“Novinca v politiki v prvem delu mandata izkušenejši preprosto vrtijo okoli prsta,” je v intervjuju za portal domovina.je, med drugim povedal predsednik preiskovalne komisije, ki preiskuje zlorabe v slovenskem bančnem sistemu in poslanec SDS dr. Anže Logar. V nadaljevanju objavljamo celoten intervju z njim, ki je bil prvotno objavljen v dveh delih.
Dr. Anžeta Logarja danes širša javnost pozna kot tistega poslanca, ki neizprosno vodi parlamentarno preiskovalno komisijo, ki preiskuje zlorabe v slovenskem bančnem sistemu ter odgovornost za 2. sanacijo bank v samostojni Sloveniji oz. t.i. bančno luknjo. Dr. Logar je sicer diplomiral na Ekonomski fakulteti, magistriral na Fakulteti za državne in evropske študije ter doktoriral iz tematike volilnih sistemov na Fakulteti za uporabne družbene študije. Najprej je nekaj let delal v bančništvu, nato v Evropskem parlamentu, v obeh vladah Janeza Janše pa opravljal funkcijo direktorja Urada vlade za komuniciranje. V iztekajočem se sklicu Državnega zbora je poslanec SDS.
Pravkar končujete delo preiskovalne komisije, ki je ugotavljala zlorabe v slovenskem bančnem sistemu. Lahko izpostavite 5 podjetij, katerih največji sponzorji smo bili davkoplačevalci in so se tako iz krize izmazali brez večjih posledic?
Težko izpostavim samo 5 podjetij, ker smo preučevali 5 bank. Število ključnih krivcev za nastanek bančne luknje bi tako krepko preseglo prste obeh rok. Dejstvo je, da so najbolj odgovorne uprave posameznih bank nekako med leti 2002 in 2012, seznam ključnih podjetij, ki so dobivala posojila, pa je objavljen na DUTB.
Je pa zanimivo, da nekatera podjetja, npr. podjetja Skupine Aktiva v lasti Darka Horvata, na prvi pogled ne izgledajo kot tista najodgovornejša, ko pa pogledamo vsa podjetja v Skupini, pa ugotovimo, da je njihov dolg do davkoplačevalcev ogromen.
Veliko slabih kreditov je posledica menedžerskih prevzemov iz časa neposredno pred nastopom gospodarske krize. Kakšno je vaše mnenje o teh menedžerskih prevzemih? Kaj jih je omogočilo?
V prvi vrsti pohlep menedžerjev družb v strahu pred tem, da bi izgubili vrtiček, v katerem so se počutili kot vladarji osončja. To so bile namreč uprave, ki so si praktično lastile podjetja, kljub temu da le-ta niso bila v njihovi lasti. Ko so se nato ustrašile politične opcije v mandatu 2004-2008, so ob zakonodaji, ki je to omogočala, olastninile podjetja preko zastave delnic tega istega podjetja.
Rad bi poudaril, da je ključno odgovornost potrebno iskati v tedanjih upravah bank, ki so to sploh omogočile. Zanimivo pa je, da je bančna luknja v glavnem nastala v bankah v državni lasti; drugje so se lastniki večinoma pravočasno odzvali. V državnem bankah je ta mehanizem očitno zatajil; prvi možen razlog je povezava politike z omrežji znotraj bančno-poslovnega sistema, drugi pa popolna nekompetenca. Zdaj pa se vprašajmo, kaj je huje.
Gledano s sedanjega vidika, kaj bi lahko 1. Janševa vlada storila bolje? Kolikšno odgovornost za bančno luknjo torej nosi?
Vlada kot lastnik je seveda odgovorna preko imenovanja nadzornih svetov. Če torej ti niso opravili svoje naloge ustreznega nadzora uprave, lahko govorimo o posredni odgovornosti vlade. V tem pogledu je torej odgovornost deljena med primarno odgovornost uprav, sekundarno odgovornost nadzornih svetov ter terciarno odgovornost lastnika.
Kaj pa vlada Boruta Pahorja in finančni minister Križanič? Kaj bi morala storiti, ko so se zadeve začele podirati?
Absolutno bi bilo potrebno ukrepati prej in drugače oz. se takoj zavedati resnosti razmer. Tako pa smo imeli finančnega ministra, ki še danes trdi, da so bile banke v njegovem času v odlični kondiciji. Če ima nekdo torej tako popačen pogled na stanje v bančnem sistemu, verjetno sprejema tudi popačene odločitve. Nosi pa tedanja vlada v celoti tudi odgovornost že zaradi ustavne pristojnosti zakonodajne iniciative.
Eden redkih obsojenih menedžerjev, Bine Kordež, je svoj čas dejal, da so banke menedžerje velikih podjetij v tistem času konjunkture naravnost prosile, naj najemajo kredite. Zakaj so jih po vašem mnenju podeljevale tako zlahka? Koliko je bilo to posledica zvez v politiki?
Meni ali vam verjetno ni nihče ponujal kredita, ali pač? Neverjetno je, da so samo nekaterim v tej državi bankirji z lahkoto podeljevali kredite. Če smo imeli torej v bankah vzpostavljen takšen sistem, je bilo nekaj hudo narobe in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo kriza v bančnem sistemu eskalirala.
Ključen razlog osebno vidim v tem, da politika po 1. bančni krizi l. 1994 ni počistila z zlim omrežjem, ki se je zažrlo v bančni sistem, obstalo ter se celo okrepilo v naslednjih 20 letih. Neverjetno, zdi se, da je odporno celo na 2. bančno krizo, predvsem zaradi neaktivnosti politike ter umanjkanja politične volje za brezkompromisno sankcioniranje bančne kriminalitete.
Kaj lahko glede (ne)ukrepanja očitamo tudi nadzornim inštitucijam – Banki Slovenije, KPK itd.?
Kar se tiče Banke Slovenije, je preiskovalna komisija l. 2016 v vmesnem poročilu zelo jasno orisala njeno odgovornost. V fazi širjenja oz. bohotenja bančnih portfeljev ni preverjala kreditnega tveganja, nato pa dolgo čakala z odločnejšim ukrepanjem, dokler ni bilo že prepozno. Po mojem mnenju zato tako guverner Gaspari kot Kranjec nosita objektivno in subjektivno odgovornost.
Je Slovenija danes kaj bolje pripravljena na prihodnjo gospodarsko krizo – je naš finančni sistem kaj bolj stabilen? Kaj pa v smislu vzdržnosti javnih sistemov in strukturnih reform, ki nam jih tako priporočajo mednarodne institucije?
Mislim, da v bankah sicer smo, a če ne bo bančnemu kriminalu ob nastajanju 2. bančne luknje sledila primerna sankcija, se bodo te vzvodi skrbnejšega poslovanja v bankah spet razrahljali. Tisti, ki si bodo bolj drznili, se bodo namreč spet poslužili podobnih praks in bomo na pragu 3. bančne luknje.
Osebno celo mislim, da na sankcioniranju odgovornih za 2. bančno luknjo obstane ali pade vladavina prava v Sloveniji, saj je to tako ključno vprašanje, da lahko v nasprotnem primeru kar »zapremo trgovino«. Spomnite se denimo samo neverjetnega razburjenja ob sprejemanju ZUJF-a, ki so ga nato sicer posvojile vse naslednje vlade. V bančni luknji smo izgubili 5 »ZUJF-ov«! To je enostavno kraja stoletja.
Kar pa se tiče strukturnih reform in sistemskih ukrepov, so bila zadnja 3 leta idealna za tovrstne spremembe, a kot vidimo, ni bilo nikakršnih. Tu bi osebno govoril o izgubljenih 3 letih v smeri oblikovanja »robustnejšega« gospodarstva, ki bi bilo bolje pripravljeno na prihod morebitne nove gospodarske krize. Žal je šlo v mandatu vlade Mira Cerarja bolj za vzdrževanje statusa quo, zato te naloge čakajo naslednjo vlado. Upam, da bo ta razvojna.
Kako je po vašem mnenju mogoče, da nek iranski državljan brez večjih problemov v državni banki članice EU odpre račun in dve leti neovirano nakazuje milijone evrov Miki Miškam in Jakam Racmanom? Kdo mu je to omogočil, lahko opišete hipotetično konkretno situacijo v praksi?
Težko si predstavljam, do katere stopnje lahko gre nekdo, ki je pripravljen izvajati kazniva dejanja. Predvsem je bistveno vprašanje, kako lahko sistem nadzora in ravnovesij v državi to dopušča.
Če je obveščen državni vrh, SOVA, regulator in organi pregona, mi pri zdravi pameti ni jasno, kako se lahko takšno početje odvija polni 2 leti. Ravno to smo želeli poudariti v vmesnem poročilu preiskovalne komisije. Upam, da bo ta vnema zato danes večja kot je bila l. 2010 in 2011.
Preiskovalna komisija je namreč svojo nalogo opravila in zdaj je na organih odkrivanja in pregona, da opravijo svojo. Po mojih informacijah se z zadevo ukvarja posebna skupina; težava je le, ker so tisti, ki so 2010 in 2011 zadevo zavrgli, še danes na pozicijah v kriminalistični policiji in primer kvečjemu ovirajo ali pa se celo oglašajo v medijih ter delijo svoje poglede, da pri tej zgodbi ni nič nenavadnega ali kaznivega. To je škandal brez primere.
SDS in NSi sta vložila predlog dopolnila ustavnega zakona iz l. 1994 z namenom zaščite slovenskih interesov glede sodb hrvaških sodišč v povezavi s prenesenimi deviznimi vlogami varčevalcev pri LB-ju. Če bi do izplačila odškodnin vendarle prišlo, zakon predvideva takojšnje kompenzacije do hrvaške države preko FURS. Lahko prosim razložite, kako bi te v praksi izgledale?
Glede na to, da je bila oblikovana posebna skupina pravnih strokovnjakov, ki bo preverila izvedljivost rešitev, ne bi prejudiciral ničesar. Potrebno pa je zasledovati jasen interes za tem predlogom, namreč zaščito slovenskega premoženja. Zakonodajalec mora še v tem sklicu parlamenta narediti vse, kar je v njegovi moči, da zaščiti javni interes.
Je pa nekoliko nenavadno, da ima tu zakonodajno pobudo opozicija. Človek bi namreč pričakoval, da bo vlada tista, ki bo predlagala posamezne rešitve za zaščito državnega premoženja, a smo se v zadnjih 4 letih zanjo že navadili, da se vlada Mira Cerarja zgane precej počasi.
Argument Levice za ne-prodajo NLB je, da vsako leto iz dividend prinese 200 milijonov evrov. Hkrati seveda vemo, da smo v zadnjih 27 letih v banko vložili že 4 milijarde davkoplačevalskih evrov. Lahko podate kakšno oceno, kakšna bo davkoplačevalska bilanca denimo v naslednjih 10 letih, če banka res ostane državna?
No, zanimivo je, da se o tem sploh pogovarjava. Vlada RS s polnimi pooblastili je konec l. 2013 podpisala zavezo, po kateri bi se morala NLB prodati do konca 2017.
Žal pa se to lahko dejansko zgodi. Povejte mi, kako to vpliva na kredibilnost Republike Slovenije v mednarodnem okolju? Vse posledice, ki jih vidimo denimo pri številu zaveznikov pri uveljavljanju arbitražne odločitve, slovenskih kandidaturah v mednarodnih organizacijah itd., odražajo ravno to.
Če ne opraviš svoje naloge, hkrati pa pričakuješ, da bodo drugi svojo, si bodisi naiven bodisi počneš to namenoma za ohranitev svojega vrtička. Slej ko prej pa take odločitve plačajo davkoplačevalci. Sprašujem se le, koliko takšnih računov zaradi nespodobne in nesposobne politike so davkoplačevalci še pripravljeni plačati.
Sredi marca je predsednik vlade odstopil, s čimer mandat predčasno končuje še ena leva vlada. Lahko podate kratko oceno tega mandata, kaj so po vašem mnenju bistvene stvari, ki so manjkale ali bile storjene narobe?
Glede na to, kako močen zmagovalec volitev je bila SMC, je zame osebno nerazumljivo, da je sprejela agendo manjših strank, celo ne-koalicijskih, in se prve pol leta ukvarjala z mandatom enega od opozicijskih poslancev. Glede na to moč bi se morala po mojem mnenju v prvem letu ukvarjati z oblikovanjem nekega ustreznejšega volilnega sistema ter pripravo podlag za strukturne reforme, ki bi jih nato izpeljala v nadaljevanju mandata.
Da tega ni storila, zopet nazorno kaže na to, zakaj novinec v politiki ne more biti uspešen. V prvem delu mandata, ko po navadi vlade sicer naredijo največ, ga koalicijski partnerji in tisti, ki se s politiko ukvarjajo dalj časa, namreč enostavno vrtijo okoli prsta.
Imajo po vašem mnenju vzporedna tranzicijska omrežja moči danes manj, enako ali več moči in vpliva, kot so jo imele pred nastopom te vlade? Kaj pa pred krizo l. 2008?
Po mojem mnenju so pridobila dodatno moč, čeprav so jo imela vmes manj. V umanjkanju neke jasne strategije vlade ter izkušenega premiera namreč okoliški centri moči bistveno pridobijo na moči in zato lažje vplivajo na politične odločitve.
V tem pogledu smo bili denimo priča nekaterim izredno sumljivim odločitvam, npr. prehod Save z DUTB na SDH, sprejem Strategije upravljanja z naložbami države, v kateri so nekatere družbe, ki po osnovni logiki ne spadajo med strateške ali pomembne, uvrščene prav tja, pa popolna ustavitev prodaje NLB, Telekoma itd. Vsi ti koraki, ki so bili predvideni za uresničitev, se ravno zaradi struktur iz ozadja niso. Kar se tiče upravljanja državnega premoženja nasploh, lahko postavim eno samo, retorično vprašanje: Vas predsednica uprave SDH prepriča?
Kdo so naravni zavezniki Slovenije v tujini? Na katere države bi se morali v mednarodnih odnosih najbolj nasloniti?
Sam sicer izhajam z zunanjega ministrstva, a moram reči, da se v temelju ne strinjam z usmeritvijo slovenske diplomacije. Po mojem mnenju nas praktično vse aktivnosti, ki jih izvaja politika Karla Erjavca, samo oddaljujejo od nekega širšega zavezništva razvitih, demokratičnih in svetovnonazorsko odprtih držav, ki so utemeljene na vladavini prava, ter se vse bolj obrača k nekim avtokratskim režimom, ki ne varujejo niti temeljnih človekovih pravic.
Današnji mednarodni odnosi so v resnici precej ne-linearni. Danes imamo opravka z multilateralo in kombinacijo vsega, ne zgolj naslanjanjem na eno svetovno silo. Konec koncev lahko vidite, da se pri različnih vprašanjih oblikujejo različne ad-hoc koalicije.
V tem mandatu predsednika ZDA obstaja denimo okoliščina, ki bi morala iti zelo na roko Sloveniji, a je bodisi ne znamo bodisi nočemo izkoristiti. To je po mojem mnenju sploh neko področje, kjer je naša diplomacija dosegla največji poraz. Zgrešena zunanja politika je sicer že stvar zadnjih 10 let, ko imamo v Sloveniji z izjemo enega leta leve vlade. Tem političnim strukturam je očitno skupna ideološka naslomba na neke pogojno demokratične režime, kjer se očitno počutijo bolj doma.
Ste politik mlade generacije, ki vse bolj prevzema vajeti v slovenski politiki. Če se ozrete okrog sebe, kdo so zavezniki, na katere lahko SDS računa v prihodnosti, da bo Slovenijo skupaj popeljala v boljše, uspešnejše čase?
Naša stranka je večkrat jasno povedala in s svojim delom tudi dokazala, da je pripravljena sodelovati z vsemi, ki želijo Sloveniji dobro, jo usmeriti v smer napredka ter za katere so vladavina prava in demokratične vrednote ključen postulat političnega udejstvovanja.
V političnih oddajah in TV soočenjih večkrat nastopate hkrati z Matejem Toninom, ki je pred kratkim prevzel vodstvo druge parlamentarne desnosredinske stranke. Pogosto zagovarjata podobne rešitve. Kakšen je vajin odnos oz. sodelovanje?
Sem sicer pripadnik malo starejše generacije kot Matej Tonin. Na splošno pa verjamem v dobro vsakega, dokler me ne prepriča o nasprotnem. Verjamem, da je v tem duhu možno iskati skupne točke in lastnosti. Ravno zaradi tega naj bi politika bila neka veščina, kjer se išče tisto, kar se da narediti skupaj glede na zatečeno stanje. Če je to interes obeh ali vseh partnerjev, se da v politiki sprejeti pametne odločitve.
Kaj pa menite o ostalih strankah desne sredine, jih je preveč?
Število strank je povezano z volilnim sistemom. Po mojem mnenju je slovenski politični prostor zaradi volilnega sistema preveč fragmentiran. Za demokratičen preboj »za stopnjo više« je po moje ključna tudi sprememba volilnega sistema, a v predvolilnem času to ni ravno pomembna tema.
Je pa imela ravno velika poslanska skupina SMC v tem mandatu neko izjemno priložnost, da bi se povezala denimo s SDS ali katero drugo stranko in že na teh volitvah z nekim ustreznejšim volilnim sistemom iskala prave odgovore na izzive sodobne politike. Volilni sistem se mi na splošno zdi zelo pomemben faktor, ki bi v politiki in posredno tudi družbi lahko sprožil pozitivne spremembe, npr. v smeri večje povezanosti ter večje zavesti o skupnem dobrem. O tem pričajo namreč tudi izkušnje iz tujine.
Kakšna so lahko realna pričakovanja SDS in desno-sredinskega bloka od prihajajočih volitev? Koliko možnosti za desnosredinsko vlado vidite?
V Sloveniji imamo zanimiv fenomen »kavč demokracije«. Iz domačega kavča so namreč vsi zelo kritični do politike, sprejetih rešitev itd., precej manj pa so aktivni takrat, ki imajo dejansko moč nekaj spremeniti. Česar si osebno želim, je predvsem to, da bi na teh volitvah ljudje volili »z nogami« – da bi torej vzeli pot pod noge.
Če namreč pogledamo volilno udeležbo, je ta vedno nižja, zaupanje v politiko pa tudi. Če nato pogledate v zgodovino samostojne Slovenije, lahko ugotovite, da taka miselnost najbolj ustreza levim vladam – za seboj imamo 20 let vladavine levih vlad. In, ali smo zadovoljni s stanjem v državi?
Ključ v rokah ima torej tistih 55 do 60 % volivcev, ki ostanejo doma zaradi nezainteresiranosti, razočaranosti ali pa tega, da ne verjamejo v spremembo. Teh 55 % volivcev, ki so očitno nezadovoljni s ponavljanjem vedno novih obrazov in mešanic levih politik, lahko letos dejansko ustvari spremembo. Morajo pa voliti ‘z nogami’ – torej priti na volitve in dejansko oddati svoj glas.
Prihajajoče volitve so lahko eden ključnih trenutkov spremembe razvojnega potenciala države. Ravno ti, ki jim je v interesu vzdrževanje statusa quo, se tega najbolj bojijo. Zato mora molčeča večina priti na volitve.
V čem vidite razloge, da se volilna podpora strankam, ki izhajajo iz slovenske pomladi, kljub očitnemu vzponu desne sredine v naši soseščini, zadnja leta giblje okoli tretjine volilnega telesa?
2 meseca pred volitvami je prezgodaj dajati kakršnekoli ocene in je rezultate vsake stranke ali opcije nemogoče oceniti. Enostavno si ne upam česarkoli napovedovati.
Terenske analize kažejo, da del glasov – predvsem na podeželju – SDS jemlje tudi Marjan Šarec. V čem vidite razlog za to? Je po vašem mnenju povolilna koalicija SDS z LMŠ realna možnost?
Moram priznati, da se s temi vprašanji ne ukvarjam. Do volitev sta, kot rečeno, še dobra 2 meseca in kot se je v preteklosti pokazalo, se zadnji rezultati oblikujejo nekaj dni pred volitvami. SDS pa je že večkrat povedala, da je pripravljena sodelovati z vsemi, ki jim je mar napredek te države. Igra z odprtimi kartami in odprtimi rokami. Rezultat volitev je tisti, ki oblikuje prihodnjo koalicijo in zaenkrat je to enačba s samimi neznankami.
Pričakujete glede na pretekle izkušnje do volitev še kakšno »bombo«, še kakšen »veliki pok«?
Zanimiva je izjava Matjaža Hana na enem od kolegijev predsednika DZ, kjer je dejal, da si želi, da bi levica tokrat Janšo premagala na pošten način, ali nekaj takega. Tako formuliranje volilnih ambicij daje misliti v smeri, da imajo celo predstavniki levice dovolj afer, ki vzniknejo tik pred volitvami z namenom uničiti rezultat ene stranke.
Osebno si predvsem želim poštenega predvolilnega boja, kjer bi ključno vlogo igrali program, argumenti in pa kadrovska baza, ki bi vlivala zaupanje. Na podlagi tega se naj volivci nato odločijo, ne pa na podlagi volilne kampanje v nekih izrednih razmerah. Volitve naj odločijo o realnem zmagovalcu, ne pa o zmagovalcu, ki si ga želi para-sistem iz ozadja.
Kako se je lahko izkušeni stranki, kot je SDS, zgodilo posojilo pri sumljivi tuji fizični osebi? Ste bili vi osebno s tem seznanjeni; kako komentirate zadevo?
Mislim, da je bilo že vse obrazloženo; če se ne motim, se s primerom ukvarja celo ena od preiskovalnih komisij. Glede na to, da gre za primer, v katerem je udeležena SDS, me niti malo ne skrbi, da bi pravna država zatajila. Mislim, da bodo uporabljeni prav vsi vzvodi, da se bo preiskalo vse kamenčke mozaika.
Na kratko – kaj bo v državi drugače, če naslednje volitve dobi SDS in ji uspe sestaviti vlado?
Naš program je zelo podrobno izdelan in obširno predstavljen na spletu. Glavni poudarki so vladavina prava, dobro pravosodje, pregon gospodarske kriminalitete, ki sem ga že omenil, veliko ukrepov na socialnem področju ter področju financ, kjer bi se uveljavila družinska dohodnina itd.
Naših predlogov je zelo veliko, njihova prednost pa je tudi v tem, da so vsi dodelani že do nivoja zakonodajnih predlogov. Naša vlada bi tako lahko takoj začela s konkretnim delom in uveljavljanjem predvidenih sprememb naslednji dan, ko bi bila vlada potrjena.
Vlada SDS je v letih 2012-2013 sprejela pet reform v enem letu. Imenujte vlado, ki je v bistveno lažji situaciji, brez grozečega finančnega kolapsa, v tako kratkem času sprejela toliko reform. Večina današnjih gospodarskih in razvojnih uspehov temelji ravno na teh ukrepih.
Bi po volitvah prevzeli kakšen ministrski resor? Se kdaj vidite v vlogi premiera?
Moj mandat tega sklica DZ je bil v glavnem vezan na preiskovalno komisijo. Z veliko vnemo in veliko odrekanja smo njeni člani poročilo pripeljali do konca in upam, da bo potrjeno. Želja, ki jo imam, je zgolj, da vidim oceno, ki jo bodo dali volivci na moje delo v preteklih 4 letih. To je tudi edini cilj, ki ga imam v zvezi s prihodnjimi volitvami pred seboj. In, da se malce odpočijem.
Vir: sds,si
