Danes mineva sedem let od tragične smrti znanega novinarja in publicista Danila Slivnika je na svojem spletnem portalu spomnil novinar in urednik Bojan Požar. Danilo Slivnik velja za novinarsko legendo, ki je razgaljal »globoko državo« in slovensko neuspešno tranzicijo. Kot urednik je dal priložnost za novinarsko delo mnogim mladim novinarjem in novinarkam.
Sedanji gl. in odg. urednik Demokracije Jože Biščak je bil v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja del »Slivnikove četice«, njegov namestnik Metod Berlec pa je desetletje kasneje svojo novinarsko kariero začel prav na Magu, saj mu je Slivnik dal priložnost za novinarsko delo.
Bojan Požar: Danilo Slivnik (1950-2012)
Na današnji dan, pred sedmimi leti, 6. januarja 2012, je preminil Danilo Slivnik, novinar, urednik, publicist in tudi podjetnik. Med drugim je bil namestnik odgovornega urednika Dela, dopisnik Dela iz Rusije, ustanovitelj revije Mag in časopisa Jutranjik ter avtor treh knjig, 100 osamosvojitvenih dni, Kučanov klan in Potnikovo poročilo. Se spomnim, za njegovo tragično smrt sem izvedel med potovanjem po Združenih državah Amerike, v Bostonu, ko so novico o Slivnikovem samomoru pri meni preverjali s Kanala A. Tri dni po njegovi smrti sem objavil tale zapis:
»In memoriam. Danilo Slivnik je imel karizmo in življenjski slog.
Danila Slivnika sem poznal skoraj dvajset let. Nikoli nisva bila sodelavca, nekaj let sva se celo komaj pozdravljala. Imel je namreč tudi tisto tipično egocentrično lastnost, da je ob vsej svoji novinarski pikrosti na račun drugih takoj zameril pisanje na svoj račun.
V zadnjem času sva se ponovno zbližala. Tehnično je k temu še največ pripomogel najin skupni znanec, pravzaprav bolj Slivnikov prijatelj Vladimir Vodušek, ki naju je vztrajno vabil v svojo oddajo Vroči stol na Info TV.
Danila Slivnika sem nazadnje videl pred petimi tedni, prav pri Vodušku, pogovarjala sva se na pijači po oddaji. Vselej je bil zakladnica informacij, še največ tistih iz polpretekle zgodovine. Poznal je stvari, okoliščine in posebnosti akterjev slovenske politike in gospodarstva, o katerih se mlajšim novinarjem, ki trenutno božajo javno mnenje, niti ne sanja. Med pogovorom se mu je na usta občasno prikradel navihan nasmešek. Slišim, da je bil tudi kolerik in da je vpil na sodelavce; no, jaz ga takšnega ne poznam.
Vem pa, da je bil odličen novinar. Predvsem kot avtor tekstov, uredniških izkušenj, saj pravim, z njim nisem doživel. Slivnikove tekste sem bral s pustolovskim užitkom, čeprav je včasih lopnil daleč mimo. Članki, ki jih je objavljal, so “celo zame” zmogli dodano vrednost. Vse tri njegove knjige sem prebral na dušek. Stavke je pisal nekje med politično analizo ter trači in tako oblikoval svoj poseben komentatorski slog, blizu branim kolumnam v ameriških časopisih. Bil je, vsaj zame, najboljši in najbolj zanimiv novinar generacije. Njegov dolgoletni sodelavec Silvester Šurla, danes odgovorni urednik revije Reporter, revialnega naslednika Slivnikovega Maga, ima prav, ko trdi, da bi bila “brez Danila Slivnika slovenska medijska krajina precej bolj siva, kot je”.
Toda Slivnik je imel še nekaj več, kar manjka veliki večini slovenskih novinarjev. Imel je karizmo in svoj življenjski slog. To je naše novinarske Salierieje spravljalo ob živce, še posebno ker so mu hkrati na skrivaj zavidali. Bil je član zadnjega, Kučanovega cekaja in potem izumil sintagmo Kučanov klan. Ko so se slovenski novinarji še vozili v stoenkah, je Slivnik že šofiral hummerja in samomor je zadnje, na kar bi lahko jaz in drugi pomislili ob – Danilu Slivniku.
Hm, morda je pa res odšel v svojem slogu. Zakaj je nenadoma zapustil medijski svet, ne vem(o) točno, sem pa prepričan, da je še vedno hlepel po medijskem comebacku. Nazadnje kot možni finančni investitor v Info TV, čeprav sem imel občutek, da bi se mnogo raje vrnil kot pišoči avtor. Ko sem ga nazadnje vprašal, ali kaj razmišlja, da bi spet pisal, mi je odgovoril pritrdilno. Toda stvari so se očitno (za)sukale drugače. Tragična smrt Danila Slivnika pa je še enkrat nehote razkrila neverjetno sivino slovenskega žurnalizma.
Slivnik je bil zanesljivo najvplivnejši kolumnist Dela doslej. Kljub temu mu je Delo, kjer očitno tega ne bodo nikoli preboleli, namenil minorni In memoriam spis, na tretji strani levo spodaj. Kakor slučajno ga je sestavil Luka Jakše, novinar hitro propadlega post Slivnikovega Maga, ki ga je uničilo prav Delo. Nekaj ur po Slivnikovi smrti pa so v Delu objavili (anti)Slivnikov portret, ki ga je leta 2005 skiciral Peter Kolšek. Za konec je novinarsko častno razsodišče pod vodstvom Ranke Ivelja v neki zgodovinski primerjavi z Danilom Slivnikom nepomembne novinarke objavilo bizarno razsodbo zoper vse slovenske medije, ker so si drznili objaviti, da je Slivnik storil samomor. Češ, tega ne bi smeli.
Pa ravno to je tisto, to zakleto sprenevedanje, kar je Danilo Slivnik tako sovražil v sivi slovenski medijski krajini. Naj počiva v miru.«
Vir: http://pozareport.si
