Piše: Gašper Blažič
Uboga miza komisijske sejne dvorane v Državnem zboru RS. Kaj vse mora prenesti! Nedavno je predsednica te častitljive ustanove, ki nam piše zakone, prav grdo udarila po njej.
V bes jo je spet spravil kdo drug kot poreden učenec Andrej Hoivik. No, pravzaprav niti ne on – pa saj je za skoraj vse vragolije vedno kriv on in bi mu verjetno »tršica« že zdavnaj dala ukor –, ampak zakonodajnopravna služba našega hrama demokracije, ker je tako grdo raztrgala in scefrala zakon, ki ga je vložila prva dama hrama demokracije. In kdo bi si drznil tako žaliti nekdanjo sodnico, magistrico pravnih znanosti in tako rekoč reinkarnirano Marilyn Monroe? In da ji lastna, njej podrejena služba odreče podporo, to je pa že višek nesramnosti!
Nič čudnega, da je Čita, pardon, Marilyn besno udarila po mizi. A se ji je že odkupila tako, da se je nekaj dni kasneje celo usedla nanjo. Ja, saj smo v hramu demokracije vsi domači, kajne? Če je zaplesala pred častno četo Slovenske vojske, potem pa res ni nič takega, če je mizo uporabila za stol.
Ne vem, morda pa je Urška K. Z. hotela s tem povedati, da si s svojo umetniško inštalacijo tudi sama zasluži posebno pokojnino za umetnike. Menda hočejo opozicijski poslanci z referendumom uničiti to pridobitev naše revolucije, da so nekateri lahko bolj enaki od drugih. Saj, kam pa pridemo, če bi se šli uravnilovko in bi bili vsi na istem? Naj se ve, da so nekateri bolj zaslužni za našo revolucijo.
In tudi za rdeče čevlje. Zanje priznam, da jih zadnje čase kar nekoliko pogrešam. Verjetno je za njihovo izginotje spet kriva opozicija, ker bi jih dala na razprodajo kar vsem, čeprav so namenjeni le peščici. Zato kar razumem Urškin bes in butanje po mizi.
