Piše: Špricerjev Pepi
Morda ste me v zadnjem času kaj pogrešali, ampak jaz, Špricerjev Pepi, sem enostavno potreboval vsaj nekaj dni dopusta, da sem po vsem tem burnem dogajanju malo prišel k sebi. Res je, da sem sicer star režimski preverjeni kader, ampak vendarle prisegam na pregovor, da je bolje vrabec v roki kot g(G)olob na (vladni) strehi.
In sem zato ves čas precej razdvojen. Srce mi namreč kot staremu proletarcu veleva, da sem na strani tistih, katerim sem tako rekoč »avantgarda«. Vsaj uradno, če že ne dejansko. Razum pa veleva, da služim državi, torej vladi. Saj so jo ti isti ljudje vendar izvolili. In vse, kar dela, je torej požegnano od ljudstva. Za zdaj pač tako velja, vse dokler ne bo množica protestnikov na tretjem shodu upokojencev odkorakala nedaleč stran od parlamenta in podrla slavni spomenik Borisa Kidriča (brez štruce kruha pod pazduho), saj veste, tistim, pred katerim se je še ne tako dolgo nazaj klanjala »čistilka FaTa« (ali po domače Fajonova Tanja). Boris K. je bil namreč znan kot izjemen čistilec, zlasti leta 1945. In tudi Trg revolucije, kjer si je iniciativa Glas upokojencev pripravila govornico kar pred samim spomenikom, je dejansko duhovna povezava z Borisom, tem slavnim (faliranim) kemikom, za katerim je ostal le še kakšen kemični svinčnik.
Več preberite TUKAJ.
