Ljudje v medijih nikoli niso bili izvoljeni, imajo pa lahko neverjeten vpliv na izgled politične krajine, zato ne čudi, da prav mediji predstavljajo četrto vejo oblasti. Mediji lahko ljudem prinašajo objektivne informacije, lahko pa jih prikrojijo, pri čemer je potrebno zavedanje, da je pristransko in zlonamerno poročanje vedno škodljivo. O problematiki neobjektivnega poročanja javne RTV je v oddaji Dialog z voditeljem Aleksandrom Rantom med drugim spregovoril strokovnjak za telekomunikacije in nekdanji predsednik programskega sveta RTV Slovenija dr. Mitja Štular.
Štular je ob navedbi, da mediji predstavljajo četrto vejo oblasti, izpostavil, da zagovarja prepričanje, da imajo mediji večjo vlogo in večjo odgovornost za stanje v družbi. “Ne nazadnje je potrebno upoštevati, da ljudje dogajanje okrog sebe v tem času, ko je tehnologija tako razvita, dojemajo skozi to, kako o tem mediji poročajo. Torej, kaj vidijo na televiziji, kaj slišijo na radiu, kaj preberejo v časopisih – in preko tega si ustvarijo mnenje.”
Če so mediji pristranski, določene stvari zamolčijo. S komentiranjem in neko pristranskostjo pa po besedah Štularja ves čas spuščajo bolj ali manj odkrita sporočila o tem, kaj naj bi bilo dobro ali pa kaj ni dobro in koga je potrebno ljubiti in koga sovražiti. Ljudje, volivci si posledično ustvarijo zgrešeno predstavo in so tako rekoč zavedeni. “Menim, da se je v letošnji volilni kampanji vloga medijev jasno izkristalizirala. Kritičen sem do mainstream medijev, pri čemer bi izpostavil RTV Slovenija, ki je volilno kampanjo očitno delala, in ne spremljala. Mediji bi morali volilno kampanjo spremljati, jo čim bolj objektivno in iz različnih zornih kotov spremljati – ti so jo pa delali. Stvar je šla v napačno smer, skrenila iz kurza. Iz tega razloga smo se organizirali v gibanje Glasno!, namreč. ne strinjamo se, kako javni medij, ki bi moral imeti posebno vlogo in pokrivati vse potrebe, ki v družbi obstajajo, ne zasleduje smernic objektivnosti in pluralnosti.”
V Sloveniji ljudje slabo razumejo ločitev med javnim in zasebnim, tudi pri medijih je podobno. Zasebne medijske hiše imajo več svobode, o čem lahko govorijo in kaj lahko objavljajo, državne (pri nas RTVS) pa naj bi bile zavezane objektivnemu poročanju, določenim standardom in objektivnemu informiranju. Na vprašanje, kako sam vidi ločitev med zasebnim in javnim v medijski sferi, je Štular odgovoril, da sam ne bi postavil teze, da lahko zasebni medij počne, kar hoče, javni pa mora slediti nekim merilom. “Menim, da moramo tukaj vzpostaviti nek standard in mu slediti. V javnem izražanju so neke stvari, ki so kaznivo dejanje, in na tak rob se ne bi smel spustiti noben mediji. V takšnem primeru morajo obstajati sodne poti.”
Razumni standardi in poklicna merila nuja za napredek Slovenije
Po besedah Štularja obstaja relativno široko področje, ki spada v svobodo govora: lahko je nedolžna govorica, bolj sočna govorica, nekatere besede, ki lahko nekoga prizadenejo. Vprašanje je, kje tukaj postavimo črto oziroma katero linijo človek ubere. Z vidika poslušalca in gledalca, ko nekaj gleda in posluša, pa je tako: če je medij javni, to pomeni, da se javno financira. Kar pomeni, da vsi tisti, ki to gledamo in poslušamo, smo financerji vsega. Ne nazadnje je tudi v zakonu napisano, kaj mora javni medij počenjati in na kakšen način mora to počenjati. Pod tako predpostavko so ti kriteriji še strožji. “Čistost moramo najprej uveljaviti na področju javnega medija z absolutnim trudom, da je komunikacija v naši družbi strpna, tudi s strani vseh ostalih medijev.” Štular je spomnil, da je na zadnji seji programskega sveta eden od programskih svetnikov dal prispodobo: resnica je kot nihalo, bolj kot se nekdo potrudi, da nihalo umeri v svojo smer, kar pomeni, da je z resnice prešel na laž oziroma z napol resnice na laž, bolj bo nihalo v nekem trenutku lahko zanihalo na drugo stran. “Ko se bo nekdo drug pojavil v tem okolju in videl in rekel, dobro, če so ti to potegnili v to smer, potem bomo mi v drugo smer do enake namere. Zgodi se lahko, da imamo ta nihanja izredno velika, kar je po svoje slabo, po drugi strani pa lahko poslušamo dve plati medalje. Tukaj bi morali biti modri in pametni in na nekih razumnih standardih, na razumnih poklicnih merilih, bi se morali tukaj ujeti, če želimo doseči napredek Slovenije.”
Kritiko pogosto napačno označujejo za sovražni govor
Po prepričanju Štularja je v slovenski javnosti pogosto napačno razumljeno, da se kritiko označuje za sovražni govor. Torej, ko nekdo izreče neko kritiko proti nekomu, potem to takoj označijo za sovražni govor in nestrpnost. Uporabljajo izraze, kot je homofobija, in to samo zato, ker si je oseba drznila izreči svoje lastno stališče. “To so stvari, ki so absolutno iz domene svobode govora. To so stvari, ki če so dobro podkrepljene, jih je potrebno brez kakršne koli dileme podpreti in o njih, če različna mnenja obstajajo, odpreti debato. Mislim, da bi se lahko stvari skozi tako razpravo dobro razčistile. Čeprav, moram reči, da ko stvari spremljam v zadnjem času, da sem pesimist. Govorim o javnem mediju RTV, ki tako brezsramno in tako usmeritveno poroča.”
Foto: Printscreen
“Ko se pogovarjamo o objektivnosti, to pomeni, da ni primešane nobene subjektivnosti. Resnici na ljubo, tudi vsak novinar, ki ko nekaj dela, ima pri tem nek subjektiven pristop. V praksi se absolutni objektivnosti ne moremo približati, je pa potrebno težiti k temu, da bi to tako bilo. Če pogledamo akte, ki določajo, kako bi se javna televizija morala obnašati in delati, je tam natančno napisano, kakšnim ravnanjem se mora izogibati, k čemu mora stremeti in ne podlegati nekim skupinam. Seveda pride do raznih odklonov.” V skladu z zakonom o RTVS je potrebno po besedah Štularja stvari uravnotežiti, kar pomeni, da imajo vsi pogledi, ki so relevantni in argumentirani, možnost, da so predstavljeni. Tako se lahko ljudje na podlagi slišanega sami odločijo in opredelijo lastno razmišljanje o neki temi.
VIDEO: [DIALOG] 08.10.2018 Gost Mitja Štular o medijih in telekomunikaciji
Intervju Možina – Dežman kot povod za upor
Glede intervjuja dr. Možine z dr. Dežmanom Štular meni, da je bil to povod, da se je v naši družbi pričelo nekaj dogajati oziroma da so se temu nekateri glasno uprli. “Gledalci in poslušalci, ki to gledamo in poslušamo, ne nazadnje tudi financiramo, nimamo javnega medija zato, da bodo zavezovali jezik ljudem, ki bi želeli povedati resnico, da bodo prikrojevali. Sicer pa imajo primeri že daljšo brado in zgodovino. Ko sem bil v letih 2012-2016 član programskega sveta, smo zaznali večje število podobnih stvari, neprofesionalnosti, ki so se dogajale. 25. aprila 2016 sem zato kot predsednik programskega sveta na dnevni red uvrstil točko zagotavljanja spoštovanja zakona o RTV Slovenija, poklicnih meril in načel novinarske etike v programih RTV Slovenija in programskih standardov. Torej, to je problem, ki je bil že takrat zelo jasen, in smo ga zaznali. Ko takšno točko odpreš na programskem svetu, padejo prvi očitki v smislu: to pa mi ne moremo, je čisto nekonkretno, o čem se pa mi sploh pogovarjamo? Da je bila točka konkretizirana, sem navedel vrsto primerov, ki se mi zdijo, da niso bili profesionalni (na primer poročanje Eugenije Carl o domnevnem kupovanju glasov za župane, enega od županskih kandidatov na podlagi izjave brezdomca, le nekaj ur pred volilnim molkom pred prejšnjimi lokalnimi volitvami. Poročanje Edvarda Žitnika o papeževem obisku v ZDA, ki je bilo izrazito napačno interpretirano. Poročanje Jelene Aščić, da prvak opozicije dela lastno vojsko. Razne neobjave o aktualnem dogajanju itd.).”
Foto: Nova24TV
Javna RTV Slovenija ni bila nikoli pripravljena uveljaviti jasnih, transparentnih meril, jih predstaviti na nek pameten način, je prepričan Štular. “Pred sabo imamo Slovenijo dveh meril, nekje se vehementno vse dopušča in zamolči, nekje pa se gre od vejice do vejice. Vprašanje je, v katerem taboru se nekdo znajde, komu je dovoljeno vse, komu pa nič, zato mora ta molčati. Tako je to delovalo v totalitaristični državi: eni so molčali, drugi pa so imeli oblast v svojih rokah.” Po prepričanju Štularja je javni medij sicer absolutno dobra stvar, mora pa ta izpolniti določene kriterije. “Ti kriteriji so kvalitativne narave, kot sta objektivnost in nepristranskost.” Ob tem pa Štular v luči dejstva, kakšen ta medij je in v kakšno smer se ta stvar giblje, opozarja, da se ljudje zaradi narave poročanja počutijo užaljene. “Tega poniževanja in žaljenja imajo ljudje preprosto dovolj. Prepričan sem, da RTV s tem sama sebe ogroža.”
N. Ž.
