Voditelj Možina je v zadnji oddaji Intervju gostil vrhovnega sodišča Zobca. Kot primere, ki so vrgli slabo luč na slovensko sodstvo, je izpostavil primere Patria, Kangler in Novič. Spregovoril je tudi o visokem deležu BDP, ki je namenjen financiranju sodstva, kar se po njegovih besedah ne odraža v pogojih dela in plačah, pač pa veliko denarja ponikne skozi projekte, ki so sami sebi namen. Komentiral je tudi to, da po skoraj tridesetih letih od osamosvojitve povojna represija pred sodišči še ni doživela epiloga.
Voditelj Jože Možina je v nedeljski oddaji Intervju na TV Slovenija gostil vrhovnega sodnika Jana Zobca in je uvodoma povedal, da je Slovenija v evropskem vrhu po deležu sodnikov, hkrati pa je zaupanje v sodstvo nizko. Ernest Petrič je v prispevku o Zobcu povedal sledeče: “Devet let sem imel priliko z njim sodelovati na ustavnem sodišču. Bil je odličen ustavni sodnik, v tisti zasedbi eden najboljših. On je nasploh odličen pravnik, ker razmišlja kreativno in ker ni pozitivist. Za njega ni črkobralstva, za njega so vedno globoki razmisleki.” Sodi med sodnike, ki poleg sodniškega dela tudi pišejo, in je tako pogosto citiran v sodnih odločbah in v pravni literaturi. Prof. dr. Damjan Možina pa o njem pove: “Predvsem mislim, da je njegova odlika pogum, da se oglasi tudi ob temah, ob katerih vsi ne govorijo radi na glas. Pogum, da pove to, kar misli, da je za povedati, in ne tisto, kar bi vsi želeli slišati. Gre za izvenserijskega slovenskega pravnika.” Dr. Matej Avbelj pa je povedal, da je njegov prispevek to, da je opozoril tudi na nepravilnosti v lastnih vrstah, kar je po njegovem mnenju za demokratičen sistem, sploh pa za sodstvo, ključno.
Procesi, kot so Patria, Kangler ali Novič, so vrgli katastrofalno slabo luč na celotno sodstvo
Pred nastopom funkcije ustavnega sodnika sta bili med glavnimi zadevami, v katerih je sodeloval kot sodni poročevalec, zadeva Orion, zaradi katere so ljudje ostajali brez strehe nad glavo, in dedovanje pravice do neprofitne najemnine v denacionaliziranih stanovanjih. V času, ko je bil ustavni sodnik, pa so bili najbolj odmevni primeri Titova cesta, Patria, zakon o verski svobodi in financiranje zasebnega šolstva, v zadnjih dveh letih pa je bil sodnik poročevalec. Uvodoma je Zobec povedal, da je kritičen do sodstva, a da ne uporablja izraza krivosodje, saj si tega nekatere sodnice in sodniki ne zaslužijo: “Samo posamezni sodniki, v posameznih zadevah, kot so Patria, Kangler, Novič in še nekatere zadeve so tiste, ki so vrgle katastrofalno slabo luč na celotno sodstvo. In račun teh, ki so hudo kršili človekove pravice, nosimo pač vsi sodniki.” Pojasnil je še, da izraz sodna oligarhija predstavlja metaforo, saj gre za pojav v še nekaterih tranzicijskih sodstvih in predstavlja privatizacijo oblasti.
Veliko denarja, ki ga davkoplačevalci zmečemo v sodstvo, se porazgubi s projekti, ki so sami sebi namen
Na vprašanje Možine, zakaj je zaupanje v slovensko pravosodje po uradnih raziskavah tako nizko, čeprav je po drugi strani investiranje v pravosodje z vidika davkoplačevalcev zelo visoko, in kam gre ta denar, je Zobec odgovoril: “Res je, to je uganka, na katero tudi jaz ne znam odgovoriti. To so kruti razkoraki med investicijami, razkorak med tem, kaj slovenski davkoplačevalci namenijo za sodstvo, in tem, kar dobijo, je velik. In plačujejo več kot Danci, Francozi, dobijo pa bistveno manj. Danci so v samem vrhu po zaupanju v sodstvu, zelo zaupajo sodstvu. Mi smo blizu dna, skoraj na dnu. Zakaj je tako, kam gre ta denar, ne bi vedel povedati, vendar ga zagotovo sodniki ne občutimo na lastni koži, pri svojem delu, kar je bil eden od mojih šokov, ko sem se vrnil z ustavnega sodišča v razmere na vrhovnem sodišču, kjer delamo z zelo staro računalniško opremo, kjer se s svetovalci zelo slabo ravna in imajo zelo nizke plače. Zelo se jih ustavlja pri napredovanju v višje plačne razrede, po drugi strani pa se velika sredstva namenjajo nekim projektom, ki jih sodstvo rabi kot riba bicikel.” Glede projektov je povedal še, da se ti pogosto povezujejo z nekimi finančnimi tokovi, svetovalnimi pogodbami, in izpostavil primer, da ena izmed piar agencij kar precej sodeluje v teh zadevah. Primer projekta je nek priročnik, ki po njegovem mnenju sploh ni potreben in zaradi njega nobena sodna odločba ni nič boljša, a je stal kar 200 tisoč evrov.
Prvi temelj liberalne demokracije bi morala biti poprava krivic povojne represije
O množičnem kršenju človekovih pravic med in po drugi svetovni vojni, ko so se zgodili najhujši zločini v zgodovini Slovencev, prav tako pa v skoraj tridesetih letih kljub približno 600 grobiščem in več tisoč pobitimi sodstvu ni uspelo procesirati niti enega zločinca, je povedal: “To je tema, ki zadeva sam temelj, pravzaprav, slovenske državnosti, ker Slovenija se je osamosvojila, kot je zapisano tudi v preambuli ustave, ravno zaradi varovanja človekovih pravic. Ko smo bili v Jugoslaviji, so bile kršene človekove pravice. In zato smo v tistem času vsi pričakovali, da bo prvi korak, ki bo storjen, v smeri liberalne, delujoče liberalne demokracije, poprava teh krivic. Vendar te krivice se lahko popravijo le na dva načina. Popravljene so bile samo polovično, kar se tiče povojne represije, obnovljeni so bili kazenski postopki, tisti ‘show trials’, justični umori, medtem ko je to samo polovica poprave krivice. Druga polovica, kot tudi v mednarodni literaturi poudarjajo, pa so sankcioniranje in sodna obsodba, sodni postopki zoper krivce, ki so to storili. Zato so bili tudi nürnberški procesi in skozi te procese je bil pravzaprav dokončen obračun z nacizmom. Z nacizmom je bilo mogoče obračunati le na pravni način, čeprav ni bilo pravne podlage, in so bili nürnberški procesi – gledano skozi zgodovino naravnega prava – zadnji vznik naravnega prava. Tega pri nas ni bilo in ta madež ostaja in zato tudi po mojem mnenju sprava ne bo mogoča, dokler se o tem ne bo izreklo pravo, na pravni način, skozi poštene sodne postopke. Žal, čas je svoje naredil, ne vem, če je to še mogoče.”
