12.4 C
Ljubljana
sobota, 20 aprila, 2024

(TO JE NJEGOVA ZGODBA) Franci Donko: Slovenke in Slovenci na široko odprite vrata političnim spremembam!

Novinar Nove24tv in samostojni socialni svetovalec in psihoterapevt, v prostem času pa kmetovalec, pilot ultralahkih letal in pesnik ter alpinist predvsem pa neumoren borec za pravico in popravo vsakršnih krivic – vse to je Franci Donko iz Maribora in pred vami je njegova zgodba.

Franci Donko se je rodil v Mariboru leta 1967 v mesecu maju, najlepšem mesecu v letu. Prav ta mesec je, kot je dejal sam, dober povzetek njegovega življenja: je čas bujne rasti in toplih dni, a tu so tudi ledeni možje in včasih zapade celo kukavičji sneg. Kot zanimivost je Franci omenil, da je med očetom in mamo dve leti in dva meseca starostne razlike – ravno tako kot med njegovima starejšima sestrama (dvojčcama?) in njim, mlajši sestri pa sta to tradicijo prekinili. Francijeva starša sta delala v tujini, zato je pomemben del njegovega otroštva minil v njihovi odsotnosti in se je kot deček moral velikokrat sam znajti. Ni mu bilo težko, saj je v družbi vrstnikov rad nastopal in je celo izstopal po svojem pogumu. Bil je radoveden deček, saj se mu je prav vse zdelo zanimivo, pa tudi odličen športnik: rad je imel igre z žogo, rad je tekal, smučal, plaval, se potapljal, plezal po drevesih, hodil v hribe in sanjal o letenju.  »Veliko tega mi je ostalo še danes, celo sanje o letenju so se mi uresničile,« pripoveduje Franci, ki je kot deček vsa leta osnovne šole  ministriral v domači cerkvi. Pri šmarnicah je odkril Jezusovo mater Marijo, ki mu je v nekem smislu nadomestila pogosto odsotno mamo, hkrati pa je preko nje razvil tudi spoštljiv odnos do žensk. »Z njo delim pogled na svet. Njena lepota, čistost, odprtost za življenje, premišljevanje o vsem, česar ni razumela…, že kot deček sem bil vanjo zaljubljen,« priznava Franci Donko.

Talent več

Že v osnovi šoli je Franc spoznal, da ima kakšen talent več od večine, kar ga je v nekem trenutku zelo zabavalo, saj je na primer kakšno pesmico slišal le enkrat in jo je že lahko ponovil učiteljici, medtem ko so se morali sošolci z učenjem pesmice na pamet mučiti dlje časa. Kasneje je seveda spoznal, da brez truda ne bo šlo in da na lovorikah minulih uspehov ni mogoče dlje časa počivati. Poseben izziv mu je predstavljalo pisanje prostih spisov, kar je izgledalo takole: medtem, ko so sošolci pridno pisali, je Franci po navadi gledal skozi okno in zbiral misli, kar je velikokrat trajalo kar tri četrt šolske ure, nato pa je v zadnjih minutah napisal spis, ki ga je učiteljica običajno ocenila z odlično oceno. Njegovi hitrosti pri pisanju spisov so se vsi čudili in ker so bili spisi dobri, jih je po navadi prebral tudi razredu.  Na ta svoj talent je Franci Donko še danes ponosen, saj gotovo sodi v kontekst njegovega sedanjega dela, pri katerem je prav pisanje zelo v ospredju.

Izkušnje v vojski

Pedagoško gimnazijo je Franci obiskoval v Mariboru, poleg tega pa se je začel izobraževati tudi v gostinstvu, s katerim se je takrat ukvarjalo veliko njegovih sorodnikov. Kot velik ljubitelj filozofije, zaradi česar so ga v šoli radi klicali filozof, se je odločil za študij bogoslovja, vendar ga je po končanem drugem letniku prekinil zaradi obveznega služenja vojaškega roka. Zaradi zaznamovanosti s študijem je bil v vojski nemudoma označen kot »pop« (pravoslavni duhovnik, op. p.) in hkrati kot državni sovražnik, zato je bil izpostavljen  šikanam in maltretiranju. Vse to je bila zanj odločilna življenjska preizkušnja, za katero je vsemu navkljub hvaležen, ker je preko nje lahko spoznal, kaj je totalitarizem in na kakšen način želi ukalupiti človeka v sistem, v katerem Slovencem v tistih časih ni bilo dovoljeno niti pisati v slovenščini.

Nazaj na univerzo

Vse to je Francija Donka  za nekaj let zaznamovalo; pravzaprav je mogoče reči, da mu komunistična oblast odvzela deset let najbolj ustvarjalnega življenja, saj je bil zaradi ugovarjanja za lep čas povsod onemogočen. »Še danes je podobno«, ugotavlja Franci Donko, ki je po vrnitvi iz vojske namesto študija raje opravljal priložnostna dela in izobraževanja. Nekaj let po končani gimnaziji in opravljanju del učitelja vožnje se je znova vpisal na študij teologije in diplomiral, ter obenem končal tudi Socialno akademijo za stike z mediji.  Nato je Donko diplomiral še na Fakulteti za socialno delo Univerze Ljubljana in bil nato zaposlen kot strokovni delavec na centru za socialno delo v Mariboru. Kasneje je postal  samostojni svetovalec, član komisije za strokovne izpite pri socialni zbornici ter delovnih teles na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Ob delu se je dodatno izobraževal na področju psihoterapije, postal najprej član skupine za transakcijsko analizo nato še integrativne skupine, trenutno pa se Franci Donko posveča predvsem čustveno usmerjeni terapiji.

Čut za pravičnost

Franci Donko ima izrazit čut za pravičnost: kadar začuti, da se njemu ali komu dogaja zelo očitna krivica, želi to na vsak način popraviti in pri tem ne razmišlja o posledicah, ki bi lahko sledile. Tako je zaradi sodelovanja na družinskem referendumu leta 2015 na Centru za socialno delo Maribor izgubil službo. »Še vedno pogrešam kolegice in kolege, še posebej iz skupine Transakcijske analize, ki jo odlično vodi Milenko Kovačević, a čutim, da lahko kljub izgubi poklicne kariere samostojnega svetovalca, kjer sem prejel več priznanj, storim veliko dobrega,« je povedal Franci Donko, ki se doživlja kot intelektualca in ne zgolj kot diplomiranca in je prepričan, da je kdor ima diplomo, a si ne upa zavzeti za dobro stvar in javno izpostaviti, človek, ki le kritizira sistem, namesto da bi tudi sam kaj storil, da bi se razmere izboljšale. Če namreč človek nič ne naredi za skupno dobro, je to izgubljena priložnost za družbo in za človeka osebno.

Prvi poklic

 »Moj prvi poklic je biti oče,« pravi Franci Donko, ki ima najstniško hčer in še eno, ki to ni več. Vedno je sicer sanjal o petih ali desetih otrocih, kakor je to običajno v njegovem sorodstvu, a je kasneje ugotovil, da lahko željo po očetovstvu živi tudi duhovno, kot socialni delavec, ki rešuje poškodovana življenja mladih, kot novinar pa z razkrivanjem prave resnice o nas in svetu, ki nas obdaja. Ob tragični zgodbi koroških dečkov, ki sta njegova duhovna posvojenca, je Franci Donko odkril, da svoboda misli, javne besede in zbiranja sploh ni tako samoumevna, kakor si morda zamišljamo, zato se je zavestno odločil postati del nenasilnega upora proti ponovnemu uvajanju mehkega komunističnega, multikulturnega in homoseksualnega totalitarizma.

Vsestransko aktiven

V prostem času je Franci Donko rad s svojimi ljudmi in pomaga staršem, ki imajo ekološko kmetijo: le malokdo ve, da je Franci tudi kmetovalec, ki z veseljem dela v vinogradu, na njivi in na vrtu. Tudi družabnost mu veliko pomeni: rad obiskuje opero in še posebej rad prisluhne nečakinji  Nini Dominko, ki je priznana operna pevka. Franci piše tudi  pesmi, igra kitaro in poje pri pevskem zboru, šport pa ima še vedno pomembno mesto v  njegovem življenju, saj je pilot ultralahkih letal, premore izpit za voditelja čolna ter je potapljač in alpinist. Trenutno opravlja delo novinarja na Novi24TV, kjer skupaj s sodelavci razbija medijski monopol nad resnico in je v službi ljudi. Je tudi član Nove slovenske zaveze in Gibanja Za otroke in družine. »Trenutno si ne delam velikih načrtov za prihodnost, sem pa pozoren na znake, ki mi jih na pot postavlja življenje,« z nasmehom pove Franci Donko.

Sporočilo Sloveniji

Pogled na Slovenjo se je pri Franciju Donku skozi čas nekoliko spreminjal: v nekem trenutku je spoznal, da Slovenija ne gre po poti, ki smo jo izglasovali na plebiscitu, nato je mislil, da bodo to uredili drugi, da lahko počaka in bo prej ali slej bolje. Čez čas pa je spoznal, da vsak glas v javnosti šteje, da vsakdo, ki premore kakšno dobro misel in zgled, pomakne Slovenijo za milimeter bližje cilju: k Sloveniji, ki se veseli  vseh otrok, tudi nerojenih, ki skrbi za zdravo rast in razvoj svojih otrok, ki  mladim omogoča stanovanja, zaposlitve, jih nagradi ob odločitvi za družinsko življenje, starejšim pa omogoča mirno in varno starost v krogu svojih otrok in vnukov. »Drage Slovenke in Slovenci! Vremena Kranjcem bodo se zjasnile, pravi star slovenski rek, ki kaže na neuničljivo upanje, ki drži slovenski narod pokonci. Imejte se radi, na široko odprite vrata upanju na pričakovane politične spremembe,  doma pa se veselite novih otrok, kajti dragoceni ste v človeških in Božjih očeh! Brez vas ni slovenskega naroda. Veselim se srečanj z ljudmi po celi Sloveniji,« je za konec povedal Franci Donko.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine