11.3 C
Ljubljana
četrtek, 28 marca, 2024

Vedno ista pesem komunista Kučana

Spoštovana Demokracija,

želela sem nekaj napisati o včerajšnjih izpadih tovarišev Hribarjeve in Kučana, pa sem si rekla, da sem o njiju že preveč pisala, vendar je bilo vse bob ob steno.

 

Kljub temu pa predlagam, da ponovno objavite moj članek v priponki, ki ste ga na vašem portalu objavili dne 30. junija letos. Saj je praktično vse, kar sem v njem napisala, še bolj res, kot je bilo pred pol leta. Ta dva komunista sta res že povsem na koncu vsega, kar se imenuje državotvorni um. Pa tudi če uradniki doma in v EU še tako «farbajo« evropsko prebivalstvo, kako demokratične so komunistične sile v Sloveniji. Pač še ena komunistična laž, saj komunistična mafija – doma in med nekaterimi uradniki EU – ne pozna drugačnega političnega delovanja.

Tukaj je moj članek z dne 30. junija 2020

Tovariš Milan Kučan ni za Slovenijo in Slovence nič manj nevaren kot katerikoli od njenih najhujših tujih ali notranjih sovražnikov v preteklosti

Je vlada že padla? Jo je tovariš Milan Kučan že zrušil? Še preden bo padla, najkasneje pa takoj po njeni zrušitvi, plebiscitno zahtevajmo prepoved kakršnekoli komunistične ideologije in komunistične kulturne, ki je vedno izključno komunistični kulturni boj. Komunistične kulture v resnici ni, so samo fanatično zaslepljeni komunistični kulturniki, nepopustljivi borci proti tradicionalni demokraciji, ki jo največkrat imenujejo kar fašizem.

Komunistično demokracijo, kakršna je bila in je še v komunističnih državah, tudi v Jugoslaviji oziroma v Sloveniji, moramo plebiscitno prepovedati. Komunistična demokracija je namreč čisti totalitarizem, je zločinska – prav tako kot sta v moderni zgodovini zločinska nacizem in fašizem. To je dejstvo!

Zaradi ohranitve slovenskega komunističnega jedra v osrčju slovenske politike tudi po osamosvojitvi Slovenije, se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi. Nekdanji (in sedanji) predsednik CK ZKS, tovariš Milan Kučan, je v enem samem letu zrušil kar dve vladi – tisto, ki jo je vodil Marijan Šarec, in sedanjo (še vedno, morda pa že v nekaj dneh prav tako nekdanjo), ki ji predseduje Janez Janša.

Kakor koli razmišljamo, karkoli preberemo, vidimo v medijih, slišimo v pogovorih med državljani, vse nosi znani pečat zadnjega predsednika slovenskega centralnega komiteja: RDEČO ZVEZDO IN ZAHTEVO PO SPOŠTLJIVEM SPOMINU NANJO.

Še najbolj pa to zahtevo upoštevajo vsi številni Kučanovi mediji. Vsepovsod je kak njen krak, ob vsaki priložnosti spomin na čase, ko je bila edina zvezda vodnica slovenskega ljudstva pod vodstvom komunistične partije Jugoslavije in njenega pastirja Tita, ki bi zaklal ovco težje kot človeka, če se mu je kakorkoli uprl. Pa tudi če je verjel v rdečo zvezdo. Ga je pa po krivem obtožil, da je nevaren krivoverec.

Smo kdaj sploh dojeli, da tovariš Kučan ni nikoli obsojal Titovih zločinov. Kot da moramo tudi to dejstvo vsi razumeti in sprejeti brez vsakršnega vprašanja, tako kot njegov krog lažnih humanistov, lažnih poštenjakov in lažnih intelektualcev oziroma kulturnikov. Skoraj vsem se zdi samo po sebi razumljivo, da ne smemo povedati o

PARTIJI IN NJENIH VODITELJIH, RAZEN O TISTIH, KI JIH JE OBSODILA SAMA PARTIJA, NIČ TAKŠNEGA, KAR BI UTEGNILO USODNO VPLIVATI NA SLOVENSKO DRUŽBO.

Novinar Danilo Slivnik je o teh stvareh največ vedel in največ izkusil.

Zakaj tovariš Kučan tako z veseljem ruši vlade, tudi leve, le da na poseben način, tako, da neprestano ukinja in ustanavlja leve stranke, postavlja vedno nove predsednike strank in vlad? Pri tem pa vse bolj stopnjuje svojo zahtevo, naj bo Slovenija čim bolj podobna nekdanji Jugoslaviji? Zato, ker si prizadeva, da bi do tal zrušil slovensko državo, izbrisal praktično vse Slovence z zemljevida Evrope in se tako maščeval vsem, ki so zavrnili njegovo komunistično vero, ustavili njegovo graditev socializma.

S to zavrnitvijo je slovenski narod zavrnil – ne le Kučanovo partijsko oblast, temveč tudi vse njegove vrednote, skladne s sprevrženimi vrednotami komunizma, ki pa jih sam ni zmogel zavreči, saj je bil preveč željan totalne in totalitarne oblasti, predvsem pa premalo inteligenten, da bi sprevidel, kako se odpoveduje nečemu najslabšemu, da bi lahko sprejel nekaj boljšega – demokracijo, kulturno bogato tradicijo, humanost, sočutnost, vse tisto, kar nikoli niso bile in nikoli na bodo odlike ali vsaj vrednote komunistov.

Njihova edina vrednota je laganje, laganje in učenje laganja na vseh šolah – od prihoda v vrtec do doktorata in sprejema na katero od akademij. (Grozljivo je, ko pomislimo, da postaja komunizem najpogostejša sestavina globalizma in multikulturalizma, da je oboje v resnici izhaja iz najbolj krvavih komunističnih revolucij, tudi kitajske, ki jo premalo poznamo.)

Še enkrat: prepovejmo komunistično ideologijo, prepovejmo rdečo zvezdo.

Frančiška Buttolo, Ljubljana

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine