26. avgusta je visoki jubilej, kar 107. rojstni dan, praznoval najstarejši slovenski pisatelj Boris Pahor. Letos je jubilejno srečanje z njim potekalo virtualno, pred tem pa so ga na domu obiskali Jože Možina, pisatelj Drago Jančar, minister Vasko Simoniti in Peter Tomšič.
Še lani se je eden redkih še živečih posameznikov, ki je preživel vse tri totalitarne režime 20. stoletja, zagovornik zamejcev, pričevalec zgodovine, pisatelj in mislec Boris Pahor ob svojem rojstnem dnevu udeležil posebnega dogodka v knjigarni Mladinske knjige Konzorcij v Ljubljani, letos pa je srečanje, zaradi skrbi za njegovo zdravje, potekalo virtualno. V videu, ki so ga pripravili pri Mladinski knjigi, Pahor opominja, da so temeljni postulati za 21. stoletje svoboda, pravica in resnica: »Svoboda − ker je bog ustvaril človeka in ga je hotel svobodnega. Tudi v Svetem pismu, v začetku Stare zaveze, piše, da ga je hotel svobodnega. Lahko bi ga ne naredil svobodnega. Pravica − ker se mora človek držati tega, kar je res, kar je prav in kar je nujno. Prav je, da ima vsak človek dovolj hrane in zaslužka, zase in za otroke.« Tretji postulat pa je, pravi Pahor, resnica, ki se ne sme skrivati. Na vprašanje, od kod pri 107 letih črpa življenjsko moč, je Pahor odgovoril: »Najbolj sem jo podedoval po očetu, ki je bil precej krepak človek. Moja mama, ki je živela približno 80 let, je bila tudi precej aktivna. Drugo je moje prepričanje, da moram, ker sem se rešil taborišča, pričevati o resnici. Moja trma, da moram o nacizmu pripovedovati čim bolje in čim bolj objektivno, se je rodila v knjigi Nekropola.«
Pisateljevo življenje
Prav roman Nekropola, ki je izšel leta 1967, velja za njegovo najbolj znano delo, s katerim je zaslovel po Evropi in v svetu. Sam pisatelj je večkrat poudaril, da so ga v tujini prepoznali prej kot doma. Roman je bil preveden v francoščino, nato pa še v številne druge jezike. V Nekropoli je opisal svojo grozljivo izkušnjo v taborišču Natzweiler – Sruthof. Opus Borisa Pahorja sicer obsega več kot 50 literarnih del. Pahor velja tudi za enega najbolje prodajanih slovenskih avtorjev v tujini. Njegova najbolj znana dela so še Grmada v pristanu, Mesto v zalivu, Zatemnitev, Parnik trobi nji in Trg Oberdan. Boris Pahor je bil rojen v Trstu, 26. avgusta 1913. Tam je obiskoval osnovno šolo, najprej slovensko, po zaprtju slovenskih pa italijansko. Kot otrok je videl požig slovenskega Narodnega doma, enega od simbolov slovenstva v Italiji. To grozljivo izkušnjo je kasneje opisal v že omenjenih delih Grmada v pristanu in v romanu Trg Oberdan. Srednjo šolo je končal v Kopru. Nato se je vpisal na teologijo v Gorici, po dveh letih pa je moral kot italijanski vojak v Libijo. Ko se je vrnil, je delal kot tolmač v vojski in hkrati opravljal izpite na Univerzi v Padovi. Januarja 1944 je bil aretiran in poslan v nacistično taborišče. Konec vojne je dočakal v Bergen-Belsnu aprila 1945, se nato zdravil v francoskem sanatoriju in se leta 1947 vrnil v Trst. V Padovi je jeseni istega leta diplomiral na temo Ekspresionizem in novi realizem v liriki Edvarda Kocbeka. Nato je nekaj let prežvel kot svobodni književnik, saj so mu povojne oblasti v Trstu niso dovolile poučevati na tamkajšnjih šolah. Potem pa se je leta 1953 zaposlil kot profesor na tržaških slovenskih šolah, kjer je poučeval vse do upokojitve 1975.
Revija Zaliv
Boris Pahor je začel objavljati že v predvojni ljubljanski Mladiki in drugih revijah, po vojni pa največ v reviji Zaliv; bil je njen ustanovitelj in urednik. Proslavil se je z dopisovanjem še z enim velikanom slovenske literature, Edvardom Kocbekom. Njuno dopisovanje je trajalo nekaj časa, vsebino teh pisem pa so objavljali v tržaškem Zalivu. Kocbek kot ustanovni član NOB je Pahorju priznal, da so se po koncu vojne izvajali poboji. Prav prijateljstvo in sodelovanje med Pahorjem in Kocbekom, ki sta se po svojem političnem nazoru sicer razlikovala, saj je bil Pahor agnostik in socialni demokrat, Kocbek pa kristjan in krščanski socialist, je bilo v jedru čezmejnega intelektualnega povezovanja prva tri desetletja po drugi svetovni vojni. Revija Zaliv, središče teh povezav, se je vpisala v zgodovino kot glasnica demokratičnega dialoga, načelna zagovornica kritičnih razmišljanj in avtorjev. Zaradi podpore pluralizmu in obsodbe nedemokratičnih jugoslovanskih oblasti, zlasti pa po objavi intervjuja s Kocbekom leta 1975 je bil Boris Pahor pri jugoslovanskih oblasteh nezaželen in so mu za tri leta prepovedale vstop v Slovenijo.
Nevarnosti režimov
Pisatelj Pahor že vse življenje opozarja na nevarnosti totalitarnih režimov, katerih žrtev je bil tudi sam, ter na nujnost samozavestne, pokončne drže v najširšem pomenu besede, ki lahko temelji le na dobrem poznavanju zgodovine in lastne identitete. Pisatelj, zapriseženi borec za pravice ogroženih jezikov in pripadnikov ogroženih kultur, poudarja, da je nacionalna zavest nujna za preživetje Slovencev v Italiji ter človeka in človeštva v svetu. Spomine in pričevanja je v živo pa tudi prek knjig redno delil še do nedavnega. Leta 2011 je o sebi govoril v delu Trikrat ne; Spomini svobodnega človeka. Njegovi spomini na pokojno ženo so leta 2012 izšli v Knjigi o Radi, lani pa je izšla tudi knjiga Tako mislim, ki vključuje preplet Pahorjevih misli s fotografijami. Naslovnico te knjige krasi pisateljeva misel: »Dandanašnji smo pravzaprav siromašni zavoljo prevelike množice podob in vtisov; razmrvili smo svojo ljubezen in se ji oddaljili.« Kot že omenjeno, je bil Pahor kot otrok priča fašističnega požiga Narodnega doma v Trstu, ki ga je Italija ob letošnji stoti obletnici tega dogodka vrnila slovenski skupnosti. Slovenski predsednik Borut Pahor je pisatelju ob tem izročil red za izredne zasluge za življenjski prispevek k razumevanju in povezovanju narodov Evrope ter za nepopustljivo zavzemanje za slovenstvo in demokracijo. Italijanski predsednik Sergio Mattarella pa je Borisu Pahorju izročil odlikovanje vitez velikega križa, red za zasluge Italijanske republike. Pisatelj Pahor se je odločil, da odlikovanji obeh predsdnikov sprejme in posveti vsem, ki so umrli v taboriščih. Za svoja dela je Boris Pahor prejel več nagrad in časti, med njimi Prešernovo nagrado (1992), srebrni častni znak RS (2000) in francoski red legije časti (2007), ob 102. rojstnem dnevu pa tudi častni naziv kulturni ambasador Republike Slovenije.
Pri Borisu Pahorju
Tik pred 107. rojstnim dnem so pisatelja Borisa Pahorja na njegovem domu v Trstu obiskali zgodovinar in novinar RTV Slovenija Jože Možina, pisatelj Drago Jančar, minister za kulturo Vasko Simonniti in predsednik uprave Skupina Mladinska knjiga Peter Tomšič. Simbolno je bilo predvsem srečanje med Borisom Pahorjem in pisateljem Dragom Jančarjem. »Zgodovinski objem dveh prijateljev – največjih slovenskih pisateljev Pahorja in Jančarja ob današnjem voščilu tik pred 107. roj. dnevom Pričevalca g. Pahorja, ki nas je očaral z modrostjo in pripadnostjo slovenski stvari. Sklenil je z besedami: ‘Naj živita slovenska kultura in naš jezik!’ je ob tem na Twitterju zapisal Jože Možina. Minister za kulturo Vasko Simoniti pa je dejal: »Boris Pahor predstavlja vzor narodne pripadnosti in življenjske pokončnosti. Njegova ljubezen do slovenstva in slovenskega jezika nas globoko navdihuje in zavezuje.«
