Piše: Gašper Blažič
Današnji izstop Anžeta Logarja iz SDS odmeva, odmeva pa tudi odgovor, ki mu ga je pisno poslal predsednik SDS Janez Janša, ki pričakuje, da bo Logar spoštoval pogodbo, ki jo je podpisal pred kandidaturo za poslanca na volitvah leta 2022. Toda vprašanje je, ali jo bo Logar sploh spoštoval.
Seveda za zdaj ni jasno, ali bodo Anžetu Logarju takšno obveznost res naložili, saj za zdaj še ni sporočil, ali zapušča tudi poslansko skupino SDS. Kar se mu, racionalno gledano, ne izplača. Poslansko skupino lahko ustanovijo najmanj trije poslanci, s tem pa pridobijo tudi možnost finančne podpore iz proračuna za administrativno podporo novi poslanski skupini. V primeru tega dejanja pa bi Logar lahko veljal za poslanskega prestopnika.
Ustava ščiti poslančevo samovoljo
Težava pa je, da veljavna Ustava RS vsebuje anomalijo, zaradi katere so prestopniki dejansko zelo zaščiteni. 82. člen ustave namreč v prvem odstavku določa, da so poslanci Državnega zbora RS »predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila«. V ustavnopravni teoriji to pomeni, da za DZ velja reprezentativni mandat. V praksi pa to pomeni, da ustava jamči vsakemu poslancu avtonomijo in zavračanje tudi strankarskih navodil. Kar dejansko pomeni, da poslanca ni mogoče odpoklicati, čeprav so se v preteklosti takšni predlogi že pojavljali. Prav tako mu ni mogoče vsiliti glasovanje v skladu s sklepom stranke, katere član poslanske skupine je.
V praksi pa se tovrstna zaščita poslanca pokaže kot problematična v primeru izstopa iz stranke oz. poslanske skupine, saj se s tem najprej spreminja razmerje sil, ki ga določijo volitve, na drugi strani pa prestopni poslanec zagovarja in izvaja drugačen program, kot ga je predstavljal na volitvah. Poglejmo hipotetičen primer: denimo, da bi SDS na volitvah dobila 28 poslancev, vendar bi kmalu po začetka mandata vseh 28 izstopilo iz stranke in zapustilo poslansko skupino. Kar bi de facto pomenilo, da bi SDS (p)ostala parlamentarna in hkrati neparlamentarna stranka, njeni nekdanji poslanci pa bi izvajali povsem drugačne programske in vrednostne usmeritve kot so to predstavljali v času predvolilne kampanje. Takšen primer smo v 90ih letih enkrat že imeli, ko so izstopili poslanci Zelenih Slovenije in ustanovili novo stranko, ki se je leta 1994 pridružila “novi” LDS. Pa čeprav so imeli ob tem vso podporo stranke v času kampanje pred volitvami. Povedano drugače: vsak poslanec, ko je enkrat izvoljen, lahko povsem svobodno ravna, razen v primerih, ki jih določa zakon o poslancih. Le-ta med razlogi za prenehanje poslanskega mandata našteva vse mogoče, ne pa tudi izstopa iz poslanske skupine. Njegov mandat je torej zagotovljen, ne glede, v katero poslansko skupino potem prestopi. Lahko sicer odstopi v tem primeru, ni pa tega dolžan storiti.
Volilni sistem daje večjo težo strankam kot kandidatu
Takšna določba se, če jo povežemo s sedanjim volilnim sistemom, kaže kot velika anomalija v našem ustavnem sistemu. Volilni sistem, ki ga imamo sedaj pri volitvah poslancev, uporablja mešani sistem kandidatnih list in osebnih preferenc. V določeni volilni enoti vsak kandidat z liste kandidira v svojem okraju, lahko sicer tudi v dveh. Anže Logar je tako na zadnjih volitvah kandidiral v tretji volilni enoti (Ljubljana Center) v okraju Vič-Rudnik 4, ki obsega ljubljanski Vič ter obmestne občine Brezovica, Dobrova-Polhov Gradec in Horjul, ki so nekdaj sestavljale staro občino Ljubljana Vič-Rudnik. Med enajstimi kandidati SDS v eni volilni enoti je dobil največ glasov, v svojem volilnem okraju pa se je uvrstil za kandidatko Svobode. Skupaj z Logarjem sta se v tej volilni enoti v DZ uvrstila še Zoran Mojškerc in Alenka Jeraj. Po D’Hontovem sistemu razdeljevanja poslanskih mandatov je SDS v tej volilni enoti osvojila tri poslanske mandate, od enajstih kandidatov se tako uvrstijo prvi trije. Če eden od njih odstopi, se v DZ uvrsti naslednji najuspešnejši (v tem primeru bi bil to Domen Cukjati). Preferenčnega glasovanja, kot ga denimo poznamo pri evropskih volitvah, tu ni – v primeru volitev v DZ obstaja mešani proporcionalni sistem, ki kombinira sistem list po volilnih enotah ter sistem posameznih kandidatov v volilnih okrajih. To pomeni, da volivec, ki obkroži SDS, sicer ne preferira svojega kandidata v svojem okraju, želel pa bi denimo podpreti Logarja. Vendar ga ne more, ker Logar ne kandidira v njegovem okraju. S tem sedanji volilni sistem večjo težo daje stranki oziroma strankarski listi kot posameznemu kandidatu, saj je tu bistveno sodelovanje kandidatov iste liste v eni volilni enoti med seboj ter delovanje stranke na državni ravni. Predlagana ukinitev volilnih okrajev ter uvedba preferenčnega glasu (po zgledu evropskih volitev) tu ne bi bistveno popravila težišča v korist posameznega kandidata. Razen če bi uvedli večinski sistem (enokrožnega ali dvokrožnega), kjer v vsakem okraju kandidira kandidat, ki ni vezan na stranko in neposredno tekmuje s tekmeci v istem okraju. Vendar bi bilo za kaj takega potrebna sprememba ustave, saj je dvotretinjska večina DZ leta 2000 proporcionalni sistem »zabetonirala« v ustavo v nasprotju z odločitvijo na referendumu leta 1996.
Nesrečna dediščina Cirila Pucka
Kakorkoli že, sedanji proporcionalni volilni sistem torej za izvolitev poslancev večjo težo daje strankam (oz. njenim listam) kot pa posameznim kandidatom, po drugi strani pa ustavno-pravni sistem omogoča zaščito samovolje že izvoljenih poslancev. In to je naša slavna in dolgotrajna anomalija, katere posledice občutimo vse od leta 1996, ko je svoj slavni obrat izvedel izvoljeni poslanec SKD Ciril Pucko. Ker ga je ustava ščitila, poslanskega mandata seveda ni vrnil, pač pa deloval naprej v interesu tranzicijske levice. Ne glede na to, da so se mnogi volivci zaradi njegovega dejanja čutili izdane in oropane. Pucko je namreč s tem dejanjem obrnil jeziček na tehtnici in omogočil ponoven vzpon LDS na oblast. Ker pa po ustavi ni bil predstavnik svoje stranke, ampak »vsega ljudstva«, je svoj mandat lahko oddelal do konca. Navsezadnje pa tudi Mojca Pašek Šetinc ob izstopu iz poslanske skupine Svoboda prav tako ni vrnila poslanskega mandata, čeprav je bila izvoljena na njeni listi in z njeno podporo. Moralno upravičeno bi bilo, da bi tako ona kot Logar vrnila poslanski mandat, vendar ju noben zakon k temu ne zavezuje, še manj pa navodilo stranke. Ali kot je leta 2000 z znamenitimi besedami dejal tedanji vodja poslancev LDS Tone Anderlič: »Ga ni b(B)oga in ne predsednika stranke.« Mislil je seveda na Janeza Drnovška in njegove namere, da LDS podpre uzakonitev večinskega volilnega sistema.
Logar bi z vrnitvijo poslanskega mandata dokazal, da je mož beseda
Prav zaradi prej omenjene ustavne anomalije bo verjetno samo od dobre volje Anžeta Logarja odvisno, ali se bo odločil tudi za vrnitev poslanskega mandata, kar bi bilo pošteno – vsaj če bi se morda odločil tudi za izstop iz poslanske skupine SDS. Primer bivšega poslanca SDS Zvoneta Laha (ki je vmes najprej prestopil med poslance NSi, nato pa zapustil tudi njih) je namreč poučen: nekdanji poslanec se je po tistem, ko so mu redna sodišča naložila obvezo plačila stroškov predvolilne kampanje stranki, na listi katere je kandidiral, obrnil na Vrhovno sodišče RS in leta 2021 – zmagal. Vrhovni sodniki so namreč ugotovili, da je pogodba med Lahom in stranko v nasprotju z že omenjenim 82. členom ustave in torej pravno nična. Čeprav skušajo tovrstne pogodbe omejiti obseg škode, ki jo povzroča 82. člen ustave, so na žalost pravno nične in nikogar ne zavezujejo. O tem problemu se je govorilo že pred več kot dvajsetimi leti, a doslej se še ni nihče zavzel za potrebno revizijo spornega ustavnega člena.
Kar pa seveda ne pomeni, da bi se Logar lahko enostavno izmuznil: namreč, odločba v primeru Lah je bila izdana leta 2021, državnozborske volitve pa so sledile aprila 2022. Logar je tako podpisal pogodbo, za katero je vsaj teoretično vedel, da je lahko sporna. Torej ni odgovornost zgolj na strani SDS, kot nas skušajo prepričati levičarski mediji (predvsem Mladina, ki je ob zmagi Laha na vrhovnem sodišču glasno proslavljala). Logar torej lahko dokaže, da je mož beseda in vrne poslanski mandat, lahko pa se tudi odloči, da ostane član poslanske skupine SDS in tvorno sodeluje do konca mandata. Ne glede na to, da so poslanci iste stranke med seboj različni, je vendarle kandidiral kot zastopnik programa SDS, v času kampanje mu ni bila težava sodelovati v skupni kampanji. Čeprav so srečanja, združevanja in razhajanja del politike, bi z morebitnim odstopom s poslanske funkcije Logar ohranil ugled tudi med simpatizerji SDS. Navsezadnje si je v vlogi poslanca kot predsednik preiskovalne komisije o bankah pridobil veliko simpatij.
