Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 14,25-33): Tisti čas so z Jezusom potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.
Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga bo dokončal? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‹
Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir.
Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.«
Če bi v Svetem pismu iskali dokaze za radikalnost evangelija, bi težko našli bolj prepričljiv odlomek od zgornjega. Marsikdo bi se ob njem pohujšal, češ kakšen Bog je to, ko ruši osnovno celico družbe in vnaša razdor znotraj družine? Da, na prvi pogled bi marsikdo na to pomislil, ko bi prebral ta stavek o “zavračanju” družinskih članov, od staršev pa vse do lastnih otrok. In celo lastnega življenja. In v resnici je Jezus večkrat govoril o tem, da evangelij velikokrat prinaša ločitev v same družine. Kajti ta svet niso nebesa in smo v stanju neodrešenosti. Človekova narava sama po sebi pa ne more prinesti zveličanja, je pa osnova za to, da zveličanje sprejmemo – kot nezaslužni dar. Tako kot je vse, kar imamo, dejansko milost, je dar. A kot rečeno: na tem svetu imamo križe in težave, nositi svoj križ in iti za Jezusom – oboje skupaj, ne ali eno ali drugo – prinaša končno zveličanje.
Več si lahko preberete TUKAJ.
