju Inter in AC Milan. Juventus nekoliko zaostaja. Kako se bo tam razpletlo?

VANOLI: Naslov privoščim Interju, saj sem z njim sorodstveno in prijateljsko povezan. Paolo Vanoli, ki je pomočnik trenerja pri Interju, je moj brat. Z Antoniom Contejem, ki je glavni trener, sva skupaj igrala pri Lecceju na začetku njegove kariere. Današnji športni direktor Interja Giuseppe Marotta pa je bil moj šef pri Vareseju.

DEMOKRACIJA: Juventus po dolgem času ni čisto v ospredju. Kaj je po vašem vzrok za to?

VANOLI: Pri Juventusu ta čas prenavljajo ekipo in spremembe terjajo svoj davek. Poteza uprave Juventusa, da za trenerja postavi Andreo Pirla, je bila vsekakor drzna. Ne trdim, da je slab trener ali da nekoč ne bo dober trener, daleč od tega. Zdi pa se mi, da je zdaj še »prezelen« za tako odgovorno funkcijo.

DEMOKRACIJA: V ligi prvakov se bližamo sklepnim bojem. Vaš favorit za naslov prvaka?

VANOLI: Kratko in jedrnato, v tem trenutku sta Manchester City in Bayern za nivo više od drugih ekip. Pa z vsem finančnim vložkom morda še PSG. Tem ekipam bi dal največ možnosti za finale.

DEMOKRACIJA: Poglejva še vašo nogometno kariero. Dolgo časa ste igrali v prvih dveh italijanskih ligah, Serie A in B. Kako ste zadovoljni s svojo igralsko kariero?

VANOLI: Bom rekel, da sem zelo zadovoljen. Morda ostaja grenak priokus, da nisem naredil koraka naprej, imel sem ponudbe Sampdorie, Fiorentine, Rome. Leta 1985 sem imel ponudbo Juventusa, ampak je po nekem naključju prestop propadel. Ostal sem v Lecceju z enako pogodbo, kot bi jo imel pri Juventusu.

DEMOKRACIJA: Velik pečat ste pustili pri Lecceju in Udineseju. Česa se najraje spomnite iz tistega časa?

VANOLI: Igrati tista leta v najmočnejši italijanski ligi Serie A je nekaj, kar danes težko razložiš mladim. Kako kakovostni igralci so igrali v ligi, tista leta so bila res zlata. Igrati v takšni ligi je nagrada že sama po sebi.

DEMOKRACIJA: V teh klubih ste igrali z mnogimi vrhunskimi igralci. Ali bi koga posebej omenili?

VANOLI: Po človeški plati me je največ naučil Luigi Danova v Lecceju. Takrat sem bil mlad igralec, on je imel za sabo več kot 300 tekem v Serie A. Pokazal mi je, kaj je profesionalizem v pravem pomenu besede.

Igralsko pa argentinska reprezentanta Abel Balbo, Juan Barbas in španski reprezentant Ricardo Gallego, ki je prišel v Udinese po desetih letih igranja v Real Madridu.

DEMOKRACIJA: Bili ste obrambni igralec. Proti kateremu napadalcu vam je bilo najteže igrati?

VANOLI: Igral sem proti vsem najboljšim napadalcem takrat. Užitek je bilo igrati proti Diegu Maradoni. Pa proti Brazilcu Zicu, on je bil tip igralca, ki je vedel, kaj bo obrambni igralec pred njim naredil. Oba sta res izstopala. Kar se tiče fizične moči pa definitivno Ruud Gullit. On je bil po domače rečeno »žival«. Omenil bi tudi Darka Pančeva, ki je imel vrhunske poteze. Žal pa je bil v napačnem obdobju pri Interju.

DEMOKRACIJA: Igralsko kariero ste sklenili v Švici, kjer ste se tudi začeli ukvarjati s trenerskim poslom. Kako se je to zgodilo?

VANOLI: Iskreno rečeno − čisto po naključju. Tedanji predsednik kluba, v katerem sem igral, mi je še kot igralcu rekel, da me vidi kot nekoga, ki bi znal voditi ekipo. Tako se je začelo. Najprej sem postal igralec-trener, potem sem bil tri leta samo trener.

DEMOKRACIJA: Kasneje ste prišli v Slovenijo. S Koprom ste dosegli velik uspeh, osvojili ste slovenski pokal in superpokal. Spomini na ta dva naslova?

VANOLI: Spomini so z eno besedo fantastični. Eden mojih najlepših spominov in uspehov je, da sem iz te skupine igralcev naredil EKIPO, pisano z velikimi tiskanimi črkami.

DEMOKRACIJA Krona vaše trenerske kariere je osvojitev naslova državnega prvaka z Olimpijo. Kako ste doživeli ta uspeh?

VANOLI: Želja vsakega, ki se ukvarja s trenerskim poslom, je, da doseže vrh, naslov državnega prvaka. Spomini so lepi, a ni bilo iste kemije kot v Kopru. Rekel bom, da niso bili vsi, ki so bili sodelavci in prijatelji predsednika Milana Mandarića, pri Olimpiji s športnega vidika. Oziroma ni jih gnala želja po športnem uspehu. Pametnemu dovolj.

DEMOKRACIJA: Spomladi leta 1991 je Udinese igral dve prijateljski tekmi z amatersko reprezentanco Slovenije. Igrala sta tudi argentinska reprezentanta pri Udineseju Balbo in Sensini. Vi žal ne. Ali se vseeno spomnite teh tekem?

VANOLI: Iskreno povedano se teh tekem ne spomnim. Tisto obdobje slovenski nogomet ni bil na takšnem nivoju, kot je danes, šlo je za običajne prijateljske tekme med tednom, ki jih je Udinese sicer redno igral z nižjeligaši. Bolj izkušeni smo si izborili, da imamo pri teh tekmah prost dan. Je pa res, da sem v obdobju med letoma 1989 in 1992 dobro spoznal Slovenijo. S soigralci smo redno hodili v Piran in Portorož na kosila, večerje, sprehode. Tako da moja ljubezen do Primorske traja že več kot trideset let.

Eden mojih najlepših spominov in uspehov je, da sem iz te skupine igralcev naredil EKIPO, pisano z velikimi tiskanimi črkami.

Zadnje novice

Sorodne vsebine