Mag. art. Alenko Gotar je v javnosti poznana kot zmagovalka Eme 2007; s pesmijo Cvet z juga je predstavljala Slovenijo na Pesmi Evrovizije 2007 v Helsinkih. Danes uspešno vodi svojo zasebno pevsko šolo.
Učenci Alenke Gotar se redno pojavljajo v finalih resničnostih šovov ter na tekmovanjih doma in v tujini, kjer žanjejo velike uspehe in tudi zmagujejo. Eden takih je Žiga Lakner, znani kontratenorist, ki so v svetu redkost. Pevko smo s prošnjo za pogovor zmotili sredi predstave Sneguljčica, muzikala, ki je nastal na podlagi znane Grimmove pravljice. To je Gotarjeva preoblekla v moderne ritme najbolj znanih slovenskih in tujih popskladb ter hitov. Vsi se pojejo v slovenskem jeziku. »Naj bogovi slišijo, zapoje princ, ko najde mrtvo Sneguljčico v gozdu; ko se predstavijo palčki, se sliši pesem Samo ljubezen, Prelepa za poraz se zapoje, ko lovec pusti Sneguljčico v gozdu,« nam razlaga Gotarjeva in doda, da je muzikal primeren za vse starosti. »Na moje veliko presenečenje je presegel vsa naša pričakovanja,« z veseljem pripoveduje simpatična sogovornica. Gostujejo po vsej Sloveniji. V glavnih vlogah pa nastopajo znani pevci slovenske mlade scene.
Z osmimi leti v Operi
Pogovor je tekel še v pustnem času. Zanimalo nas je, koliko je star piščanček na družinski fotografiji, kjer so vsi preoblečeni v maškare in jo je Gotarjeva objavila na Twitterju. »Eno leto in devet mesecev,« nam zaupa pevka, ki pravi, da so tudi njeni spomni na otroštvo lepi. »Prihajam iz skromne delavske družine. Vse, kar sem dosegla, sem dosegla zaradi svojega pevskega talenta ter resnega in trdega dela. Brez zvez in korupcije. Družina me je sicer podpirala, a mi ni mogla odpirati vrat,« je jasna Gotarjeva, ki je že v otroštvu veliko prepevala. »Z osmimi leti sem bila izbrana v otroški zbor ljubljanske Opere. Opera je bila ljubezen na prvi pogled. Takrat se je odločila, da bo postala operna pevka, se spominja sogovornica in pove, da so se ji v osnovni šoli zaradi takih želja posmehovali. A ne le učenci, tudi učitelji. »Ampak dokazala sem svoje. Šla sem na Gimnazijo Poljane, ki je še sedaj ena najlepših izkušenj v mojem življenju.« Gotarjeva je hkrati obiskovala tudi Srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljani, kjer se je učila solopetja pri profesorju Marcosu Bajuku.
Šolanje doma in v tujini
Gotarjeva je leta 1996 obe šoli končala z maturo in bila takoj sprejeta na študij solopetja na Musik-Akademie der Stadt Basel v Švici, leta 1999 pa se je na povabilo profesorice Lilian Sukis prešolala na Mozarteum v Salzburg, kjer je leta 2000 diplomirala. Na isti ustanovi je nadaljevala podiplomski študij solopetja in operne igre pri Lilian Sukis. Poleg tega se je dodatno pevsko izpopolnjevala v Rimu pri Maji Sunari-Biankini ter na pevskih seminarjih pri Marjani Lipovšek in Alfredu Burgstallerju. »Kaj vam je dal študij v tujini? Je to v Sloveniji cenjeno?« sem jo vprašala in prejela bolj žalosten odgovor. »Ne, nismo cenjeni. Po navadi rečejo, kaj pa ji je bilo treba iti ven,« pravi Gotarjeva, ki ve, da ne bi dobila te širine, če ne bi bila v tujini. »Pa mi ni bilo lahko. Res mi ni bilo. Imela sem najboljše učitelje, ponosna in hvaležna sem za vse znanje in življenjske izkušnje, predvsem pa za pogled čez planke.« Prepričana je tudi, da je v Sloveniji vse preveč negativne selekcije.
Vesela vdova in Don Giovanni
In njena najljubša operna vloga? »Opereta Vesela vdova,« se nasmehne. »Opereta pa je še dosti težja od opere, ker sloni na igranju in situacijski komiki,« pravi simpatična pevk in doda, da je Hanna Glawary, naslovna vloga Vesele vdove, razmeroma težka, saj moraš znati vse − od petja, igre, plesa do dialogov. »Tudi arije so težke, a meni je to sedlo na dušo. Takrat nisem niti vedela, da imam toliko igralskega talenta v sebi. Drugače sem zelo kritična do Vinka Möderndorferja, a me je kot režiser Vesele vdove v ljubljanski Operi veliko naučil,« prizna Gotarjeva.
»Imamo se radi«
Pevka seveda ne čaka več belega cveta z Juga, saj je našla svojo ljubezen življenja, moža, ki je »videti kot ‘latino lover’ in s katerim imata sinčka. »Res se imamo radi.« Pevka nam je še zaupala, da pri njih doma niso bili povezani kot družina in da je šele sedaj z možem Anžetom in sinom Nikolasom spoznala, kaj družina mora biti. »Kaj pomeni držati skupaj. Družina mi je prinesla mir in veselje. Počutim se še dvestokrat močnejšo,« nam Gotarjeva z žarom razlaga o pomenu družine. »To je tisti delček mene, ki je bil vedno tako ranljiv, sedaj pa je s filigransko natančnostjo zakrpan.« Družina je edina točka, kjer postanem neizprosna, če bi se je kdo hotel dotakniti.«
»Tega ne moreš skruniti«
»Na Twitterju sem videla, da ste bili šokirani ob fotografijah letošnjih nagrajenk Prešernovega sklada.« Gotarjeva odločno odvrne: »Kdo pa ni bil? Ne znam komentirati tega. Razumem sodobno umetnost, a nekje so tudi meje, ko se začne že perverzija. To ne more biti umetnost. Država jih nagradi, oni pa skrunijo tisto, kar je osnova,« je dejala pevka in opozorila, da je eden od prvih členov Ustave RS to, kaj je državni simbol. »Tega ne moreš skruniti, to je tvoj narod. Če nimaš spoštovanja do tega, potem ni treba vzeti državne nagrade,« sporoča Gotarjeva. »Imamo veliko dobre kulture in kulturnikov. Pri nas pa je prišlo do tega, da se tisti, ki so zares uspešni, v očeh ‘kvazikulturnikov’ prodajajo, tisti, ki pa so neuspešni, nerazumljeni, pa so umetniki. Razumete?« Gotarjeva meni, da bi bilo treba marsikaj storiti tudi na področju glasbene vzgoje v javnih šolah pa tudi na akademiji.
»Sem izpolnjena«
»Delati in ne čakati.« To je življenjsko vodilo Alenke Gotar, ki je, kot pravi sama, dosegla vse, kar je lahko dosegla, saj več kot solist ne moreš postati. »Zelo uživam kot pedagoginja. Za svojo dušo še nastopam, drugače pa sem rada v ozadju. Sem izpolnjena do popolnosti.« O prihodnosti ne govori rada. »Ne govori o željah, načrtih in sreči na glas, da te bogovi ne slišijo in kaznujejo. To mi je rekla madame Sukis, moja profesorica, in se tega držim.«
Strmolska vrtnica
Skoraj pozabila pa je omeniti zanjo zelo pomemben podatek, in sicer, da ji je rodbina Hribar podelila naziv Strmolska vrtinca. »Direktorica GVZ Brdo me je nekoč pripeljala na grad Strmol, kjer sem imela sestanek. To je bila druga ljubezen na prvi pogled. Ko sem izvedela zgodbo o strmolskih graščakih, sem začela raziskovati stvari.« Gotarjeva nam zaupa, da prej krute usode lastnikov gradu Strmol ni poznala. »Nič ni bilo tako, kot so nam predstavljali. To me je zelo prizadelo in svet se mi je obrnil na glavo. Odločila sem se, da se bom na tem gradu poročila.« In kot pravi, je usoda hotela, da so teden dni pred njeno poroko izkopali posmrtne ostanke Ksenije in Rada Hribarja v Mačah. Gotarjeva je še dejala, da je izkoristila svojo poroko za promocijo te tragične zgodbe. »Od takrat si tudi z gospodom Petrom Hribarjem, nečakom Rada Hribarja, prizadevava za prepoznavnost gradu, zgodbe in spravo med Slovenci. Bila sem počaščena, da mi je rodbina Hribar zaradi tega dala naziv Strmolska vrtinca, ki ga ima v Slovenji pet žensk.« Gotarjeva je prepričana, da je prav, da poznamo resnico, a je hkrati žalostna, da mora estradnik širiti resnico. »Namesto da bi nam to povedali kot primer, kako lahko človeški primitivizem in zloba pokonča ljudi, ki so bili naklonjeni dobremu in so delali za slovenski narod.«
