Piše: Peter Truden
Slovenija ne drsi v avtoritarnost, niti ni pred državljansko vojno, kot trdijo levičarji in nekateri tuji mediji – je pred vojno civilizacij.
Bernard Lewis je prvi postavil tezo, da je islamskemu in zahodnemu svetu usojen spopad za prestol dominantne civilizacije našega časa. Njegovo misel je po razpadu Sovjetske Unije, ko je bilo jasno, da je globalnih vojn med narodi konec, razširil Samuel Huntington, ki je predvidel, da se bo naslednja svetovna vojna zgodila med liberalnim zahodom in iliberalnim muslimanskim svetom. 28 let po Huntingtonovem delu, je danes jasno, da ne gre le za spopad med islamom in krščanskim zahodom. Gre za spopad med zahodnim svetom zgrajenim na pridobitvah razsvetljenstva, judeo-krščanske tradicije odpuščanja in industrijske revolucije na eni strani in mračnjaškim svetom takšnih in drugačnih avtoritarnih kolektivizmov – od povampirjeno kapitalistične Kitajske, KGBjevske Rusije, do zahodnih demokratičnih socialistov, socialističnih latinskoameriških samodržcev in islamskih despotov. Gre za spopad med sončnimi žarki zahodnega ekonomskega libertarizma in mračnjaštvom srednjeveške kolektivistične zamrznjenosti v času preostalega sveta. V Sloveniji še nikoli nismo bili bližje slednji, kot danes v času epidemije.
Protest 28. 5. 2021 je bil dolgoročno uvertura v vojno civilizacij, ki se pripravlja pred našimi očmi, kratkoročno pa priprava na to kar nas čaka skozi predsedovanje. Industrijska raven ustvarjanja izrednih razmer, kjer z roko v roki sodelujejo leve politične stranke, mediji, sindikati in merilci javnega mnenja. Socialni demokrati, Levica in LMŠ so k kršenju vladnih odlokov za zajezitev pandemije prvič pozvali neposredno, za razliko od prejšnjih protestov, ko so njihovi člani in aparatčiki hodili na proteste brez mask, ni pa bilo uradnih pozivov h kršenju protikoronskih ukrepov. Sindikati so pokazali moč svojega demagoškega dometa s tem, da so bazo poslali protestirati proti 680 evrov višji povprečni neto letni plači za svoje člane. Ninamedia je kot nalašč dan prej namenila težko verjetno visoko podporo protivladnim protestom – kar 75 odstotno. RTV Slovenija in 24ur sta proteste spremljala kot svetovno prvenstvo v nogometu, z večkratnimi javljanji v prenos in povsem neverjetnimi naslovi, ki se jih ne bi sramovali niti načrtovalci nekdanje vsakoletne Štafete mladosti – en tak na naslovnici portala javne televiziji je grmel: »Vstaja! Nepregledna množica skandirala: »Volitve zdaj!«
Nedavno zaključen medijski razpis je razkril zakaj so slovenski mediji tako zaljubljeni v skrajno levico. Lobistično krilo Društvo novinarjev Slovenije je napisalo škandalozno pismo v katerem so problematizirali rezultate medijskega razpisa. Izpostavili so publikacije, ki na razpisu niso bile deležne financiranja in še tiste, ki so »dvomljivega slovesa« – med temi so bili vsi konservativni mediji. Da cehovsko društvo novinarjev našteva konkretne medije, ki bi morali zmagati na razpisu in kateri ne bi smeli je svetovni preseden. Prav tako, da so ga problematizirali opozicijski politiki, ki niti niso vedeli kdo vse je v strokovni komisiji (navedli so Mitja Štularja, ki ni več član komisije), hkrati pa trdili, da so vsi mediji, ki bodo financirani iz javnega razpisa na nek način povezani s stranko SDS. Torej očitno tudi Večer, radio postaje programske mreže pravnomočno obsojenega tajkuna Martina Odlazka in njegova trojanski konj imenovan Reporter. Tak politični-lobistični angažma razkriva marsikaj. V prvi vrsti to, kako si je družbeno-politična gospoda v preteklosti delila javni denar (ne glede na oceno so v preteklih letih dobili vsi mediji posebnega pomena enak znesek). Deljenje javnega denarja je skozi desetletje levih vlad postala cosa nostra (naša stvar) med levimi mediji in levimi strankami. Medijski razpis in druge oblike financiranja zasebnih medijev so začeli posvečeni mediji dojemati kot socialno podporo – nekaj kar jim pripada, kar je v preteklosti kritiziral tudi dr. Milosavljević, potem pa na to kritiko letos priročno pozabil.
Tako je obskurni medijski razpis namenjen zasebnim medijem, za katerega v preteklosti, ko so si levi mediji tam delili denar noben ni niti slišal, je postal osrednja tema obeh glavnih televizij in tiskarskih izdaj posvečenih šestih tajkunov, ki povsem obvladujejo tisk, distribucijo tiska in radijsko oddajanje. Takšen aranžma proti trivialnemu razpisu, ki je vreden toliko kot en Kolektorjev aneks, ki ga je podpisala Alenka Bratušek razkriva neverjetno povezanost in monolitnost slovenskih medijev, ki je povsem radikalizirala levi del političnega telesa.
Zato se v politiki dogajajo monumentalni premiki. Še leta 2014 se Stranka Mira Cerarja z Levico sploh ni pogovarjala o koalicijskem sodelovanju. Leta 2018 so bili že nadkoalicijska stranka, ki je diktirala tempo delovanja koalicije Marjana Šarca. Danes pa smo na točki, kjer jih RTV Slovenija že prišteva v t.i. »levo sredino«. Fantje, ki se hvalijo, da bodo lastništvo zasebnih podjetij prenesli v roke države in lokalnih skupnosti, ter ustanovili delavske, kmečke in potrošniške zadruge, so nova leva sredina. To si je še le nekaj let nazaj upala trditi le Levica. Danes je leva-sredinskost stranke Levica mainstream dejstvo. Čutiti je preskok v dinamiki slovenske politike in čas, ko so tisti resnični mračnjaki, ki so od leta 1991 čakali v hibernaciji začutili, da je pravi čas za spremembo družbene paradigme. Zdaj je čas Levice in radikaliziranih Socialnih demokratov. Časov blairovskega Pahorja je že zdavnaj konec. Vsak dan zaskrbljena Fajonova ni le trda socialistka, je tudi izvrstna manipulatorka. V tujini poskuša z lažmi blatiti tako vlado, kot svojo državo s sklicem izredne seje o vladnem vmešavanju v Evropskem parlamentu in tako politično vplivati na proceduralni zaplet pri imenovanju tožilcev, v Sloveniji pa potem – skupaj z Ljudmilo Novak, ki je v resnici že del njihove ekipe – Socialni demokrati poročajo, kako zaskrbljeni so, da se v Bruslju o Sloveniji pogovarja kot problematični državi. Njihovi bodoči upi iz Mladega Foruma, so v Tivoliju namestili zastavice, kot simbol umrlih za Covidom-19. Seveda s polnim zavedanjem, da so za večino zastavic odgovorni oni – s celoletnim udeleževanjem nelegalnih protestov brez mask, kot tudi ker njihova stranka, v desetletju vladanja ni zgradila niti enega novega DSO-ja – večina žrtev je bila od tam. Tudi na zadnjih petkovih protestih so sadili nove zastavice. Revolucionarni podmladek SD postaja pomembna vez s skrajnjo Levico in nič presenetljivega ne bi bilo, če se stranki v prihodnosti ne bi združili v eno stranko, ki bo vladala vsem drugim.
Dve preostali liberalni stranki sami vesta, da se njun čas izteka. Alenka Bratušek se zaveda, da je edini način za politično preživetje ta, da se čim manj oglaša, zato je zadnje čase aktivna le pri enovrstičnih zavajanjih v zvezi s pokojninami, udarniške teme pa prepusti preizkušenemu vulgarnemu tandemu Kociper-Bandelli. Marjan Šarec je povsem pozabil imitirali Drnovška in se spremenil v tistega kolerika, o katerem smo samo prej le slišali v šepetih izza sten Gregorčičeve. Stranka LMŠ se je v dveh letih prehodila pot od naslednje LDS v pogorelec tipa Zares. Zdaj ko je stranko začel tudi na televiziji zastopati Damir Črnčec, pa je jasno, da gre le še za cinični osebni projekt maščevanja Janezu Janši, medtem, ko je Šarec že povsem politično izgubljen in je reduciral nazaj v vlogo, komičnega povezovalca programa vaških veselic za 800 evrov na roko. LMŠ je ne glede na ankete, ki ji pripisujejo okrog 10 odstotkov klinično mrtva, Pozitivni Slovenci v njej (Korče, Moderndorfer, Golubović) pa si v zakulisju neuradno že iščejo službe pri naslednjem političnem projektu globoke države. Labodji spev te generacije liberalcev je bila ustavna obtožba, katere na začetku niti njihovi KUL partnerji niso želeli podpisati. Politični pamflet je predsednika vlade obtožil protiustavnega delovanja zaradi odločitve strokovne komisije ministra Gantarja o preferiranju cepiva Astra Zeneca pred cepivom Pfizer – ki je bila v času odločanja vsekakor tehtna, kasneje, ko se je pokazalo, da ni, pa je premier urgiral še preden bi se zaplet poznal na dobavi. Je pa ustavna obtožba lepo pokazala modus operandi trenutne opozicije – ne le politični spini, ki so sicer v politiki nekaj vsakdanjega, poslužujejo se čisto pravih laži , ki jih skupaj z mediji plasirajo v javnost. Tudi tista o čisti vodi, ki je rodila tudi referendum, čeprav temelji na povsem zgrešeni premisi, da vodo zajemamo iz rek.
Brez zdravorazumskega centra, se zato leva politika še bolj reducira in radikalizira v smer, za katero je tudi Ante Marković neoliberalec, brezidejna ALDE sredina, ki kaj drugega kot anti-Janša politike niti nima, pa jih želi imitirati. LMŠ in SAB sta stranki brez programov, Levica pa ga ima zelo natančno ideološko razdelanega. Ima pa tudi medije, sindikalnega člana Štruklja, akademike in umetniško avantgardo, ki ga normalizirajo in poveličujejo. Pogovori o tem, da se nismo odcepili od SFRJ zato, da bi sprejeli kapitalistični sistem so postali mainstream. Naslednji korak je izvedba. Zato je zdaj skrajni čas, da se začnemo o tem spopadu civilizacij pogovarjati. Igor Zorčič jim je s pasjo piščalko, ko je blokiral razpravo o neustavnosti stranke Levica v Državnem zboru, že nakazal, da ni »nepovezan«, ampak intimno povezan z revolucionarji – če ne drugače vsaj z vidika oportunizma in naslanjanja na funkcijo, s katere bi častni politik odstopil. A časa za omahovanje ni. Naš način življenja je ogrožen. Z izjemo Poljske, Češke, Madžarske in Baltskih držav večina sveta, ki je nekoč živela za železno zaveso manj verjame v večstrankarsko demokracijo in tržno ekonomijo, kot je to navada v zahodnoevropskih državah. Slovenija pa je še poseben primer, kjer kljub enemu najvišjih ginijevih količnikov enakosti na svetu še vedno menimo, da je neenakost prevelika in se ne bomo zadovoljili dokler se minimalna, povprečna in nadpovprečna plača le simbolično razlikujejo. Teren je pripravljen. Če so ljudje spravili na ulice, da protestirajo proti višjim plačam, potem jih lahko prepričajo tudi v to, da ni pošteno, če ima sosed firmo z dvajsetimi zaposlenimi, tri avtomobile in jadrnico na morju. Tri leta nazaj smo se še smejali, ko je poslanec Levice želel »kapitaliste z bajonetom terat v morje.« Zdaj je vrag vzel šalo. Levica je postala leva sredina, leva sredina je postala komunistična revolucija, volitve, z veliko luknjo na centru pa so le še leto stran. Kdorkoli bo hotel povezati Slovenijo, se bo moral najprej odločno postaviti na pravo stran spopada civilizacij. Na stran Levice ali stran svobodne Slovenije.
