Sara Kovač, L.K.F.

Danes je bila ob morišču po vojni pobitih pri breznu pod Krenom v Kočevskem Rogu spominska in spravna slovesnost z mašo. Vodil jo je novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje. Spomnili so se vseh žrtev nasilja in pobojev v drugi svetovni vojni in po njej. Gre namreč za kraj trpljenja, ki nas opominja, kako težka je naša polpretekla zgodovina. V državi je sicer okoli 750 prikritih morišč, okoli 150 lokacij naj bi še preiskovali.

Pri Slovenski Škofovski konferenci poudarjajo, da grobišče pod Krenom simbolno predstavlja številna druga povojna grobišča po vsej Sloveniji. V nekdanji državi je bil ta kraj pobojev zamolčan, javnost pa je njegove skrivnosti začela spoznavati šele v času demokratičnih procesov, ki so pripeljali do osamosvojitve Slovenije.

Predsednik Pahor je pred začetkom spominske slovesnosti položil venec k obeležju pri breznu pod Krenom. 8. julija 1990 je prvo spravno slovesnost ob udeležbi več kot 30 tisoč vernikov vodil tedanji ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar. Vse od takrat pa smo ob grobišču priča vsakoletnim spominskim slovesnostim. Ob grobišču se nahaja tudi kapela, ki jo je leta 2005 umetniško opremil jezuit Marko Ivan Rupnik v sodelovanju s skupino umetnikov iz Centra Alleti v Rimu.

Na grobiščih v Kočevskem Rogu naj bi po ugotovitvah in predvidevanjih zgodovinarjev končalo do 30 tisoč žrtev medvojnih in povojnih zunajsodnih pobojev. Prav največ, med 15 in 20 tisoč, pa naj bi jih končalo v breznu pod Krenom.

Predsednik Slovenske škofovske konference (SŠK) in novomeški škof dr. Andrej Saje je v nagovoru med mašo spomnil, da je po drugi svetovni vojni nova oblast v Kočevskem rogu in drugje po državi brez sodbe pobila na tisoče ujetnikov, ranjenih in drugih nedolžnih prebivalcev, kar je bilo, kot je dejal, kršenje civilizacijskih pridobitev in zakonodaje, ki so jo priznali tudi sami komunisti s pogodbo med Titom in predsednikom jugoslovanske emigrantske vlade Ivanom Šubašićem in je temeljila na demokratičnih zakonih bivše Jugoslavije.

Pri pobojih je šlo po besedah Sajeta za “odločitve revolucionarnih voditeljev, ki so z nasiljem v obliki smrti, izgona ali utišanja ter izolacije iz družbe izključili morebitne in dejanske nasprotnike”. S tem je bila uničena “duhovna, kulturna in civilizacijska dediščina 12 stoletij krščanstva na slovenskem narodnem ozemlju”, je dejal.

“Znani dokumenti potrjujejo, da je šlo pri tem za politične odločitve revolucionarnih voditeljev, ki so z nasiljem v obliki smrti, izgona ali utišanja ter izolacije iz družbe izključili morebitne in dejanske nasprotnike. Kočevski Rog je samo ena od končnih postaj te slovenske kalvarije. Pod streli krvnikov so padali najboljši krščanski možje in žene, voditelji naroda. Človeškost se je izgubila v brezumju in brezsrčnosti. Življenje in dostojanstvo človeka niso šteli nič, je zapisala komunistka Angela Vode,” je povedal škof Andrej Saje.

Opozoril je, da smo kot demokratična država “dolžni v sebi in v odnosu do drugih uveljaviti temelje, ki bodo popravili krivice, državni organi pa so k temu tudi pravno zavezani”. “Ne gre le za obsodbo teh zločinov nad našimi rojaki in drugimi izvensodno pobitimi širom naše lepe Slovenije. Dolžni smo jim zagotoviti ustrezen mir in pokoj v domači zemlji. Dolžni smo jim priznati, da so bili nedolžni in imajo zato ne le mesto v naših srcih, pač pa jim moramo dati tudi ustrezno priznanje oziroma rehabilitacijo prek vseh družbenih ustanov,” je še poudaril.

Pozval je k medsebojnemu spoštovanju in spravi: “Kot državljani in posebej kristjani smo dolžni vzgajati drug drugega v spoštovanju dostojanstva sočloveka in se darovati za bližnjega. Drug drugega zato spodbujajmo k spravi in sodelovanju, ne k sejanju sovraštva, izključevanju in nasilju nad drugimi.”

“Ne poglabljajmo torej sovraštva. Bodimo sodelavci miru. Ne le kristjani, vsi ljudje dobre volje verujemo, da je to, kar uči Jezus, prav in dobra podlaga za naše sobivanje, kajti tema med nami in v nas se preganja le z ljubeznijo in sodelovanjem med nami in ne z izključevanjem,” je zaključil svoj nagovor.

Predsednik republike Pahor pa je v nagovoru pozval k posvojitvi izjave, ki jo je lani na njegovo prošnjo sprejela Slovenska akademije znanosti in umetnosti, ter delovanju v skladu z njo. Pri tem je posebej izpostavil njen odstavek: “Največja tragedija druge svetovne vojne v Sloveniji je bila bratomorni spopad med Slovenci samimi, z mnogimi žrtvami na partizanski in nasprotni strani. Soodgovornost in krivdo zanj nosita obe strani. Na obeh straneh so bili storjeni tudi številni zločini. Med njimi po svoji strahovitosti izstopa poboj tisočev domobrancev in civilistov, ki ga je komunistična oblast zakrivila takoj po koncu vojne. Vsak zločin je zavržno dejanje, še zlasti zavržen in v nasprotju s temeljnimi pravnimi in civilizacijskimi načeli pa je zunajsodni množični poboj v času miru. Za zločine ni opravičila. Lahko jih le obžalujemo in poskrbimo za pietetni spomin na žrtve, ki je hkrati opomin vsem nam, da se podobna tragedija ne ponovi nikoli več.”

 

vir: Twitter @BorutPahor

Po sveti maši je zbranim spregovoril filozof Jan Peršič, član odbora Nove slovenske zaveze in pravnuk Janka Mačkovška, enega od ustanoviteljev zgodovinske Slovenske zaveze. “Komunisti so organizirali OF, da bi izvedli revolucijo. Brez vsake pravne ali moralne legitimnosti so se razglasili za oblast. Prepovedali vsakršno organiziranje izven OF in zanj predvideli smrtno kazen. Začeli so izvajati represijo in umore, ki so jih imenovali justifikacije. Morili so svoje politične nasprotnike in mnoge druge, ki so jim predstavljali kakršnokoli oviro, ali pa so bili umorjeni zgolj zaradi suma ali maščevanja. Umorjene so oklevetali kot ‘narodne izdajalce’, čemur so mnogi naivni ljudje nasedli. Večkrat so bile umorjene cele družine. Ubijali so mlada dekleta in otroke. Do poletja 1942, ko so se začele ustanavljati vaške straže, so enote pod vodstvom OF v Ljubljanski pokrajini umorile že okrog 1000 civilistov, od tega okrog 100 otrok,” je situacijo orisal Jan Peršič.

Osrednji govornik letošnjega dogodka je tudi odločno nagovoril večno vprašanje, zakaj do sprave ne pride oziroma kaj je predpogoj zanjo. Tako je dejal, da sta za spravo predpogoja seznanjenost z dejstvi in njihovo smiselno vrednotenje. Prinesel bi jo samo smiseln odnos do preteklosti, ki bi bil stvar soglasja velike večine. Seveda je to izjemno daleč, kajti mnogi o represiji in zločinih nočejo vedeti ničesar, drugi pa jih poznajo, vendar se pri vrednotenju zatekajo k nesmiselnim interpretacijam.

“Zato marsikdo, ki živi liberalno, zahodno življenje in so zanj človekove pravice, pluralizem mnenj in ekonomsko blagostanje nekaj samoumevnega, hkrati goji romantizirano podobo partizanske vojske, ki je – zaradi komunističnega vodstva – delovala proti vsemu temu. Marsikdo ignorira, da je imel socializem po njegovih lastnih kriterijih značilnosti najbrutalnejšega fašizma in da bi mnoga njegova stališča bila v času njegovega deda razlog za smrtno obsodbo, v času njegovega očeta pa za zaporno kazen,” je zaključil misel Peršič.

Kočevski Rog in njegovo sporočilo pa je govornik tudi aktualiziral z jasnimi besedami, rekoč: “Protirevolucionarni vojaki so se uprli konkretnemu nasilju in komunizmu kot ideji; branili so življenja in tudi neko duhovno ter politično tradicijo, ki je zaobjeta v domobranskem geslu mati, domovina, Bog” in dodal: “Danes imamo politično svobodo in moramo si prizadevati soustvarjati družbo v skladu s to tradicijo. Postavimo duhovnost v središče svojega življenja in porajajmo lepoto. Taka naraščajoča milina pa terja tudi odločno obrambo pred nasilnim napredovanjem nespameti in se odraža tudi na družbeni ravni.”

vir: Twitter

“Letos je roška slovesnost izjemna in neponovljiva v tem, da ravno ta čas poteka ekshumacija pobitih slovenskih fantov in mož iz brezna pri Macesnovi Gorici. Arheologi so prišli do odmaknjenih delov jame, kjer so našli doslej že 24 celotnih trupel tistih žrtev, ki so ostale v jami žive in so verjetno umrle po več dneh v dolgi agoniji. Spomnimo se jih, naj se jih dotakne naša molitev,” pa v luči slovesnosti poudarjajo pri Novi Slovenski zavezi.