Piše: Sara Bertoncelj (Nova24tv)
Samooklicani kandidat za mandatarja Karl Erjavec je povedal, da se čudi hvaljenju takšne zunanje politike, ki je povsem napačna in tudi v nasprotju s sprejeto strategijo slovenske zunanje politike. Koalicija ustavnega loka (KUL) se na vse pretege trudi, da bi zrušila aktualno vlado, med ključnimi razlogi, ki so našteti tako v njihovem kratkem programu kot tudi med razlogi kontruktivne nezaupnice, je tako tudi zunanja politika. Kako bi rusofil Erjavec slovensko zunanjo politiko obrnil v smer jedrnih držav, je sicer precej zgovorno vprašanje, njegova srečanja v času ko je bil zunanji minister, namreč ne kažejo, da bi šel kakorkoli v to smer.
Karl Erjavec, ki bi rad s kontruktivno nezaupnico odtavil aktualno vlado in postal premier, meni, da je zunanja politika Slovenije pod vodstvom predsednika vlade Janeza Janše in zunanjega ministra Anžeta Logarja preveč usmerjena v vzhod, s tem pa povzroča oddaljitev Slovenije od jedrnih držav Evropske unije. Očitek v tekstu konstruktivne nezaupnice pravi, da je vlada ogrozila položaj Slovenije v mednarodni skupnosti. To so podkrepili z naslednjimi izjavami: “Slovenija je konec leta 2020 dočakala z bistveno zmanjšanim mednarodnim ugledom in verodostojnostjo“, “To strmoglavja mednarodni ugled, ki smo ga s skupnimi močmi gradili desetletja. Uničen je bil v nekaj mesecih,” “Zaupanje v Slovenijo je v evropskih prestolnicah na zgodovinsko nizki ravni.” A dejstva – seznam srečanj ministra Logarja s predstavniki drugih držav, kažejo povsem nasprotno sliko.
In kaj pravijo dejstva? V letu 2020 se je zunanji minister Anže Logar junija najprej na Dunaju srečal z zunanjimi ministri Avstrije, Češke, Madžarske in Slovaške, nato je sledilo srečanje z zunanjim ministrom Italije in še srečanje z visokim predstavnikom Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter evropskim komisarjem za krizno upravljanje. Julija se je s štirimi zunanjimi ministri Logar srečal v Budimpešti, sledilo je srečanje z zunanjim ministrom Poljske. Septembra so se zvrstila kar štiri srečanja, med njimi sta bila tudi zunanji minister Francije in zunanji minister Španije, nato pa še Portugalske in Avstrije. Oktobra se je naš zunanji minister srečal s Čehi, Slovaki, Estonci in Latvijci, pa z zunanjim ministrom Litve in s predsedniško kandidatko Belorusije. Novembra je potekalo srečanje zunanjih ministrov v Pragi, Logar pa se je srečal tudi z ministrom Nemčije. Do konca leta se je naš zunanji minister sestal še z zunanjim sekretarjem ZDA, z italijanskim izvršnim direktorjem svetovnega programa za hrano, s papežem Frančiskom, z zunanjim ministrom Luksemburga, s predsednikom mednarodnega kazenskega sodišča, generalnim sekretarjem organizacije za prepoved kemičnega orožja ter z italijanskim in hrvaškim zunanjim ministrom.
Tudi letošnje leto je bilo za slovensko zunanjo politiko že produktivno, pa se niti še ni dobro začelo
Logar se je že srečal z ministrico za evropske zadeve, s finskim zunanjim ministrom, s finskim predsednikom države in direktorico evropskega sveta odličnosti za preprečevanje hibridnih groženj. Logar je kot prvi zunanji minister po devetih letih obiskal Hrvaško, z Gordanom Grlić Radmanom sta večinoma govorila o razglasitvi hrvaške in italijanske cone v Jadranu in ocenila, da sta odnose med državama v preteklih desetih mesecih spravila na višjo raven. Proti koncu januarja se je Logar sestal z belgijsko zunanjo ministrico, februarja pa z ministrom za zunanje zadeve Malte ter predsednikom te države, prav tako pa tudi s predsednikom parlamenta in izvršno direktorico evropskega azilnega podpornega urada. Pogovarjali so se o prioritetah slovenskega predsedstva Svetu EU, migracijah in prihodnosti EU. Za države na zunanji morski meji EU je vprašanje migracij eno ključnih varnostnih in političnih vprašanj. Zato so bili pomembni tudi pogovori s ciprskim zunanjim ministrom, predsednikom države in predsednikom ciprskega parlamenta.
S kom pa se je sestajal Karl Erjavec, v vlogi zunanjega ministra? Spomnimo, Erjavec je ta položaj zasedel v času vlade Janeza Janše, potem pa je DeSUS koalicijo zapustil in v vladi Alenke Bratušek potem obdržal svoj položaj, enako v času vlade Mira Cerarja. V času Cerarjeve vlade je Erjavčevo ministrovanje pretresel diplomatski škandal, ko so hrvaški obveščevalci prisluškovali slovenskemu arbitru. Erjavec je zavrnil svojo objektivno odgovornost in tako zavrnil tudi odstop, h kateremu ga je pozvala opozicija. Skratka, v letu 2012 se je Erjavec sestal z zunanjimi ministri naslednjih držav: Hrvaške, Avstrije, Italije, Madžarske, Črne gore, Nemčije, Rusije, Švice, Francije, Romunije in Makedonije. Obiskal je tudi Sveti sedež. Kot je lepo razvidno z grafičnega prikaza, je razlika precej očitna in govori v prid zunanjemu ministru Logarju. Erjavec je namreč opravil vsega skupaj štirinajst srečanj, medtem ko jih je Logar imel že petindvajset, v načrtu jih ima še šestnajst, številka pa se bo nedvomno še zvišala.
Velik porast diplomatskih dogodkov in pot proti Zahodu
V naslednjih mesecih ima zunanji minister načrtovane sestanke z mnogimi zunanjimi ministri, med drugim tudi z ameriškim – očitno le nismo v tako slabih odnosih, kot so na vse pretege hoteli prikazati v koaliciji KUL, ko so ves čas opozarjali, da Janša še ni čestital predsedniku ZDA Joeju Bidnu. V načrtu je tudi srečanje z grškim zunanjim ministrom, ponovno s francoskim in nemškim ter še dvanajst drugih srečanj, avgusta pa poteka tudi Blejski strateški forum. Mednarodni ugled, za katerega Erjavec trdi, da ga je gradil, je predvsem proruski, postal je namreč velik prijatelj z ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lovrovom, za seboj pa ni pustil takorekoč nobene relevantne zahodne povezave.
