Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Janezu: Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči.
To pa je Janezovo pričevanje: Ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: »Kdo si ti?«, je priznal in ni tajil. Priznal je: »Jaz nisem mesija.« »Kaj torej? Si mar Elija?« so ga vprašali. »Ne, tudi to nisem,« jim je rekel. »Ali si prerok?« »Ne,« je odgovóril. Rekli so torej: »Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?« Dejal je: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaíja.«
Odposlanci so bili iz vrst farizejev. Vprašali so ga in mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če nisi ne mesija ne Elija ne prerok?« Janez jim je odgovóril: »Jaz krščujem z vodo, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate, tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandalih.«
To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval.
O sv. Janezu Krstniku smo nekaj besed rekli že prejšnji teden, ko je o njem spregovoril Jezus v Markovem evangeliju, tokrat pa o njem spregovori soimenjak, evangelist Janez. Ki o sebi nikoli ne govori o prvi osebi, ampak v tretji, a brez imena. Ko torej govori o Janezu, misli na Janeza Krstnika, čeprav nikoli ne omenja besede Krstnik.
Janezov nastop v javnosti je bil zagotovo nekaj posebnega. V tistih časih pač ni bilo sodobne tehnologije, da bi lahko izvedeli novico o nekem čudaku v kamelji dlaki, ki pridiga na res poseben način. Novica se je širila od ust do ust. Najbrž drži, da je Janez duhovno zrasel in odrasel v esenski skupnosti in da na svoji poti nikoli ni bil povsem sam. V njem pa se je uresničevalo, kar je bilo napovedano že njegovemu očetu Zahariju: da bo že v materinem telesu napolnjen s Svetim Duhom in že takrat je dejansko pozdravil Odrešenika v bližini, namreč ob Marijinem obiskanju Elizabete. In Duh ga je pravzaprav ves čas napolnjeval: do tistega srečanja z Jezusom, ki se je dal krstiti, namreč Jezusa zelo verjetno sploh ni srečal. Toda v sebi je čutil poslanstvo: nastopila je mesijanska doba, približeval se je čas Jezusovega javnega delovanja. Potrebno je bilo pripraviti srca ljudi za nastop Mesije, ki so ga napovedovali že preroki, medtem ko ga je verska elita predstavljala nekoliko po svoje. A vendar nikoli prej ni bilo hrepenjenje po Mesiji tako zelo močno. Navsezadnje tudi zato, ker so okupatorski Rimljani čedalje bolj pritiskali na Jude, mnogo uporov je bilo krvavo zadušenih, Judeja je postala samo še rimska provinca, kjer so lahko sodobniki samo še obujali spomine na vladarje iz rodbin Makabejcev in Hasmonejcev. In dejansko položaj izvoljenega ljudstva ni bil kaj dosti boljši od takrat, ko so v deželo vpadali Filistejci, Perzijci, Babilonci, Grki…
Več TUKAJ.
