Virusi so najnižja, najpreprostejša oblika življenja na Zemlji, številni jih sploh nimajo za »živo«, nimajo celičnega jedra, oni so samo genom z ovojnico, nekateri virusi celo kristalizirajo, kar je lastnost ne-živega. Pravzaprav gre pri njih za nekakšne megamolekule, ki jih je na tisoče vrst in ki se tudi razmnoževati ne morejo same, a se vseeno razmnožujejo, s pomočjo višjih organizmov – zaradi vsega skupaj jih imam jaz osebno za stvari, ki so nekje na meji med živim in neživim.
Virusi za razmnoževanje uporabijo žive celice, tako enoceličarjev (bakterij, gliv) kot mnogoceličarjev, tako živali kot rastlin. In v tem je vzrok današnje koronarne tragedije: virus ne napada naših celic, ker bi hotel povzročiti bolezen, nas ubiti, zato, ker je »sovražnik človeštva«, ampak zato, ker se v njih hoče razmnoževati, nesreča je v lastnosti virusa, da se ne more razmnoževati sam, in obenem v njegovi sposobnosti, da to lahko naredi s pomočjo neke žive celice. Zdaj, ko je napadel človeka, je s tem napadel najviše razvito vrsto na Zemlji, ki ima duha, dušo in razum, a obenem tudi fizično telo in je zato (tudi) biološko bitje.
Virus stopa v globoko interakcijo z nami: da vstopi v našo celico, mora imeti »ključ«, da prebije ovojnico, zatem njegov genski zapis (RNK) prodre v celično jedro, kjer ga naš genom »skopira« in začne pomnoževati nove molekule RNK, potem celica proizvede še encim in beljakovine, potrebne za ovojnice novih virusov. Vse to ne bi bilo mogoče, če, gledano globinsko, na ravni celic, med virusom in nami ne bi bilo neke sorodnosti, ta »skupni imenovalec« so molekule aminokislin, ki gradijo genome enih in drugih. Da bi razumeli vzrok te sorodnosti, se moramo nekoliko ozreti na zgodovino planeta Zemlja in na razvoj vsega živega na njem.
Nekaj paleontologije
V genezo osončja, planetov se tu ne bom spuščal, Zemlja je nastala pred 4.5 milijarde let, tu bi rad nakazal, kakšni strahotni časovni prepadi nas ločijo od tedaj in kaj vse se je od takrat do danes na tej Zemlji dogajalo. Prve oblike »živega« naj bi nastale pred 3.5 milijardami let, v predkambriju, prvi mnogoceličarji pa »šele« pred 600 milijoni let, se pravi, da so bili dolge tri milijarde let mikroorganizmi (virusi, bakterije, enocelične živali, rastline in glive) edini prebivalci planeta, mi, mnogoceličarji, smo se razvili iz njih, iz tega pa izhaja ta globinska sorodnost na ravni celic – med njimi in nami, iz te izhaja možnost interakcije, in epidemije so posledica tega.
Evolucija živih bitij na Zemlji se je dogajala v obdobjih, ki jih merimo v desetinah in stotinah milijonov let, na začetku paleozoika, v kambriju, pride do eksplozije življenja, in v tem obdobju v oceanih vladajo trilobiti. Ta doba se konča s »permom«, ko zaradi neznane katastrofe nenadoma izumre 96 odstotkov vseh vrst. Nekaj jih preživi, da bi se iz njih razvili majhni in orjaški kuščarji – dinozavri, oni zavladajo nad planetom za 180 milijonov let, uniči jih velik meteorit, ki pred 60 milijoni let pade v Mehiški zaliv. Takrat izgine 70 odstotkov vseh vrst. Nastopi kenozoik z dvema dobama (terciar, kvartar), koncem terciarja se v Afriki pojavijo prve oblike človeka (pred 1.8 milijona let), ki se v milijonu let razselijo po Evraziji in pridejo tudi v Avstralijo. Mi, ljudje (homo sapiensi) se pojavimo pred 200 000 leti v Velikem tektonskem jarku (Afrika), neandertalec pride v Evropo pred 70 000 leti, homo sapiens pred 40 000 leti, in prek Sibirije in Beringovega preliva pred 11 000 leti doseže tudi Novi svet. Lahko rečemo, da zdaj na planetu vlada človek, ta doba je postala »antropocen«, vendar on Zemlje ne upravlja odgovorno, jo je že dodobra uničil, in v tem stoletju bo zaradi njega izumrlo 30 odstotkov vseh vrst!
Evolucija
Pogoji na planetu so bili pred štirimi milijardami let seveda povsem drugačni kot danes: tla so bila še vroča, številni vulkani so bruhali neprekinjeno, vroča so bila morja, drugačna je bila gosta, zadušljiva atmosfera, bogata z dušikom, ogljikom in žveplom, in iz nje so stalno udarjale strele, in v takšnih pogojih so lahko nastajale dolge verige organskih molekul, aminokisline, beljakovine, pojavili so se današnjim virusom podobni stvori, megamolekule z genomom in ovojnico, in iz njih so se razvili prvi enoceličarji – tak je bil predkambrij. Sledila je t. i. »kambrijska eksplozija«, v desetih milijonih let so se razvili številni mnogoceličarji, seveda še vsi živeči v morjih, v katerih so zaplavali prvi vretenčarji – ribe. Kopno so najprej začele osvajati rastline (praproti, iglavci), ki so s fotosintezo poskrbele tudi za kisik, potreben prvim kopenskim živalim. Dvoživke so se pojavile pred ok. 300 milijoni let. Sledijo plazilci in kuščarji – iz njih se razvijejo dinozavri, a pred 200 milijoni let tudi prvi sesalci in ptiči. Nove vrste, ki so nastajale, imajo nove značilnosti, lastnosti, videz, sposobnosti, a obenem tudi podobnosti s tisto, iz katere so nastale. Kaj imata skupnega netopir in delfin? Na prvi pogled nič, a če bi se poglobili v zgradbo njunih okostij, bi takoj opazili podobnosti – te so posledica dejstva, da sta obe vrsti nekoč v davni preteklosti imeli skupnega sesalskega prednika.
Da, mi, ljudje, smo z vidika telesnega še globoko zasidrani v živalskem, smo vretenčarji, in znotraj te velike skupine sesalci, med njimi so nam človeku podobne opice najbliže, med nami in šimpanzi je razlika le v enem genu! Morda bo kdo rekel: kaj za boga imamo vendar skupnega z družinami in rodovi vrst sesalcev kot so kopitarji in parkljarji, z zvermi kot so mačke, psi, medvedi?! Na prvi pogled ne veliko, a vse te živali imajo po štiri okončine kot mi, po en nos, po dvoje ušes in dvoje oči, hrbtenico, želodec, pljuča, črevesje… kot mi! Vse to zato, ker imamo v davnini izpred 200 milijonov let skupnega sesalskega prednika. Hočem povedati, da so se v teh strahotno dolgih obdobjih neštevilne vrste rastlin in živali lahko razvile iz le nekaj vrst, in tudi te so se pred 600 milijoni let lahko razvile iz enega samega »stvora«, podobnega današnjim virusom (tudi virusov je na tisoče vrst, in so nekaj najmanjšega, mnogo manjši tudi od bakterij). Ta bitja so živela na Zemlji že pred 3.5 milijarde let, ona so torej tu že toliko časa, mnogoceličarji šele pol milijarde let, človek še dva milijona let ne, mi sami smo šele »od včeraj«. Mikroorganizmi so tudi danes tu, njihove številne vrste, v nas in okoli nas, večina je za nas koristna, celo neobhodno potrebna, naša telesa brez njih ne bi mogla delovati. Virusi in enoceličarji so baza in temelj življenja na Zemlji, mnogoceličarji so tudi mnogo manj stabilni kot oni, povrženi so izumiranju in velike katastrofe jih izbrišejo. Z vidika narave kot celote so mnogoceličarji samo kot neka pena na pivu.
Kaj lahko zaključimo? Sedanja pandemija (seveda tudi druge) se dogaja zato, ker se virus lahko razmnožuje samo s pomočjo naših celic, in to lahko naredi zato, ker je na nek način še vedno »v sorodu« z nami, čeprav v zelo oddaljenem sorodu, a zaradi tega sorodstva lahko stopa v interakcijo z našimi celicami.
Kuge
To, kar doživljamo danes, za človeštvo ni nekaj novega, novo je za našo generacijo, vendar: generacija mojih starih staršev je doživela špansko gripo, ki je pokosila 50 milijonov ljudi, več kot prva svetovna vojna sama (ki pa jo je verjetno so-povzročila), in kuga je morila po Evropi še l.1860, kuga 20. stoletja je postal aids, zahteval je 40 milijonov žrtev. Beseda »kuga« se navadno navezuje na obdobje »mračnega srednjega veka«, res je »črna smrt« koncem tega veka pobrala polovico prebivalstva Evrope, ima pa nekaj skupnega s covidom-19: tudi je prišla s Kitajske in najprej v Italijo, in tudi se je prenesla z živali na ljudi (s podgan na bolhe, s teh nanje), bila pa je drugačna bolezen, bolj verjetno bakterijska. Kuga je v Evropi občasno izbruhnila tudi v vseh naslednjih stoletjih, a pojavila se je že v antiki (atenska kuga), v 6. stoletju v vzhodnem Sredozemlju (Justinijanova kuga), ko je zahtevala 25 milijonov, te kuge pa so vedno sprožile tudi daljnosežne politične posledice, tudi tista v Rimu v 2. stoletju. In ko so Evropejci v 16. in 17. stoletju osvajali Novi svet, so jim pri tem bacili raznih bolezni, na katere so bili sami odporni, ne pa Indijanci, odločilno pomagali, iztrebili so 90 odstotkov staroselcev!
Udarec narave?
Sodobni človek si vse razlaga skozi prizmo svoje (zahodnjaške, moderne) Znanosti, in res z njeno pomočjo tudi o koronavirusu ve že mnogokaj, srednjeveški človek o kugi ni vedel praktično ničesar, saj so mikroskop izumili šele v 17. stoletju, torej za mikroorganizme res ni mogel vedeti. Zato ni mogel zares razumeti nalezljivosti in je bilo zato tudi žrtev več.
V tem prispevku sem poskušal osvetliti problem virusa z vidika evolucijske biologije. Virus iz zornega kota narave, z vidika biologije: narava ne pozna delitve na koristne in nekoristne, na škodljive in nevarne ter nenevarne stvari, te delitve obstajajo smo v naših glavah, so proizvod človekovega mišljenja, v naravi,, kakršna je »sama po sebi«, ima vsaka stvar svojo vlogo in pomen, v neskončno kompleksni tkanini živega sveta, v kateri se prepletata rastlinski in živalski svet, seveda skupaj z vsem ne-živim, se vsakodnevno odvija igra, se odvija drama, boj za obstanek, in v tem vsak udeleženec pomaga vzdrževati ravnovesje. Opazujmo npr. prehranjevalno verigo, piramido, na dnu katere so rastline, ki so hrana rastlinojedcem, manjšim, večjim, ti pa so hrana mesojedcem, manjšim in večjim. Skoraj vsaka vrsta ima svojega »naravnega sovražnika«, če se preveč namnoži, se namnoži tudi ta sovražnik in jo zdesetka. Ali pri ljudeh takšno vlogo igrajo mikroorganizmi? Ne zagovarjam stališča, d je ta pandemija »koristna, potrebna, celo nujna«, da bi nas razredčila – daleč od tega! Vendar, če gledamo samo z vidika narave »same po sebi« in le skozi logiko biologije, brez človeških čustev, misli, hotenj…, si jo lahko razlagamo tudi tako, kot naravni mehanizem, ki naj zmanjša številčnost neke biološke vrste – ta ne le, da se je zelo namnožila, že lep čas tudi močno uničuje planet in življenje na njem, homo sapiens za Zemljo pomeni tudi neke vrste katastrofo.
Kazen božja?
Danes je bolj malo ljudi, ki bi trdno verjeli, da gre pri tej pandemiji za božjo kazen – iz enostavnega razloga: ker je svet postal močno sekulariziran in ateističen, in iz tega razloga tudi bolj malo ljudi moli, da bi ta bolezen izginila, izginila je vera v moč molitve, čeprav je res, da so zdaj začeli moliti celo nekateri, ki že dolgo (ali še nikoli) niso molili.
Drugače pa je bilo v »mračnem srednjem veku« – času vere, ko ljudje še prav ničesar niso vedeli o bacilih, virusih in bakterijah, in so vse znanje, tudi o sebi in svetu, zajemali iz Svetega pisma, in če izhajamo iz njega, moramo tudi kuge imeti za božje kazni – to so božje šibe, s katerimi Bog tepe grešno človeštvo. V »knjigi vseh knjig« je namreč govora o blagoslovih in prekletstvih: Bog blagoslavlja tiste, ki spolnjujejo njegove zapovedi, se ga držijo, mu služijo in hodijo za njim, in pošilja prekletstva tistim, ki se mu uprejo, ki tega nočejo. On je npr. nad uporni Egipt poslal sede nadlog, med drugim tudi kugo, in dve grešni mesti, Sodomo in Gomoro, je pokončal z ognjem. In če smo iskreni: sodobni svet je v svoji pokvarjenosti, grešnosti in moralnem propadanju postal ponovitev Sodome, v nečistosti svojih duš, v svoji razbrzdanosti in razvratu smo gotovo padli še niže. Se pravi: greh sveta kliče nad ta svet razne božje kazni, in v srednjem veku, še v času »strahu božjega«, je večina ljudi kugo zagotovo tudi tako dojemala, kot kazen za grehe sveta, a verjeli so tudi, da molitve pomagajo v boju proti njej, da pomirjajo božjo jezo, zato so organizirali maše, procesije, se bičali itd., česar se je udeleževalo mnogo ljudi, a ti shodi so povzročali, da se je kuga še vedno in še bolj širila, in množice so začele izgubljati zaupanje v Cerkev, v duhovščino, in kuga 14. stoletja je bila verjetno tista, ki je povzročila dokončen zlom srednjeveške paradigme, kar je pripravilo pot renesansi.
Pogled na covid-19 skozi prizmo Svetega pisma. Iz njega jasno sledi, da »se VSE na svetu dogaja po božji volji«, kar pomeni, da se po neki višji Volji dogaja tudi ta pandemija, se pravi, dogaja se zato in dogaja se tako ker to hoče in kakor to hoče ta absolutna Oblast. To pa nujno pomeni, da se tudi to dogaja po načrtih in delovanju Boga, in na koronavirus lahko gledamo tudi kot na božjo kazen.
Virus v moderni
Človek naše dobe se ne zanaša več kaj dosti na vero, mnogo bolj na svojo znanost in tehniko, in tako tudi v tej epidemiji. Ravno po zaslugi znanosti in tehnike mnogokaj o virusu že ve, in to znanje skuša uporabiti v tem boju, s tem, da z ustreznim političnim organiziranjem, se pravi sistemsko, hoče omejiti širjenje virusa in čim prej najti učinkovito zdravilo proti njemu – v to vlaga veliko denarja, združuje znanja mikrobiologije, medicine, kemije, farmacije, in v to je vpregel tudi umetno inteligenco.
Torej, sodobni človek se proti kugi večinoma ne bori več s sredstvi vere in z orožji Cerkve kot sta npr. maša in molitev, ampak z (empirično) Znanostjo in njeno hčerko Tehniko. Vendar, imejmo pred očmi, da brez znanosti in tehnike covida-19 morda sploh ne bi bilo, predvsem pa se ne bi tako hitro širil kot se. Tehnika tu nosi levji delež krivde v dveh ozirih. Najprej zato, ker je, z industrijo, ustvarila strahovito koncentracijo prebivalstva, mravljišča ljudi, živečih v stolpnicah milijonskih velemest, kjer se virus seveda izredno hitro širi, in potem zato, ker nam je tehnika dala številna in zelo hitra prevozna sredstva, ki se tudi zelo masovno uporablja, moderni človek je postal »mobilen«, a s tem je mnogo bolj mobilen postal tudi virus, ki se zdaj v nekaj dneh lahko razseli po vsem planetu.
V srednjem veku je bilo ljudi mnogo manj in še ti so bili razsuti večinoma po podeželju, in kuga je potovala počasi, tedne in mesece s trgovskimi karavanami, s konjskimi vpregami.
Napadlo nas je bitje (stvor), ki je najstarejši prebivalec Zemlje, a obenem je to interakcija nečesa, kar je na evolutivni lestvi najniže, z nečim, kar je na njej najviše, s človekom, in človek lahko proti njemu uporabi dosežke svojega razuma, verjetno bo zato to prvo bitko proti njemu dobil, upam pa, da tudi vojno, a tudi virus ima neko orožje: z mutiranjem, spreminjanjem svojega genoma ima veliko sposobnost prilagajanja.
Konec moderne
Razlogov za zaton srednjega veka in nastop renesanse je bilo veliko, vendar, kot že omenjeno, je bila morda najbolj odločilna velika kuga koncem 14. stoletja. Ona je povzročila odločilne premike v zavesti evropskega človeka, odmikanje od vere in Cerkve, prodor razuma, obračanje k zunanjemu, zgledovanje pri antičnih filozofih in klasični umetnosti Grčije in Rima, kar vse skupaj je, med drugim, omogočilo znanstveno revolucijo v 16. stoletju, rojstvo metode eksperimenta in merjenja, sploh začetek moderne dobe, ki nas še vedno usodno določa.
Empirična znanost in tehnika sta to dobo ustvarili, vendar sta njun razvoj in njuna uporaba potegnili za sabo tudi številne negativne učinke na naravo in družbo, povzročili krizo okolja ter veliko moralno in duhovno krizo človeštva. Lahko bi omenili še kakšno krizo, vendar: zaradi vseh teh kriz, negativnih učinkov, ki se s časom kopičijo in potencirajo, je danes postalo na svetu vse narobe, vse funkcionira slabo, družina, šola, država, v krizi so vse institucije, živimo sredi kaosa. In v krizi sta tudi znanost in tehnika, upam si trditi, da je spoznavna metoda te znanosti v glavnem izčrpana, ta doba je mrtva. Iz ugotovljenega pa izhaja, da bo treba najti neko pot v novo zgodovinsko paradigmo. Seveda ni vsega »srednjeveškega« zavrgel, mnoge stvari je znal koristno uporabiti za naprej, tako moramo tudi mi ohraniti številne pridobitve moderne, vendar jih znati nadgraditi z nečim bistveno novim, drugačnim. Vse skupaj bo zahtevalo radikalno preobrazbo načina mišljenja in življenja, človeka pa bolj množično v to lahko prisilijo le globlje krize in večje katastrofe, tako tudi zdaj utegne biti ta kriza s »korono« eden od vzvodov, ki nas bo prisilil k temeljiti preobrazbi našega mišljenja in ravnanja. Vse take stvari vedno potegnejo za sabo tudi ekonomske in politične posledice, tako jih bo tudi virus, že sedaj je razvidno, da je povzročil zlom globalizacije, da je zrušil shengenski sistem, da bo sledila globoka gospodarska kriza.
Franc Bešter, Zg. Besnica
