Piše: Federico Pignatelli della Leonessa, New York
Spoštovano vodstvo Olimpijskega komiteja Slovenije,
z veliko zaskrbljenostjo sem spremljal novico, da ste odvetnici Tjaši Andree Prosenc podelili naziv prve častne članice Olimpijskega komiteja Slovenije.
To priznanje naj bi simboliziralo integriteto, čast, poštenost in življenjski prispevek družbi. Vi ste ta simbolizem in to zaupanje porušili, zato menim, da ima slovenska javnost pravico spoznati tudi drugo plat zgodbe osebe, ki ste jo počastili s svojim najvišjim simbolnim priznanjem.
Tjaša Andree Prosenc je bila dolga leta moja pravna zastopnica in odvetnica moje družine v zadevah povezanih s premoženjem na Wolfovi ulici 1 v Ljubljani ter z vsem ostalim družinskim premoženjem, ki nam je bilo vrnjeno po dolgotrajnih denacionalizacijskih postopkih zaradi povojnih kriminalnih krivic storjenih družini Mayer. Te krivice so povzročile aretacijo mojega dedka, njegovo mučenje v zaporu in na koncu njegov umor, hkrati pa tudi zaplembo vsega njegovega premoženja.
Namesto da bi zaščitila interese svoje stranke, je prišlo do zlorabe zaupanja, ponarejanja dokumentov in nezakonitih sprememb v sodnem registru podjetja Eurocapital, lastnika stavbe. Na različne načine, vendar vedno z istim končnim ciljem: ukrasti premoženje.
Ključni del te zgodbe je bila moja mati, Doris Mayer, starejša gospa, ki po desetletjih življenja v tujini ni več razumela slovenskega jezika in pravnih postopkov. Prav prek nje je Tjaša Andree Prosenc izvajala nezakonite manevre, s katerimi je njej in meni odvzela naše premoženje in si s tem zagotovila dovolj časa, da so potekli ključni roki za učinkovito pravno zaščito. V Sloveniji po treh letih od storitve kaznivega dejanja ni več mogoče vložiti kazenske ovadbe zoper storilca, ne glede na to, ali ste za dejanje sploh vedeli. Takšna zakonodaja ščiti kriminalce pred odgovornostjo za njihova dejanja ter spodbuja krajo, goljufije in korupcijo.
Ko sem dejansko izvedel za kriminalna dejanja Prosenčeve, mi je bilo onemogočeno sprožiti kazenski postopek proti njej zaradi zastaranja. To je popoln nesmisel, saj človek ne more ukrepati proti dejanju, za katerega sploh ne ve, da se je zgodilo.
V stavbi moje družine ima danes Tjaša Andree Prosenc v lasti ukradeno stanovanje, njen sin pa dragocene ukradene poslovne prostore, v katerih opravlja svojo dejavnost.
Še bolj zaskrbljujoče od same zgodbe pa je dejstvo, da slovenske institucije v vseh teh letih niso uspele zagotoviti jasne in učinkovite pravne rešitve mojih civilnih postopkov. Med njimi tudi Odvetniška zbornica Slovenije, ki je popolnoma odpovedala pri sprejemanju ustreznih ukrepov proti Prosenčevi, zato zbornico tožim že več let.
Ko se je Slovenija odločila za demokracijo in vključitev v Evropsko skupnost, sem verjel v slovensko pravno državo. Nikoli si nisem predstavljal, da je mogoče človeka toliko let pustiti brez učinkovitega pravnega varstva, medtem ko oseba z močnimi povezavami v političnih in pravosodnih krogih še naprej uživa ugled in javna priznanja.
Javnosti so dobro znane dolgoletne povezave med Tjašo Andree Prosenc in vplivnimi omrežji nekdanje komunistične elite, ki jo vodi Milan Kučan, pod čigar zaščito je bila in ostaja še danes, saj naj bi bila dolga leta tudi ljubimca. Prav zato se danes mnogi upravičeno sprašujejo, ali v Sloveniji zares veljajo enaka pravila za vse.
To pismo ni napad na šport. Gre za poziv k odgovornosti vaše institucije.
Ko institucija, kot je Olimpijski komite Slovenije, nekomu podeli naziv častne članice, ne priznava zgolj športnih funkcij. Podeljuje tudi moralno legitimnost.
Prav zato menim, da bi morali pred sprejetjem takšne odločitve upoštevati tudi širšo sliko in zgodovino osebe, ki ji podeljujete svoje dragoceno priznanje.
Danes to ni več samo moje osebno vprašanje.
Vprašanje je: katere vrednote kot družba nagrajujemo?
In ali integriteta v Sloveniji sploh še kaj pomeni?
Video (vklopite podnapise):
