Medtem ko lahko v Sloveniji opazujemo, kako levičarji z velikim zanosom hodijo na partizanske proslave in se klanjajo komunističnim klavcem – Josipu Brozu Titu, Borisu Kidriču in Edvardu Kardelju, ki so brez slabe vesti prelivali kri nedolžnih državljanov, je drugod po Evropi zgodba povsem drugačna. V samem srcu Evropske unije – Belgiji, so se protesti kaj kmalu sprevrgli v ropanje trgovin, nasilje, zažiganje smetnjakov in avtomobilov ter metanje kamenja v policiste. Lahko smo tudi videli, kako so skrunili kip kralja Leopolda II., ki je na račun svojih kolonialnih teženj, slovel po svoji krvoločnosti. Oblasti so se temu primerno odločile, da takšen kip odstranijo. To seveda predstavlja svojevrstno sporočilo, ki bi mu morale slediti tudi druge evropske države, še posebej Slovenija, ki je v 21. stoletju prežeta z jugonostalgijo.
Zgodbe o rezanju genitalij, rok, bičanju do smrti, ugrabljanju otrok in znašanju nad ženskami, so očitno spodbudile Belgijce, da jasno pokažejo, da v 21. stoletju ni umestno častiti najbolj krvoločnega belgijskega kralja. Čemu takemu pa v Sloveniji doslej še nismo bili priča, čeprav je znana ocena nekaterih zgodovinarjev, da je zaradi komunizma v 20. stoletju, skupno umrlo več kot 100 milijonov ljudi. Poskus vzpostavitve socialističnega sistema, ki naj bi zagotovil raj na zemlji, se je očitno izjalovil. Niti po sto letih se ga niso uspeli znebiti povsod po svetu, čeprav velja za enega najbolj krutih in brutalnih v zgodovini.
Umrlo vsaj 100 tisoč Slovencev
Če ob petkih pogledamo, kdo protestira proti vladi, lahko vidimo, da je med levičarji in nevladniki polno takšnih, ki se jim toži po komunističnih časih, ko se je slavilo rdečo zvezdo, ki predstavlja simbol agresorske JLA. Očitno je tem “glasnikom za pravičnost” prav malo mar, da je med II. drugo svetovno vojno in zaradi nje, do januarja 1946 umrlo vsaj sto tisoč prebivalcev Slovenije. Med temi je tudi okoli 15 tisoč tistih, ki so bili umorjeni po 15. maju 1945, ko bi moralo orožje že utihniti. Posamični poboji so trajali vse do začetka petdesetih let, vendar te žrtve niso vključene v sicer hladno statistiko tragičnega leta 1945. Ob tem vendarle velja spomniti, da so zaradi rdečega režima ljudje umirali na takšen in drugačen način vse do njegovega formalnega konca leta 1990. Predvsem v zgodnjem obdobju je namreč komunistična oblast izvajala umore pa tudi likvidacije, ki so jih opravili posebej izurjeni in dobro plačani udbovci.
Glede na to, da simbol rdeče zvezde izraža vrednote, ki so nezdružljive s temeljnimi ustavnimi vrednotami, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija in vladavina prava je težko razumeti, kako je mogoče, da se levičarji v 21. stoletju ne zmorejo rešiti čaščenja rdeče zvezde in komunističnih diktatorjev. Kljub temu, da vpijejo, kako so proti totalitarizmu, kjer ni mesta za spoštovanje človekovih pravic in izražanje svobode govora, pa je v praksi mogoče videti, da poveličujejo prav totalitarizem, ki je znal za namene lastne ohranitve obračunavati z vsakim, ki si je drznil oporekati.
Slovenija se za razliko od drugih držav Evropske unije tako še vedno uvršča med države, ki na račun leve politične opcije, ki je večino časa na oblasti, ne zmorejo priznati, da je komunizem totalitarni režim, tako kot sta nacizem in fašizem. Temu primerno je mogoče na ulicah redno srečevati levičarje, ki z zanosom nosijo majice s simbolom diktatorja Josipa Broza Tita, ki je posameznikom, predvsem političnim nasprotnikom in kritikom, kršil temeljne človekove pravice in svoboščine. Dejstvo je, da se ta z razlogom uvršča na 13. mesto dvajsetih najhujših morilcev 20. stoletja, saj mu prepisujejo odgovornost za 570 tisoč življenj, med katerimi je bila večina političnih nasprotnikov. Dovolj zgovoren je podatek, da so celo Benito Mussolini, Fidel Castro in Francisco Franco pobili manj ljudi kot Tito.
Velenje ostaja komunistična trdnjava
Med kraji v Sloveniji še posebej izstopa Titovo Velenje, ki pod vodstvom tamkajšnjega župana Bojana Kontiča še naprej skrbi za ohranjanje videza komunistične trdnjave. V mestu namreč najdemo Rdečo dvorano, največji spomenik Josipa Broza Tita v Sloveniji ter kip Titovega najtesnejšega zaveznika Edvarda Kardelja. Ob že omenjenem se številnim drugim spomenikom dodajajo rdeče zvezde, ki so tudi v številnih logotipih tamkajšnjih kavarn. V Velenju je na primer mogoče poskusiti tudi sladoled Titovo Velenje ter se odpraviti na pionirski pohod po Titovem Velenju. Seveda pa je mogoče jugonostalgične koncerte Nosil bom rdečo zvezdo in partizanske proslave opazovati po celotni Sloveniji.
Foto: YouTube
Prizori, ko se člani opozicijske SD z evropsko poslanko Tanjo Fajon na čelu klanjajo krvavemu revolucionarju Borisu Kidriču, ki velja za glavnega pobudnika nastanka VOS, preko katere je Komunistična partija Slovenije izvajala partijske umore številnih posameznikov in skupin, so tako del realnosti, ki ji redki nasprotujejo. Večina mainstream medijev namreč tuli v nebo z levo politično frakcijo, ki ji je očitno prav malo mar za žrtve komunizma. Kako je mogoče, da nekdo žrtve med seboj razlikuje? Zločin je zločin, ne glede na to, kdo ga stori. Bomo mar kdaj sledili zgledu Belgije, ali bomo še naprej opravičevali zverinske umore, ko ni bilo prizaneseno niti otrokom niti ženskam.
Hana Murn
