Minulo sredo sva s fotografinjo obiskali občino Hajdina. Namen obiska je bil ogled prvega mitreja, ohranjenega in situ, na kraju najdbe torej, in župnijske cerkve sv. Martina na Zgornji Hajdini s starim prezbiterijem, kjer lahko vidimo fantastične parlerjanske maske.
Občina Hajdina na vzhodu meji na mestno občino Ptuj, na severozahodu na občino Starše, na zahodu na Kidričevo in na jugu na Videm. Prostor današnje občine je bil naseljen v vseh arheoloških obdobjih. Kot nam je dejal sogovorec, je težko začeti graditi kakšno stavbo, ne da bi pri izkopavanju zanjo odkrili kakšen arheološki zaklad. Za lažjo predstavo naju je odpeljal do prvega mitreja, ki je pod okriljem Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož. Prvi mitrej na Spodnji Hajdini si lahko sicer ogledate praktično kadarkoli. Oglasite se pri gospe Jelki Zupanič (po domače pri Joštovih) na Spodnji Hajdini ali jo pokličite na tel. št.: 02/782 07 71. Če želite turistično vodenje, pokličite Pokrajinski muzej Ptuj, na tel. št: 02/778 87 80 in se vnaprej dogovorite za strokovno vodeni ogled.
Od kamnite dobe naprej
V predstavitvenem prospektu Hajdine beremo, da so kamnita orodja iz mlajše kamene dobe najstarejše najdbe, prve naselbine pa so iz bakrene dobe. Poselitev se je nadaljevala v bronasti dobi, iz katere so grobovi iz kulture žarnih grobišč. Naselbine z grobovi in gomilami so še iz železne, halštatske dobe (8. do 6. stoletje pred našim štetjem). Znana je tudi naselbina z istodobnim grobiščem iz mlajše železne dobe.
Okoli leta 15 so na to območje prišli Rimljani in ob Jantarni poti zgradili vojaški tabor legije 8 Auguste, ki ga v povezavi z izvolitvijo Vespazijana za cesarja leta 69 v pisnih virih prvič omenja rimski zgodovinar Tacit in do katerega je bil speljan vodovod legije 13 Dvojne. V mestnem predelu rimske Petovione, v poslovno-svetiščni četrti vicus Fortunae, so stali ilirska carina in svetišča, med njimi I. in II. mitrej ter svetišče Nutric. V zgodnjekrščanski cerkvi je deloval škof Viktorin Ptujski (konec 3. stoletja). Rimska grobišča so bila vzdolž sedanje ceste proti Pragerskemu. Iz zgodnjesrednjeveškega obdobja je grobišče, kamor so pokopavali še v 10. stoletju.
(Več si preberite v novi številki revije Demokracija.)
