Piše: Gašper Blažič
Čeprav pravijo, da je poletje čas kislih kumaric, zadnja tri leta glede tega nisem več tako prepričan.
Kot sem že enkrat zapisal: prehrambna industrija je v krizi, vedno moraš paziti, ko odpiraš kakšno konzervo, da ti v obraz ne eksplodira kakšna estradniška paštetarka. Zato si po svoje želim, da dvojec s krmarjem RoberTina za vse večne čase spoka na dopust, pri tem pa obljubljam, da jima ne bom gledal v krožnik, če gre res za vegana, kot je to mogoče sklepati pri njunem brezkompromisnem boju proti kastraciji pujskov, baterijski reji kokoši ter za čipiranje mačk.
O nutrijah tokrat ni govora, vseeno pa imam na sumu, da je naša draga vlada uvedla dolgotrajno oskrbo samo za živalski svet, od Urškine opice dalje pa vse do čipiranih (in hkrati ofucanih) golobov. Morda me kdo lahko obtoži sovražnega govora, če bom v isti kontekst pomešal še ilegalne migrante.
Toda na enem prostoru pa sem naš najslavnejši par vendarle pogrešal. In sicer na Vršiču. Tam je bil namreč njun slavni mentor Milan, ki je znova poromal do Ruske kapelice (ki bi morala biti pravzaprav ukrajinska glede na to, da je tam umrlo največ Ukrajincev), družbo pa so mu delali zelo zanimivi ljudje. Ne samo Erjavčev Karl, slavni večkratni minister, ki smo ga včasih klicali »Charlie Brown«, kasneje pa »Džoko«, pač pa tudi plemeniti Zmago, anticepilski Zoran in celo avtor legendarne knjige »Milan Kučan – Ko boter spregovori o sebi« Dejan Kaloh. No, morda bo knjiga dobila nadaljevanje v prijaznejšem tonu. Kajti zdaj niso več pomembne naše notranjepolitične razprtije, temveč globalna civilizacijska vprašanja. Zakaj je naš slavni par kljub temu manjkal, ne znam obrazložiti.
Verjetno so Robiju zamerili, ker je naknadno potunkal referendum o zvezi Nato. Morda pa se bosta naša golobčka za Veliki šmaren pojavila na Brezjah. Čeprav verjetno ne bo odmevno, kajti če bo manjkal nekdaj zelo grmeč brezjanski pridigar kardinal Franc Rode, se našim medijem ne bo ljubilo kuhati »velikega šmorna«. Tudi takšnega veganskega ne …
