Medtem ko smo priča pogromu novoizvoljene vlade nad gospodarstvom, ko se vlada več kot očitno ne zaveda, da je gospodarstvo tisto, ki vzdržuje vse podsisteme v državi, pa je vedno več takih, ki jim je jasno, da v tej vladi o zmerno levi koaliciji ni ne duha ne sluha. Vrhovni sodnik in nekdanji ustavni sodnik Jan Zobec je v kolumni ob tem opozoril, da je napočil skrajni čas, da se pričnemo zavedati bistvenega pomena zasebne lastnine in zasebnega kapitala za svobodo posameznika in njegovo blaginjo. “Še posebej tedaj, ko ko ne gre le za drobnjakarske sosedske spore, ampak za poskuse oderuške, zaplembene obdavčitve najsposobnejših, tistih, ki s svojim delom, ustvarjalnostjo in osebnim odrekanjem vlečejo nacionalni voz – z vso nebodigatreba navlako, ki se na njem udobno prevaža in se pri tem še šopiri,” je jasen Zobec.
Sicer sama ideja o (zasebni) lastnini sega že daleč nazaj v zgodovino. Korenine tako segajo v fiasko v Rajskem vrtu, katerega posledice so vidne v dejstvu, da živimo v svetu z omejenimi viri in neomejenimi potrebami in željami. Posledično zaradi tega prihaja do raznovrstnih frustracij, zamer, povezanih z zavistjo, ter celo do bratomorov (primer Abela in Kajna). Zobec izpostavlja nujo pravne ustanove lastnine kot koncepta sistema pravil, ki določajo dostop do materialnih virov ter nadzor in upravljanje z njimi, saj bi v nasprotnem primeru vladale trajne medsebojne vojne za naravne in materialne vire, ki so nujni za preživetje in zadovoljitev lastnih potreb.
Ustvarjalci prve pisane ustave v zgodovini so se zavedali, da lastnina predstavlja samo jedro vsega pravnega. Pri tem pa Zobec izpostavlja, da se je tega najbolj zavedal James Madison, ki je vedel, da bo zasebna lastnina še posebej ogrožena v ljudski demokraciji, ki temelji na pravilu večine. “Posamezniki smo namreč obdarjeni z neenakimi sposobnostmi za pridobivanje lastnine, zaradi česar je neenaka delitev lastnine naravna sestavina človeške narave ter s tem naravnega reda svobodne družbe. To posledično vodi v delitev na različne stranke, frakcije in interesne skupine, kjer so tisti z malo ali nič lastnine v neizogibni večini. In ti, je v Federalističnem spisu št. 10 učil Madison, si bodo bolj kot za skupno dobro prizadevali za ugrabitev ter zlorabo oblasti za dosego lastnih ciljev, predvsem za redistribucijo zasebne lastnine.”
Ustanova zasebne lastnine robustno ustavno in dejansko zavarovana
Totalitarizmi in strahote iz 20. stoletja so tisti, ki besedam Madisona dajejo prav. Po besedah Zobca mora biti ustanova zasebne lastnine robustno ustavno in dejansko zavarovana, da se ne bi ponovila zgodba iz 30 let prejšnjega stoletja v Nemčiji, ko je užaljena in zavistna večina kradla in plenila manjšini, ki se je od večine razlikovala v rasi in v veri. “Kristalna noč je bila samo navidezno posledica pariškega streljanja poljsko-judovskega študenta na nemškega diplomata Ernsta vom Ratha – v resnici pa ni bila nič drugega kot že prej načrtovan pohod s srdom resentimenta nabite večine nad v vseh pogledih, zlasti ekonomsko in finančno uspešno ter intelektualno dominantno judovsko manjšino. Podobno se je že prej, začenši simbolično s požigom Narodnega doma v Trstu, godilo Slovencem pod fašistično oblastjo. Kdor ne verjame, naj prisluhne Borisu Pahorju. Ta zgodba se je nato v naših krajih, tokrat v komunističnem kontekstu, ponovila po koncu druge svetovne vojne. Ja, zgodovina se ponavlja – najprej kot tragedija – in potem spet kot tragedija,” poudarja Zobec.
Ekonomski in politični sistemi se po besedah Zobca lomijo prav na točki lastnine, saj je dominantna pravna oblika lastnine tisto, kar določa politični in ekonomski DNK neke družbe ali države. “Ta seveda zrcali prevladujočo kulturno paradigmo bodisi kot individualistično, ki izhaja iz posameznika in njegove svobode, kjer je v ospredje postavljeno posameznikovo človeško dostojanstvo, njegova pravica do samouresničitve in s tem tudi njegova odgovornost, kot zrcalna slika njegove svobode – ali kolektivistično, ki temelji na kompaktni družbeni skupnosti in egalitarizmu kot psihološki dispoziciji skupine ljudi, in po kateri je prisilna materialna enakost (kar nikakor ni isto kot enakopravnost) med pripadniki skupnosti temeljna podlaga sobivanja.” Alan Macfarlane, angleški antropolog, je tisti, ki je v Veliki Britaniji v času Velike listine izsledil kulturo individualizma. Po navedbah Ius-infa jo je definiral kot pogled, v skladu s katerim družbo sestavljajo avtonomne enote, kar pomeni, da so posamezniki tisti, ki so ultimativno pomembnejši v primerjavi s skupinami. “Zrcali se v konceptu individualne lastnine, v politični in pravni svobodi posameznika ter v ideji o posameznikovi neposredni komunikaciji z Bogom.”
Ustroj družbene ureditve lahko po prepričanju Zobca povsem upravičeno definiramo preko lastnine. “Kot so za socializem značilni monolitnost, kolektivizem, egalitarizem in degradirana vloga posameznika, je v liberalnem kapitalizmu, za razliko od avtoritarnega, iliberalnega kapitalizma s sodobno Kitajsko kot najbolj tipično paradigmo tega fenomena (skovanka iliberalni kapitalizem je seveda oksimoron – enako kot iliberalna demokracija), v središču posameznik s svojimi človekovimi pravicami – najprej seveda njegovo človeško dostojanstvo in iz njega izvirajoč ter neprestano, dinamično razvijajoč se spekter človekovih pravic, med njimi v prvi vrsti tudi pravica do zasebne lastnine.”
Lastnina – nujno sredstvo varstva posameznikove pravice do samouresničitve in osebnega razvoja
Preko lastnine se po besedah Zobca od pamtiveka dalje izraža ena od prvinskih predpostavk svobode posameznika. “Njegova svoboda na premoženjskem področju je v svetu omejenih virov predpogoj in, kot je leta 1775, med ameriško revolucijo razglasil Arthur Lee, varuh vsake druge svobode ter zagotovo bistven pogoj posameznikove samouresničitve, osebne avtonomije in neodvisnosti. Iz te premise izhaja doktrina, ki jo je razvila presoja nemškega zveznega ustavnega sodišča, in katere bistvo je v tem, da v lastnini ne vidi ustavne dobrine same po sebi, temveč nujno sredstvo varstva posameznikove pravice do samouresničitve in osebnega razvoja. Ali, kot pravi Ayn Rand v Atlasovem skomigu: Denar je le orodje. Odpeljal vas bo, kamor si želite, ne bo pa vas zamenjal kot voznika. V bistvenem podobno je tudi izhodišče slovenskega ustavnega sodišča.”
Glede na to, da je pravičnost lastnine povezana z učinkovitostjo, stabilnostjo, njenim spoštovanjem in varstvom, je nujno, da je država pri tem močna, ko gre za varstvo zasebne lastnine, in zadržana, ob tem pa senzibilna pri samih posegih vanjo. Sama dolžnost spoštovanja in varovanja pravice je velikokrat pomembnejša kot sama pravica. Namreč, le na ta način je mogoče videti, za kolikšno pravico gre, kako močna je in do kam seže. “Nič ne pomaga, če dobim plačo 5.000 evrov, če pa ima potem država pravico, da mi jo polovico vzame. Taka lastnina je zelo šibka lastnina, saj so prav prepovedi, naslovljene na splošno na vse druge osebe – na javnopravne in civilnopravne osebe ter posameznike, tisto, kar šele pove, kaj je pravzaprav vsebina moje konkretne, v življenju delujoče pravice,” je prepričan Zobec.
Zobec poudarja, da je lastnina podvržena omejitvam in posegom, “vse od davčnih do omejitev razpolaganja z njo in nalaganja različnih administrativnih bremen, torej lastnina, pri kateri je neravnotežje med javnim in zasebnim izrazito v korist prvega, ali v terminih ustave, med 33. in 67. členom, je protiustavno zapostavljena in izpostavljena javni kraji. Arbitrarno razporejanje materialnih virov ustvarjalce lastnine prikrajša za svobodo, jih uspava, demotivira ali jih celo prisili v emigracijo – kar povratno povzroči dvojni učinek siromašenja družbe. Najprej, ker pomeni eno od najbolj elementarnih negativnih selekcij, ter drugič, ker beg lastnine in njenih ustvarjalcev v druga, svobodi prijazna okolja, pomeni premik virov splošne blaginje: možganov, znanja, sposobnosti, ustvarjalnosti, iz česar se napaja celotna družba – nikakor ne samo tisti, ki ustvarjajo. Skupni rezultat je zanesljiva pot v vsesplošno revščino in tiranijo”.
Delovanje ekonomije si je po besedah nobelovca Jamesa McGilla Buchanana ml. mogoče zamisliti zgolj preko vrednosti. Pri tem je potrebno izpostaviti, da se vrednosti določajo s pomočjo cen, ki jih določa trg. Ekonomska učinkovitost virov in njihova razporeditev se po besedah Zobca izražata v procesu svobodnih medsebojnih vplivanj, ki vodijo k neznanem razpletu, saj gre za enačbo z neštetimi neznankami. “Vsak udeleženec tržne igre, vsak posameznik v svoji enkratnosti, neponovljivosti in različnosti pomeni tržno neznanko. Kaj so njegove želje, potrebe, preference in kolikšne so, v pluralni in na posameznikovi svobodi ter enakopravnosti utemeljeni družbi, ve samo on sam, svobodno in zato odgovorno človeško bitje. Za pianista ima metronom drugačno vrednost, kot jo ima slikarski čopič za slikarja – in obrnjeno. Zato lahko rečemo, da sta blaginja in (lastninska) svoboda dvojčici – kar navsezadnje dokazuje vsakoletni indeks ekonomske svobode. Skrajni čas je, da poleg prevoda Orwellovega 1984 dobimo slovenski prevod temeljnega dela Ayn Rand, prav tako distopičnega ZF romana, Atlasov skomig (Atlas Shrugged),” poudarja Zobec. Nedvomno levičarjem ne bi škodilo, če bi si kdaj kaj prebrali in dojeli dejanski pomen lastnine, ne pa da neumnosti trobijo v nebo. Seveda pa je vsakomur jasno, da se ti svoji lastnini nikakor niso pripravljeni odpovedati, oni bi samo jemali drugim.
