Piše: Sara Kovač (Nova24tv)
Leva politična scena že dolgo prepričuje, da je tradicionalno enako nazadnjaško – češ levica je moderna, napredna in vse kar paše zraven. Novinar Večera Matej Grošelj je zapisal, da je podeželje izvorna baza desničarskih populistov za nabiranje volilnih glasov in da Slovenija pri tem ni nobena izjema – želi torej novinar povedati, da desne stranke volijo podeželski nazadnjaki? Vse kar ni urbano, je predmoderno, nazadnjaško, domačijsko, bebavo, kmečko, celo “harmonikaško in traktorsko”, smo poslušali že pred leti – Grošljeve besede, da politika priliva na ogenj torej držijo, vendar pa ne priliva ognja tista politična opcija, na katero kaže Grošelj s prstom.
“V Povežimo Slovenijo zavračamo vse takšne umetne delitve. Tovrstno netenje razkola bi lahko označili celo kot nestrpno in nedemokratično. Glasna urbana manjšina levičarskih populistov, ki sama sebe poimenuje kar ‘ljudstvo’, bo na volitvah dobila lekcijo tihe (urbane in ruralne) večine,” se je na pisanje novinarja Večera Mateja Grošlja odzvala poslanka stranke Konkretno Monika Gregorčič. Grošelj je namreč med drugim pisal o tem, da lahko razlike med urbanim in ruralnim okoljem razumemo kot politični razcep med modernim in tradicionalnim, obenem tudi levim in desnim. Po njegovem mnenju politika priliva olje na ogenj – kar je sicer res, a to počne predvsem tisti politični pol, ki tradicionalno označuje kot nazadnjaško.
Grošelj je v Večeru napisal, da desne politične stranke v Sloveniji že dolgo nagovarjajo volivce v ruralnih okoljih s strašenjem, češ da njihovi nasprotniki z levega polja napadajo slovensko podeželje. Izpostavil je, da je ta teden vodja poslanske skupine NSi Jožef Horvat dejal, da predlog Levice o obdavčitvi nepremičnin pomeni “odkrit napad na slovensko podeželje”. Po Grošljevih besedah tovrsten diskurz le še poglablja razkol med urbanim in ruralnim okoljem, politična polarizacija pa v razgretem predvolilnem ozračju dobiva novo dimenzijo. Očitno po Grošljevem pisanju ni problematičen predlog Levice, ki bi na novo in dodatno povečala obdavčitev nepremičnin, pač pa je težava to, da Horvat reče bobu bob.
V @PovezimoSlo zavračamo vse takšne umetne delitve. Tovrstno netenje razkola bi lahko označili celo kot nestrpno in nedemokratično. Glasna urbana manjšina levičarskih populistov, ki sama sebe poimenuje kar “ljudstvo”,bo na volitvah dobila lekcijo tihe (urbane in ruralne) manjšine pic.twitter.com/06Yq8LXTWG
— Monika Gregorcic (@mgregorcic) March 31, 2022
“Biti desni, to je konservativen, pomeni biti proti razvoju. Kako si lahko hkrati razumen in proti razvoju,” je že pred časom napisal Jože P. Damijan, nesojeni KUL-ov kandidat za mandatarja. Takoj naslednji dan pa je na Twitterju dodal še naslednje: “Ivo, a ti na desni vidiš kakšnega razumnika? Koga s progresivnimi idejami? Lahko, da sem koga nehote spregledal, toda jaz tam vidim samo ali versko zaslepljene, ali ohranjevalce elit, ali zanikovalce znanosti, ali pristaše enopartijskega sistema (po vzoru Orbana) itd.”
Apropos pismo "desnih razumnikov":
Hm, je biti "desni razumnik" tehnično sploh možno? Mar ta termin ni bistroumni nesmisel?Biti desen (=konzervativen) pomeni biti proti razvoju. Kako si lahko hkrati razumen in proti razvoju?
Samo vprašam…
— Joze P. Damijan (@jdamijan) February 17, 2020
Po mnenju Damijana – in na levi sploh ni edini – so lahko le levičarji intelektualci, bolj desno usmerjeno pa so nekakšni verski zaslepljenci. Nismo pozabili niti na Bogdana Biščka, ki je med drugim tvitnil, da ima raje za sosede begunce kot pa traktorske Šenčurčane. Podobnih besed o desničarskem nazadnjaštvu ali pa kar mračnjaštvu smo bili deležni tudi od mnogih drugih pripadnikov leve politične sfere – medtem ko še ni bilo slišati, da bi kdo koga ozmerjal, čez da je preveč napreden in urban.
Urbana – neurbana kultura
“Nasprotja med družbenimi razredi so stari toliko kot družba. Na slovenskem so zaradi prevladujoče nemške jezikovne kulture plemstva in meščanstva dobile še nacionalni značaj. Premagala jih je, bolj ali manj, ne pa povsem, čitalniška kultura. Kljub temu pa so se te socialne napetosti občasno še pojavljale, saj so bili mnogi kmetje prepričani, da meščane označuje »prata in salata«, njih pa močnik, imenovan tudi sok oziroma kaše,” je pojasnil zgodovinar dr. Stane Granda. V nadaljevanju je povedal, da je razlike med vasjo in mestom zelo poudarjalo tudi delavsko gibanje, saj je bil položaj delavca, kljub plači, bistveno slabši. Brez denarja v mestu ni bilo nič, na vasi je vendar obstajala medsosedska pomoč tudi solidarnost vaške skupnosti. “Socialisti oziroma komunisti niso bili pripravljeni sprejeti socialnega sotrpinstva kmetov, razen pravega kmečkega proletariata, ki ni imel nič razen motike. Tudi najdrobnejša kmečka posest ni bila združljiva z delavskim gibanjem,” je še pojasnil Granda.
Slovenska osamosvojitev je bila izrazito nacionalno dejanje
“Tudi zmaga demokracije. Saj tako je bilo zamišljeno in želeno,” je poudaril zgodovinar, ki je opozoril, da so se takoj po osamosvojitvi začela opozorila raznih “akademikov”, nasprotnikov “razumnikov” okoli Nove revije o nevarnosti slovenskega nacionalizma, zlasti njegovi nedemokratični naravi. Počasi, čeprav sistematično, se je to začelo organizirati okoli “urbane kulture” v Ljubljani, ki ji je dal glavni zagon župan Zoran Janković, ki jim je predal nekdanji kino Šiška. Začeli so izstopati z poudarjanjem urbane kulture, ki naj bi bila več vredna, predvsem pa sodobna, svetovljanska, proti kmečki slovenski. Odmeve tega smo najprej zaznali v radijskem programu, kjer so nekako po letu 2000 izključili slovensko narodno-zabavno glasbo. Nadomestili sta jo zabavna, pretežno balkanskega porekla in jazz. “Urbane kulture”, v bistvu gre večinsko za zelo primitivno suburbano, so se oprijeli zlasti neslovenski prišleki v Ljubljano. V njem so močno angažirani jugoslovansko čuteči z Balkana in pa pripadniki beograjske čaršije, ki ima pristaše tudi v akademskih krogih. “V kolikor sedanja vlada ne bo ponovila mandata, je pričakovati ne samo povečano delovanje “urbane” antislovenske kulture, ampak njeno širitev izven Ljubljane,” je še komentiral Granda.
