Ena od legend slovenske popevke Ivo Mojzer, ki je letos dopolnil 70 let, je v avtobiografiji orisal svojo glasbeno pot, ki ga je popeljala tudi v svet. Knjigo, ki je izšla pri Založbi Obzorja, je naslovil s Srečen je, kdor zares živi. Pravi, da je človek lahko srečen le takrat, ko dela to, kar ga osrečuje. Pri njem je to glasba.
Slovencem se je še vedno vitalen Mariborčan vtisnil v spomin s pesmimi Ti si rekla sonce, Polnočni kavboj, Cifra-mož in Deček z ulice. Sodeloval je v različnih glasbenih zasedbah, med drugim v Kameleonih. S skupino Pepel in kri in skladbo Dan ljubezni pa je leta 1975 nastopil na Evroviziji v Stockholmu.
Glasba ga je pritegnila že v zgodnjem otroštvu. “Rodil sem se z glasbo v sebi. Bil sem eden tistih redkih otrok, ki jih lahko ena sama stvar popolnoma prevzame. Zame sta to bila ritem in melodija v glasbi, ki sta me najbolj očarala, ko sem ju lahko poslušal v živo, pod odrom,” so besede, s katerimi Mojzer začne svojo avtobiografijo.
Nato v njej opiše potek svoje glasbene kariere, od prve harmonike, ki mu jo je pri šestih letih kupila mati, medtem ko oče temu ni bil preveč naklonjen. “Prepričan je bil, da bom z ukvarjanjem z glasbo več lačen kot sit. Morda je res, da bi s kakšnim drugim poklicem imel več denarja, a ne verjamem, da bi bil srečen,” je povedal za STA ob robu predstavitve knjige v torek v Mariboru.
Igral je tudi klavir in fagot, še v osnovni šoli pa se je najbolje počutil za bobni. “To je bilo odločilno. Takrat so bili zelo popularni The Beatles in ta glasba me je povsem prevzela.” V profesionalne glasbene vode je prodrl s skupino Kameleoni. “Začeli smo v razprodani Hali Tivoli in nato prepotovali vso Jugoslavijo in šli tudi v tujino. Da sem videl svet, se lahko zahvalim samo glasbi,” je dejal.
Pred mikrofon je prvič stopil konec 60 let prejšnjega stoletja v Mariboru, saj so v skupini Slavija 5 potrebovali bobnarja in pevca. Leta 1973 je bil povabljen na snemanje za Radio Ljubljana in sledile so druge ponudbe, med drugim za izdajo prve solo male plošče in nastop na Slovenski popevki. “Ne morem verjeti, da mi je uspelo v tako kratkem času,” pravi še danes.
“V bistvu sem imel srečo, saj so me opazili pravi ljudje. Talenti se vedno rodijo in se bodo rodili. Je pa krasno, če ti človek, ki ima kilometrino, ki ima izkušnje, reče v obraz, da si dober, hkrati pa tudi zna začutiti, kakšna pesem, kakšen stil leži določenemu pevcu,” je dejal.
Po njegovih ocenah je bilo v tistih časih težje uspeti kot danes: “Ker nisi imel veliko izbire. Če so ti zaprli vrata, nisi imel kam drugam. Danes pa lahko rečeš, da če ne boš ti snemal, bom šel drugam.”
Prepričan je, da se je takrat posvečalo več pozornosti kakovosti glasbe. “To so bili aranžmaji, ki se ne morejo primerjati z današnjimi časi. Ne moreš s sintesizerjem in umetnimi bobni narediti takšnega aranžmaja, kot če igra 40 ljudi, 20 violin, ves simfonični orkester. Danes lahko to dela le kakšen Michael Bubble, ki ima denar za kaj takega,” je povedal.
Občinstvo po njegovih ocenah ceni kakovost, še bolj pa iskrenost, še posebej ko gre za vokalno glasbo. “Moraš biti pošten. Stvar je lahko narejena dovršeno, a če ni iskrena, se človeka ne dotakne,” je prepričan.
Danes še vedno rad nastopa, ukvarja se tudi s slikanjem. Da bo kdaj pisal knjigo, si nikoli ni mislil. “To pride v življenju spontano. To ni odločitev. Spoznal sem gospo Darjo Kebe in pogovarjala sva se o tem, kaj vse sem v življenju počel in doživel. Tega je veliko in pojavila se je ideja, da bi to napisala. Rekla mi je, naj pišem, ona pa bo stvari zlagala skupaj. To je bilo pred letom in pol in zdaj je knjiga tukaj,” je povedal.
