»Rekla bom, da smo ljudje zelo smo odtujeni od sebe, od elementa vode, ki nam je dejansko najbližja, saj prihajamo iz vode. Ljudje ne vedo, da imamo vsi fiziološko spremembo v telesu, ki se ji reče potapljaški refleks – to imamo vsi sesalci in nam je skupen. Nekateri imajo močneje razvitega, pri nekaterih pa je zakrnel. Dobra stran tega pa je, da ga lahko natreniraš,« nam v pogovoru pove Alenka Artnik, svetovna prvakinja v potapljanju na vdih.
DEMOKRACIJA: Za pogovor sva se dogovorili, potem ko je svet obšla novica, da ste v grški Kalamati z doseženimi 94 metri globine za meter izboljšali dosedanji svetovni rekord v kategoriji potopov z dvema plavutkama. Koga ste prehiteli?
ARTNIKOVA: Prejšnji rekord je bil v lasti Ukrajinke Natalije Žarkove, ki je dosegla 93 metrov globine. To se je zgodilo lani na svetovnem prvenstvu, na tekmi, ko sem jaz postavila absolutni svetovni rekord v drugi disciplini z monoplavutjo, in sicer 113 metrov. Pred tem sem ga imela jaz z 92 metri. Zdaj si medve podajava ta rekord.
DEMOKRACIJA: Medijsko prepoznavnejši ste postali prav na tekmi, ki ste jo omenili, ko ste se lani z monoplavutjo na svetovnem prvenstvu v Roatanu (Honduras) potopili na 113 metrov globine in postavili absolutni rekord v ženski konkurenci. Kako se spominjate tega dneva?
ARTNIKOVA: Na Roatan sem prišla mesec in pol pred samo tekmo. Predpriprave sem imela na kraju tekme. Začela sem večati globine, potapljala sem se vedno globlje. Šla sem po neki poti in vsak potop analizirala ter si rekla, da imam še rezervo. Z Italijanko Alessio Zecchini, s katero sva si delili takratni svetovni rekord pri 112 metrih, sva na omenjenem svetovnem prvenstvu obe napovedali 113 metrov. Sama sem sledila svojemu tempu. Nisem se zanašala na to, kaj bo Alessia napovedala, oziroma kje je ona z globino. Nisem želela manipulirati s temi rekordi, ampak sem res bila fokusirana predvsem na to, da grem globlje, da napredujem. Vedela sem, da to pomeni svetovni rekord, zato sem morala biti res osredotočena na svoje občutke, na svoj potop. Zadnja dva tedna oziroma zadnjih deset dni, ko sem začela delati globoke potope, sem bila zelo pomirjena.
DEMOKRACIJA: Kaj je bilo takrat za vas pomembno?
ARTNIKOVA: V tem momentu je meni zelo pomembno, da sem s prijatelji, s t. i. fridajverji, da smo se po potopih zvečer družili, se dobili na pomolu, morju … Ta del je zelo pomemben, da ne razmišljaš samo o tekmovanju. Ves proces je bil zelo lep. Potem ko opraviš globoke potope, ki ti vzamejo ogromno energije, je najbolje, da imam dva dni vmes čiste regeneracije. In ker je Roatan zelo lep otok, ima veliko podvodnega sveta, koralne grebene, smo šli rekreativno, za dušo, šnorkljat. Potem pa je napočil čas resnice. Dan pred samim potopom, pred samo tekmo, moraš napovedati, na katero globino se boš potopil. Ne jaz ne Alessia nisva mogli vedeti, kaj bo druga napovedala. Jaz sem ravnala po svojih občutkih in to je bila številka 113, ki me je potem tudi usodno povezala s policijo, ker so me kasneje zaposlili na policiji (smeh). Univerzum, nekdo iz onostranstva je imel prste vmes. Zvečer sva obe videli štartno listo. Obe sva napovedali isto globino, kar je pomenilo, da če obe opraviva potop uspešno, si bova delili svetovni rekord. V resnici sva si obe zaslužili ta rekord. To je bil sanjski zaključek tega obdobja. Ne bi se moglo končati bolje. Če bi napovedala meter več, ne bi imela tako dobrega občutka kot v tem primeru, ko sva obe napovedali isto globino. Pa nisva vedeli, kaj bo druga storila. Bilo je ogromno emocij. V moški konkurenci ni bilo takšnega zanimanja, ker je tam Aleksej Molčanov za razred boljši od drugih, tako da ni bilo tako zanimivo.
DEMOKRACIJA: Tudi ženske ste naredile velik preskok.
ARTNIKOVA: Res. Svetovni rekord od predlanskim je bil na 107 metrih. Takrat smo ga zelo na hitro poglobile. Lansko leto pa smo naredile nori preskok in bi dejansko lahko s tem rezultatom dobile tudi kolajno v moški konkurenci. Še nikoli se ni zgodilo, da bi bile ženske tako globoko in da bi se ženske tako približale moškim.
DEMOKRACIJA: Kakšna pa je sploh konkurenca v tem športu na svetovnem prvenstvu?
ARTNIKOVA: Na pamet ne bi vedela, koliko je vseh tekmovalcev. Žensk in moških je sicer isto število, ampak je razlika, da je več žensk v top 10 – vsaj 10 nas je, ki se lahko potegujemo za svetovni rekord v eni od štirih disciplin. Lahko tudi več, saj je tako močna konkurenca, da so tudi tiste, ki so bile še pred kakšnim letom manj uspešne, toliko trenirale, da so se nam približale. Zdaj je res močna ženska konkurenca z vsega sveta.
DEMOKRACIJA: Nedvomno pa ste najboljša slovenska potapljačica na vdih ali v fridajvingu, kot mu pravimo v angleščini. Koliko pa je Slovenk v tem ekstremnem športu?
ARTNIKOVA: V Sloveniji sva samo dva profesionalna potapljača, Samo Jeranko v moški konkurenci in jaz.
DEMOKRACIJA: Kako so videti vaši treningi? Kdo je vaš trener?
ARTNIKOVA: Moji treningi so kompleksni. Že dve leti sodelujem s trenerko plavanja, s kineziologinjo Teo Košnjek. Ona je moja trenerka za fizično pripravljenost in tehniko. V tem sem bila malo šibka, saj nimam strokovnega znanja. Sicer sem od nekdaj v športu, ga razumem, ampak v fazi napredovanja sem potrebovala nekoga, ki je iz stroke. Tako sem se povezala z njo in že dve leti sodelujeva. Glavna trenerka pa sem pa še vedno sama sebi. Treninge v povezavi z apneo, se pravi specifične treninge, kjer zadržujem zrak, načrtujem sama. Za zdaj ne nameravam spremeniti tega, saj dobro delam.
DEMOKRACIJA: Je apnea tehnika potapljanja?
ARTNIKOVA: Apnea je zadrževanje zraka. 75 odstotkov mojih treningov poteka v zadrževanju zraka. Ne glede na to, ali treniram v morju, v bazenu ali v fitnesu oziroma na suhem, je 75 odstotkov treninga z zadrževanjem zraka oz. apnea. Tako da tudi ko treniram v morju, treniram v apnei, se potapljam v globino z zadrževanjem zraka. V bazenu plavam dolžino. Takrat ko treniram tehniko gibanja, ne zadržujem zraka. Treningi so kot v vseh drugih vrhunskih športih. Ogromno ur v bazenu, samo plavanje tehnike, treningi za moč v fitnesu. Pri nas je izrednega pomena tudi mentalni del. Mi ne moremo plavati na silo. Nam adrenalin ne pomaga pred potopi. Nasprotno, znati ga moramo obvladovati. Obvladovati moramo stres, strah in vsa čustva, ki nam ne pridejo prav med samim potopom. Bolj ko smo pod stresom, bolj ko razmišljamo, bolj smo v fizičnem krču in tudi več kisika porabimo. Zato moram ogromno časa posvetiti mentalnemu delu, to pa so dihalne vaje, meditacije, zelo rada pojem mantre. Potem imam še posebej trening za raztezanje prsnega koša, da sem čim prožnejša, ko se potapljam v globino. Ko se potapljaš v take globine, je pritisk tako velik, da bi se lahko poškodovala. Prsni koš moram imeti maksimalno fleksibilen. Sicer pa sem vse življenje v športu. Poskusila sem veliko športov. Bila sem dobra kajakašica, ki je tudi izredno naporen šport, fridajving pa je zelo poseben. Biti moram izredno mentalno podkrepljena.
DEMOKRACIJA: Kaj razmišljate, ko se potapljate? Kaj magičnega je v tem?
ARTNIKOVA: Vsako razmišljanje, ki ni povezano s samim potopom, moraš opustiti. Odmisliti moraš vse in se osredotočiti na potop, ker vsak mentalni proces porabi ogromno kisika. Zato se moramo naučiti, kako nepotrebno razmišljanje ustaviti, saj moraš biti fokusiran na samo tehniko izenačevanja pritiska. Med samim potopom moramo vsakih nekaj sekund izenačiti okoliški pritisk, ki se na vsakih deset metrov poveča za en bar. Če ne bi bila v tistem trenutku prisotna, je konec in bo pritisk tako velik, da ga ne moreš več izenačiti, v tem primeru se lahko samo obrneš nazaj. Jaz ne razmišljam o ničemer, ampak samo o svojih korakih, ki sem jih naštudirala med treningom.
DEMOKRACIJA: Ste kdaj med potapljanjem izgubili zavest?
ARTNIKOVA: Ne, za zdaj še ne. Počakajte, da najdem kos lesa, da potrkam … Jaz se ne grem potapljat na horuk. Pri tem, ko odkrivaš globine, je na začetku težava izenačevanje pritiska, saj je ta tehnika izredno zahtevna. Preživeti moraš ogromno ur v vodi in na suhem trenirati izenačevanje. »Black out« oziroma toleranca na hipoksijo pomeni nizek nivo kisika v telesu. Kot sem omenila, 75 odstotkov mojih treningov realiziram v zadrževanju zraka, da svoje telo naučim, kako ostati budna tudi z zelo nizko količino kisika v telesu.
DEMOKRACIJA: Sama si namreč predstavljam, da te, ko se potapljaš v morju, lahko hitro zgrabi panika.
ARTNIKOVA: Rekla bom, da smo ljudje zelo odtujeni od sebe, od elementa vode, ki nam je dejansko najbližja, saj prihajamo iz vode. Ljudje ne vedo, da imamo vsi fiziološko spremembo v telesu, ki se ji reče potapljaški refleks – to imamo vsi sesalci in nam je skupen. Nekateri imajo močnejše razvitega, pri nekaterih pa je zakrnel. Dobra stran tega pa je, da ga lahko natreniraš. Moj potapljaški refleks se je, odkar treniram potapljanje, izredno izostril in okrepil. Nekateri se sprašujejo, kaj rinem v morske globine, pa jim povem, da nisem morska deklica, ampak da to treniram, kot trenira vsak vrhunski športnik. Čeprav ogromno Slovencev ljubi morje in vodo, jih je vode strah, kar je sicer dobro, da ne narediš kakšne neumnosti.
DEMOKRACIJA: Kaj je potapljaški refleks?
ARTNIKOVA: Kaj se zgodi s telesom, ko potopiš obraz v vodo? V tej fazi se zgodi bradikardija. To pomeni zadrževanje srčnega utripa, pulz začne padati. V momentu, ko obraz zazna vodo, sporoči možganom, da nimamo možnosti dihanja in gre telo v »save mode«. Pade nam srčni utrip in telo pokuri manj kisika v telesu. To je ena fiziološka sprememba. Druga, ki se zgodi, je vazokonstrikcija. To pomeni, da gre kri iz okončin v vitalno pomembne organe, ki potrebujejo konstanten dovod kisika; to so možgani, srce in pljuča. To se zgodi avtomatično, to je potapljaški refleks, ko telo zazna vazokonstrikcijo. Telo se da v »save mode«, v stanje, ko prihranimo kisik v telesu, potem pa se zgodi »blood shift« (premik krvi). Človek lahko izenači zračni pritisk v ušesih in sinusih. Zraka v pljučih pa ne more izenačiti. In da se nam pljuča ne bi sesedla, se ta obdajo s krvno plazmo, ki deluje kot amortizer na pljuča. Ko se spuščam v globino, pritisk postaja vedno večji, moja pljuča pa se ne sesedejo, ne eksplodirajo, saj se obdajo s plazmo in to me varuje. Zato se lahko potapljamo tako globoko. To je fenomenalno, kako je naše telo ustvarjeno; ne samo da zadržujemo zrak, ampak se lahko potapljamo v globine. To je znak, da res prihajamo iz morja.
DEMOKRACIJA: Tega se naučiš ali je to praspomin?
ARTNIKOVA: To je fiziološka, avtomatična sprememba telesa v stiku z vodno globino. Potapljaški refleks imamo vsi, lahko ga natreniraš. Bradikardija se bo zgodila hitreje in močneje. Moj srčni utrip se bo znižal na 10 do 15 udarcev na minuto. In to imamo vsi ljudje in lahko ga natreniramo. Meni se zdi to fenomenalno.
DEMOKRACIJA: Koliko časa običajno traja vaš potop?
ARTNIKOVA: Moj potop običajno traja od 3 do 4 minute, a se mi zdi, da je bil mnogo krajši. Časa sploh ne doživljam na običajen način. Takrat se počutim, kot da sem v breztežnostnem prostoru in sem v vesolju. V našem športu je to stanje zelo zaželeno, saj v njem telo skoraj ne porablja kisika.
DEMOKRACIJA: Kdaj ste se začeli ukvarjati s potapljanjem?
ARTNIKOVA: Leta 2012 sem naredila tečaj, pred tem sem malo plavutkala in sem videla, da sem kar dobra. Potem sem šla v bazen.
DEMOKRACIJA: To ni dolgo nazaj?
ARTNIKOVA: To je bilo pred osmimi leti.
DEMOKRACIJA: Neznansko ste medtem napredovali.
ARTNIKOVA: Zelo, drži. Leta 2013 sem začela resno trenirati. Ko sem ugotovila, da je to moje poslanstvo, sem s polnostjo to sprejela. Potem se je vse skupaj začelo hitro odvijati. Nekaj časa sem še kombinirala treninge in službo. 2015 sem spakirala kovčke in odpotovala v svet.
DEMOKRACIJA: Je v Sloveniji dovolj posluha za ta šport?
ARTNIKOVA: Država mi od lanskega leta pomaga tako, da sem zaposlena na policiji v oddelku za vrhunski šport, tako da sem dejansko vrhunska športnica v policiji. Država mi s tem zelo pomaga. Tu gre za socialno varnost, kar mi izredno veliko pomeni.
DEMOKRACIJA: To je prav, saj na svetovnih tekmovanjih predstavljate in promovirate državo.
ARTNIKOVA: Mislim, da potapljaška zveza ni bila niti pripravljena na to, kar se je zgodilo. Zdaj me velika večina Slovencev pozna, saj je bilo že veliko intervjujev in prispevkov. Zelo sem hvaležna za vsakega sponzorja in vsakega, ki mi lahko pomaga.
DEMOKRACIJA: Kako drag je ta šport?
ARTNIKOVA: Niti približno ni tako drag kot smučanje ali jadranje. Mi si ne moremo privoščiti luksuza. S tem, kar imamo, moramo improvizirati. To je tudi eden od razlogov, zakaj smo Slovenci tako uspešni v športu. Nam ni bilo dano kot drugim v Evropi na primer v kolesarstvu. Predvidevam, da Slovenci nimajo take finančne injekcije kot Italijani, Francozi. To velja za vse športe v Sloveniji, razen kakšnih izjem, kot je smučanje. Včasih je to tudi bolje, saj ko postaneš malo razvajen, postaneš razvajen tudi pri treningih. Včasih je bolje, da imaš težje razmere, da lahko dosežeš več.
DEMOKRACIJA: Katera morja so vam najljubša? Kje je morsko dno najlepše za vas?
ARTNIKOVA: Kar se tiče samega morja in podvodnega sveta, me je Rdeče morje najbolj očaralo. Morje je fluorescentno modro, lepa vidljivost. Odvisno je tudi, kje se potapljaš. Na turističnih točkah ni tako lepo, korale izgubljajo barvo. Mislim, da je Rdeče morje dobro hranjeno, alge, ribice vseh mogočih barv. Spomnim se, da ko sem prvič vstopila v to morje, nisem mogla verjeti, da je v naravi to mogoče, da so mogoče barve kot v risankah. Ostala sem brez besed, malo mi je bilo žal, ker sem bila sama in nisem mogla tega deliti z nikomer. Drla sem se od radosti. Ampak kot morje z vidika življenja ob njem pa sta mi najlepša Jadransko in Sredozemsko morje.
DEMOKRACIJA: Kaj pa Karibi?
ARTNIKOVA: Me niso zelo prevzeli. Ja, turkizno morje in palme, saj je lepo. Videla sem koralne grebene in ribe v njem, ampak zame je pomembno tudi življenje ob morju. Tega na Karibih nisem doživela.
DEMOKRACIJA: Kateri del pa je v Jadranu najlepši za potapljanje?
ARTNIKOVA: Otok Vis je zanimiv. Tam imaš ogromno potopljenih letal in ladij iz vojne. Zadnjič sem šla na primer v bunker podmornice. Lep je tudi otok zraven, Modra špilja. Pa Dugi otok je lep za potapljanje. Nisem še raziskala Jadrana, kot si želim, saj zaradi športnega potapljanja iščem toplejša morja.
DEMOKRACIJA: Predstavljam si, da je v vašem športu zelo pomembna primerna prehrana?
ARTNIKOVA: Nič kaj pomembnejša kot na splošno v življenju. Pred potopom ni priporočljivo jesti proteinov, ker za razgradnjo porabijo zelo veliko kisika. Načeloma lahki hidrati. Pred potopi sem raje tešč. Na mojem jedilniku je vsak dan veliko solate. Zdaj sem v Grčiji odkrila, da lahko v solato dodam fige, borovnice … Sicer moraš biti pri potopu mentalno in telesno v harmoniji.
DEMOKRACIJA: Poslušate glasbo pred tekmovanjem?
ARTNIKOVA: Za zdaj še ne, čeprav veliko fridajverjev to počne. Ko bom začutila, da okolje preveč vpliva name, da se ne zmorem dati v svoj mehurček, si bom pomagala z glasbo. Za zdaj pa mi kar dobro uspeva, da se dam v svoj mehurček in se osredotočim na potop.
DEMOKRACIJA: V zelo kratkem času ste, kot ste dejali, dosegli izjemno veliko. In načrti?
ARTNIKOVA: Kratkoročno treningi.
DEMOKRACIJA: Za izboljšanje svetovnega rekorda?
ARTNIKOVA: Oktobra imamo drugo tekmo, zdaj treniram na monoplavutko. Na Mediteranu so razmere težke. Voda in zrak sta se začela hladiti, to zna biti za nas problematično.
DEMOKRACIJA: Zakaj?
ARTNIKOVA: Uporabljamo zelo tanke neoprenske obleke. Z debelo neoprensko obleko si negibljiv, ne moreš se premikati in te lahko hitro zazebe. Težava je, če te med potopom začne zebsti. To kuri kisik. Ne gre samo za neprijeten občutek, ampak za kurjenje kisika. To je zadnja stvar, ki si jo želiš pred potopi. To je ena zadeva. Druga zadeva pa je ta, da če si predstavljaš, gremo v pritisk: na 110 metrih je 11 barov, to je ogromno. Ko te zebe, si v krču in je izredno težko telo fizično sprostiti in biti mehak v vodi. To vpliva na izenačevanje pritiska. Bolj ko te zebe, bolj si v krču, teže je izničevati pritisk v globinah.
DEMOKRACIJA: Jadransko morje torej ni primerno za športno potapljaje na vdih?
ARTNIKOVA: Nikakor ne. Mogoče za tiste, ki so navajeni na mrzla morja, kot je Rus Aleksej Molčanov, ki sem ga na začetku omenila. Rada bi dodala, da Jadransko morje ni primerno za svetovno rekorde, za navadne potope je OK. Za svetovne rekorde so primernejša toplejša morja.
Biografija
Alenka Artnik (1981) je svojo mladost preživela v Kopru. Težke izkušnje iz otroštva in zgodnje mladosti so jo pripeljale na pot, po kateri hodi oziroma plava več kot uspešno. Profesionalno se je pred tem ukvarjala tudi s kajakaštvom. Prosto potapljanje je odkrila pri tridesetih letih, ko se je njeno življenje zasukalo v povsem novo smer. Decembra 2012 je že začela tekmovati.
Osebni rekordi:
- Prosti potop z monoplavutko (CWT) – 113 m (Svetovno prvenstvo, Honduras 2019)
- Prosti potop s stereo plavutkami (CWTB) – 94 m (Evropski pokal 2020, Kalamata, Grčija)
- Prosti potop brez plavuti (CNF) – 55 m (SP, Honduras 2017)
- Prosti potop, vlečenje po vrvi (FIM) – 75 m (SP, Honduras 2017)
Vidnejši rezultati:
- Svetovna rekorderka v CWT – 113 m (Svetovno prvenstvo, Honduras 2019)
- Svetovna prvakinja v CWT (2016, 2017, 2019)
- Svetovna prvakinja v CWTB (2016- Kas, Turčija)
- Svetovna rekorderka v CWTB – 94m (Evropski pokal 2020- Kalamata, Grčija)
