Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 14,1-12): Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In pot, kamor grem, poznate.« Tomaž mu je rekel: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?«
Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.« Filip mu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.«
Jezus mu je dejal: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš reči: ›Pokaži nam Očeta.‹ Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki je v meni, opravlja svoja dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu.«
Bolj ko se časovno odmikamo od samega velikonočnega praznika in se približujemo binkoštim, bolj se tudi evangelijski odlomki navezujejo na to, kar je Jezus obljubil svojim učencem pred svojim odhodom v trpljenje. Janezov evangelij edini od štirih evangelijev navaja Jezusov poslovilni govor v dvorani zadnje večerje. V tem govoru je Jezus obljubil Svetega Duha in pojasnil, zakaj je bolje, če gre sam k Očetu. Preko tega govora tudi nas opominja, naj se ne vznemirjamo. Jezus tu izpostavi svojo istovetnost z Očetom. Apostolom, ki so poslušali ta govor, se tisti čas verjetno niti sanjalo ni, kaj vse bo sledilo v naslednjih nekaj urah. Še manj pa to, da bo Jezus vstal od mrtvih, nato pa poslal Svetega Duha. In šele takrat so začeli dojemati pravi pomen Jezusovega poslovilnega govora, torej nekakšne oporoke, »nove in večne zaveze«.
Jezusov način govora je precej nenavaden, še marsikateri sodobni Jud bi se moral ob njem pohujšati, če v Jezusu ne bi zmogel prepoznati obljubljenega Mesijo, ki je več kot človek, saj Boga imenuje za Očeta ter se istoveti z njim, a vendarle govori o različnosti oseb. Oče je tisti, ki ga pošilja, vrača se k Očetu, da pripravi prostor. In ni druge poti k Očetu razen po Jezusu. Jezus je torej tisti, po katerem pridemo k Očetu. Če so bila vrata k Očetu do tedaj zaprta zaradi človekovega greha in oddaljenosti, je sedaj Jezus tisti, ki vrata odpira. Ter se identificira z vrati (spomnimo se evangelijskega odlomka na nedeljo dobrega pastirja) ter sedaj s potjo, resnico in življenjem. Ne gre za nek egocentrizem ali uzurpiranje nečesa, kar pripada samo Bogu. Jezus sam prihaja iz nebes, čeprav vedo za njegov človeški izvor (in tudi zaradi tega so se pohujševali nad njim), sedaj je na meni, ali ga sprejmem ali ne.
Več TUKAJ.
