Piše: C. R., Radio Ognjišče
Po dveh letih različnih epidemičnih ukrepov današnje že 54. narodno romanje bolnikov, invalidov in ostarelih k Mariji Pomagaj na Brezje poteka v polnem obsegu.
Celjski škof Maksimilijan Matjaž je v nagovoru poudaril, da so se ljudje že skozi stoletja ustavljali pri milostni podobi Marije Pomagaj na Brezjah, jo prosili, ko so odhajali na težke preizkušnje svojega življenja, ko so morali zapuščati domovino in domove. Marijin pogled zato vsebuje številne prošnje tistih, ki so prosili za blagoslov, za mir in zdravje, hkrati nas uči, kako moramo gledati na dogodke v svojem življenju, tudi na bolezen in stisko.
»Vedno znova, ko prihajamo k njej, ona ve, kaj potrebujemo, ona ve česa nimamo … Pustimo se torej danes najprej osvojiti temu njenemu pogledu, njenemu sočutju, njeni bližini in njeni nežnosti,« je dejal celjski škof.
V nadaljevanju je navedel nekaj besed papeža Frančiška, ki v zadnjem času na sredinih splošnih avdiencah govori o starejših. Izpostavil je tri kreposti starejših, ki se Frančišku zdijo zelo pomembne.
Potrpežljivost
Prva je potrpežljivost. »Stari človek, pravi papež, ne more več zapovedovati svojemu telesu. Naučiti se je treba izbirati, kaj storiti in česa ne. Živahnost telesa se zmanjša in zapusti človeka, čeprav njegovo srce ne neha želeti. Treba je torej najprej očistiti željo, da bi nekaj storil sam in se učiti biti potrpežljiv. Ko smo stari, pravi papež, ne moremo delati enako kot v mladosti.
Telo ima drugačen ritem, zato mu moramo prisluhniti in sprejeti njegove omejitve. Vsi jih imamo.«
Škof Maksimilijan Matjaž je dejal, da se papež ne sramuje, ko mora svojo palico uporabljati tudi v javnosti. »Ko smo bili z njim zbrani v njegovi sobi, nam je pokazal tudi svojo nogo, svoja kolena, ki so zatečena.« Vendar pa, kot pravi, mu povita s povoji, dajejo moči, da ga vendarle še ubogajo, dokler želi Bog, da gre tja in stori to, kar je potrebno storiti.«
Dragocenost življenja
Sveti oče starejšim in bolnim ter še posebej tudi njihovim spremljevalcem rad polaga na srce tudi to, da je življenje vedno dragoceno, tudi tisto, ki je šibko, ki je bolno, ki ne zmore več storiti to, kar bi želelo storiti. »O tem, da je vsako življenje dragoceno, pravzaprav govori že naša vest. Vsak pošten človek lahko to občuti in sluti. Jezus je vedno znova s svojim življenjem, svojim ravnanjem pokazal, da mu je dragocen vsak človek. Sklanjal se je tako k stari Petrovi tašči kot k mladi Jairovi hčeri. Obe je prijel za roko, obe je dvignil in ju postavil na noge. V božjih očeh je vsak neskončno dragocen in edinstven.«
Več si lahko preberete TUKAJ.
Vir: radio.ognjišče.si
