(Objavljeno 25. marca 2020, 115.653 ogledov članka)
Nekoč bo večna noč nad mrtvim morjem.
Dvakrat bo vihar divjal
in za trenutek vmes,
samo še enkrat, zadnjič,
spet bo sonce posijalo.
Vesoljni gospodar,
poslal nas bo v neskončni mir in raj.
Trop srebrnih zeber zletel bo v galaksijo
in čez nebesni svod se usipal bo na nas,
žlindra, žveplo, kamenje in zvezdni prah.
Mutiran virus,
vdihnil smrt bo vsepovsod.
Tišine pisk zarezal bo čez redek zrak,
odvraten smrad zažrl se bo v telo,
in niču plina, črn mrak bo dal slovo.
Na mrtvi zemlji,
pol kozel in pol bog
meketal bo naokrog.
Meso bo gnilo žrl in pil bo klor,
v drobovju žensk zaredil tuj bo stvor.
Potem…,velika bela ladja
za vedno bo izginila v vesolje.
Ostal bo malokdo
in od začetka časa videl bo,
planeta zemlje in življenja razodetje.
* * * *
*Izraz Apokalipsa pomeni v ožjem smislu skrivno razodetje (Sv. Janez Evangelist), v širšem smislu pa kataklizmični konec sveta.
Dr. Janez Suša, Koper, marec 2020
