Piše: Blagovest.si
Izraza “socialni mehurček” Slovenci do epidemije covid19 skoraj nismo poznali. Šele ko so prišli varnostni ukrepi – pustimo ob strani razpravo, koliko so bili upravičeni, kajti po bitki je lahko biti general – se je začelo tudi po naših cerkvah “ljudsko štetje”, kjer se je en socialni mehurček (skupnost oseb iz istega gospodinjstva) štelo kot ena enota. Kar je pomenilo, da če si s seboj imel koga iz istega gospodinjstva, slednji pri štetju ni “veljal”.
Vendar je ta pojav “mehurčkanja” dejansko star toliko kot človeštvo samo. Človek je nagnjen k temu, da se tudi v položaju, ko je nekje veliko ljudi, najprej poveže s tistimi, ki jih že pozna. In se z njimi druži. To je nekaj običajnega in človeškega. In po svoje tudi nagonskega. Vprašanje pa je, če je to vedno prav.
Poglejmo primer. Če se denimo samski fant (okoli 25 let) prijavi denimo na romanje v Assisi za mlade in se prijavi sam (ne da bi imel kakšne kolege), bo med ostalimi romarji morda naletel na nekaj socialnih mehurčkov. Verjetno gre za mlade iz župnij, ki jih vodijo Frančiškovi redovi in je tam vabilo na takšno romanje bolj učinkovito. Vendar ima težavo: težko se bo vključil v že dobro uigrane socialne mehurčke, kjer se že vsi dobro poznajo med seboj. Voditelj romanja ima pred seboj izziv: tvegati, da z žrebom razdeli romarje v skupine in s tem tudi nekoliko “premeša” člane posameznih mehurčkov med seboj, ali pusti zadeve, kot so in upošteva dosedanja poznanstva – s tem pa tvega, da bodo na romanju tudi posamezniki, ki so vsaj delno socialno izključeni in bodo težko sprejeli govorjenje o idealu občestva, če ga sami ne doživijo v polnosti.
Nadaljevanje preberite TUKAJ.
