Piše: S. K. (nova24tv.si)
Medtem ko so se onkraj Atlantika soočili z vzponom suverenistične politike, ki poudarja nacionalno samostojnost in previdnost pri razporejanju javnih sredstev, naša predsednica republike Nataša Pirc Musar na Pariškem forumu za mir vztraja pri globalistični usmeritvi, ki spodbuja obsežno javno financiranje globalnih projektov. Gre za razhajanje v razmišljanju, ki je še kako izrazito v času, ko je gospodarstvo vedno bolj v težavah.
Na Pariškem forumu za mir je predsednica Nataša Pirc Musar poudarila potrebo po povečanju javnih sredstev za boj proti revščini in zaščito planeta, obenem pa izpostavila pomen ekonomskega in socialnega opolnomočenja žensk za doseganje ciljev trajnostnega razvoja. “Ciljev trajnostnega razvoja ne bomo dosegli brez socialnega in ekonomskega opolnomočenja žensk,” je namreč dejala in dodala, da si prizadeva za reformo globalnega upravljanja.
Pristop, ki ga je izkazala naša predsednica, se razlikuje od suverenističnih trendov, ki so usmerjeni v zmanjšanje obsežnega vlaganja v projekte na globalni ravni, učinkovitost notranjega gospodarstva in optimizacijo lastnih virov. Privrženci omenjenega pristopa namreč menijo, da bi morale države v glavnem skrbeti za to, da se lasten gospodarski potencial usmeri v reševanje notranjih težav in da se gre v vzpostavitev potrebnih mehanizmov, ki državo varujejo pred vedno večjimi negotovostmi na globalni ravni.
Naša predsednica je po navedbah STA sicer sodelovala tudi na okrogli mizi na temo reforme Združenih narodov, kjer je izrazila prepričanje, da bi bila potrebna razprava, da bi se pomenilo v zvezi z uporabo veta in povečanju števila članov Varnostnega sveta Združenih narodov z namenom, da bi bile celine bolj zastopane, kar pa bi po njeno prispevalo h krepitvi “legitimnosti in delovanja organizacije”. Tistim, ki menijo, da bi se bilo potrebno posvetiti potrebam in težavam na domačem pragu, tovrsten pogled zagotovo ne bi bil po godu, saj je tukaj mogoče zaznati globalistično težnjo po centraliziranem globalnem upravljanju.
Kritiki globalne agende v visokih izdatkih za mednarodne projekte ne vidijo neposredne koristi za lastne državljane, precej bolj pametno se jim tako zdi, da se usmerja v projekte, ki so v korist domačega gospodarstva. Dvom v vzdržnost tovrstne agende je še kako prisoten v času ekonomske nestabilnosti, ker tedaj obstaja zavedanje o pomenu smotrnega upravljanja javnih sredstev. Kritiki agende si ne želijo, da bi po nepotrebnem prišlo do krčenja lastnih rezerv, saj so te potrebne za vzdrževanje stabilnosti države.
