Iz te moke ne bo kruha. Poporodni vladni krči so hudi. Luka Mesec je že prvi teden dal jasno vedeti, da je nova vlada invalidna in jo kot tako drži v šahu. Pravzaprav je Levica postala najmočnejša stranka koalicije, čeprav ne želi biti v vladi in prevzeti kakšne konkretne odgovornosti. Stvari so jasne, škoda besed.
Saj ni samo Mesec problem te vlade, ki ne nosi avreole zmagovalke volitev, niti se ni organsko oblikovala, recimo na podlagi jasnega in predvidljivega razvojnega koncepta. Na mizo so izstavili svoje “predračune”, koliko kdo kani porabiti davkoplačevalskega denarja zase. Javnofinančna ocena kaže, da bo ta koalicija velikanski strošek! To je porabniška, ne razvojna vlada!
V politiko vse težje vstopajo predani, pošteni in sposobni ljudje
To seveda ni nobeno presenečenje. Glede na stanje duha in demokracije v Sloveniji je bilo od razglasitve volilnih rezultatov jasno, da bodo na tranzicijski levici naredili vse, da dobijo vlado, pa naj stane, kar hoče. To, da jim primanjkuje dobrega kadra, idej, znanja, izkušenj, legitimnosti (vlado sestavljajo stranke, ki so utrpele hud poraz na volitvah) itd., to sploh ni važno. Glavno je, da jih druži edinstven, “sveti” cilj – da ne zavlada spet Janez Janša! Globoka država, kot sedaj staro nomenklaturo poimenujejo, mu noče omogočiti še ene uspešne in na Zahodu spoštovane vlade. Si lahko zamislite, kako bi pod Janševo vlado stare sile razpolagale z javnimi naročili, mediji, z gospodarstvom, bančništvom, zdravstvom, kako bi še krepili tako ali tako že vazalne odnose z Rusijo, Iranom, Turčijo? Odgovor bi bil, da precej težje; zagotovo pa bi bil Janša velika ovira za njihove “rabote”. Skratka, režiserji so spet z “odliko” opravili umazan posel in zlorabili demokracijo za svoje klientelistične interese. Le akterji oziroma izvajalci so nekako še začetniško nerodni.
Za zadnja leta lahko z gotovostjo trdimo, da imamo pri nas podpovprečne politike, ki prevzemajo nadpovprečno odgovorne in zahtevne naloge. V politiko vse težje vstopajo predani, pošteni in sposobni ljudje. Tudi sicer nimamo veliko svetlikajočih se zvezd na slovenskem političnem nebu. V prejšnjem stoletju smo jih imeli kar nekaj, ki so s svojo karizmo in sposobnostjo pritegnili ljudi, da so jim sledili. V politiki so videli več kot le rutinsko izvajanje nalog.
Mediji vpeljali sistem, ki ne omogoča močnih strank in voditeljev
Pri nas je lahko poslanec, minister ali državni sekretar vsakdo, ki ima, kot se v žargonu reče, “pet minut časa”! Pred stoletjem je znameniti sociolog Max Weber zapisal, da je politika postala profesija, da mora imeti dober politik specifična znanja, izkušnje in veščine. Kje jih dandanes sploh lahko dobi? Če ni študiral ustrezne usmeritve, bi moral imeti na voljo neformalne oblike usposabljanja. V demokratični politiki to zagotavljajo resne politične stranke. To v zahodnem svetu v njihovem imenu počnejo razne fundacije (inštituti, centri). V Nemčiji se težko zgodi, da bi nekdo tik pred volitvami poklical, recimo, učiteljico ali trgovca in jima ponudil kandidaturo ter morebitno poslansko mesto. To je mogoče le v okoljih, kjer demokracijo permanentno ubijajo. Pri nas pa mediji povzemajo ekstremne ideje o “neučinkoviti strankokraciji”, politika pa si tudi sama spodkopava svoje temelje s tem, ko redno zmanjšuje sredstva za svojo dejavnost. Da ne govorimo o zakonu o financiranju strankarskih fundacij, ki nikakor ne najde ustrezne podpore v parlamentu. Zato imamo pri nas vedno nove stranke, nove obraze v stilu Beppa Grila, na vrh zlahka pridejo ljudje, ki jih tja postavljajo oglaševalci v dominantnih medijih in t. i. nevidna politika. Vpeljali so (ne)sistem, ki onemogoča, da bi dobili nekaj stabilnih strank in močnih politikov, ki bi bili sposobni voditi državo in jo predstavljati v tujini.
Eden izmed evropskih voditeljev je pred dnevi izjavil, da je to, da slovenska demokracija ne zmore toliko notranje moči in kulture, da bi vlado oblikoval prepričljiv zmagovalec volitev, popolnoma nenormalno. Za človeka, vajenega zahodnih manir, je to res nenormalno. Pri nas pa anomalije postajajo standard: lahko te zaprejo brez dokazov, operejo milijardo dolarjev, osiromašijo bančni sistem, privatizirajo obveščevalno službo, v tujino preženejo 50 tisoč podjetnih ljudi in sprejmejo 60 tisoč migrantov, ikona postaja Venezuela namesto Švice …
Globoka država si resno delujoče, t. i. parlamentarne, avtonomne in stabilne vlade ne želi. Toda ker gre pri tej vladi v prvi vrsti za interes in denar, lahko pričakujemo, da se bodo ob prvi resnejši krizi pojavili konflikti, ki jo bodo odnesli tja, kamor spada. Vlada, sestavljena iz “luzerjev”, in ne zmagovalcev, ne more preživeti niti konfliktov manjših intenzivnosti. Res je nekaj magičnega na tej številki – trinajst!
