Piše: Dr. Andreja Valič Zver
V eni od zadnjih številk Demokracije nam je Vida Kocjan, eno najvidnejših peres naše revije že od njenega začetka, natančno secirala porazno rdečo bilanco Golobove vlade.
Prosti pad gospodarstva
Gospodarska rast je padla s podedovanih 8,4 odstotka na vsega 0,9 odstotka. To je pri nas najbolj drastično skrčenje gospodarstva v enem samem mandatu. Ker je slovensko gospodarstvo dokaj izvozno usmerjeno, je zmanjšanje za 38,9 odstotka močan udarec zanj. Izvoz v EU je padel za več kot polovico! Zaradi visokih stroškov dela, birokratskih ovir ipd. smo na indeksu konkurenčnosti padli s 35. na 46. mesto. Sočasno s temi podatki gre tudi porast korupcije, ki so jo – poleg slovenske javnosti, čeprav malo pozno – zaznali tudi mednarodni indikatorji: s 36. mesta smo padli na 41. mesto. Torej netransparentno javno naročanje, klientelizem in vpliv interesnih skupin krepijo svojo vlogo, namesto da bi jo izgubljali. Podatki, ki prihajajo o državnem proračunu, so še slabši. Kljub visoki zaposljivosti je Golobova vlada pridelala rekorden proračunski primanjkljaj. In dodatno zadolžila slovensko državo oziroma slovenske državljane. Kdo in kako bo saniral to polomijo? Golob seveda ne zmore pa tudi ne da se mu več. On je poskrbel zase. Toda nekdo bo moral reševati barko.
V senci gospodarskega propadanja Slovenije se je dogajalo še marsikaj – morda še večje stranpoti kot na gospodarskem področju. Veliko se je govorilo o napakah na področju socialnega varstva, še več o propadanju zdravstvenega sistema in oskrbe.
Potop šolstva
A prav ničesar nismo izvedeli o tem, kaj se dogaja v našem šolstvu!
Obstoječi minister za šolstvo, ki ga 90 odstotkov javnosti ne pozna, je bil štiri leta neviden. Javnosti ni bilo predstavljeno delo resorja, nobene ocene, statistike, nič … mrtev podsistem. Spomnimo se, v času prve Janševe vlade je bil šolski minister pod nenehnim pritiskom mainstream medijev. Tako je bilo na primer ruvanje dveh učencev glavna tema vseh medijev ves teden, minister pa klican na medijska zaslišanja. Ta vlada je šolstvo odrinila na obrobje. In zapovedala medijem, da ne hodijo blizu. Zakaj to pišem? Ker sem dolga leta delovala na šolskem polju in ne maram, da šolstvo tako ponižujejo. Ne zavedajo se, da smo Slovenci skozi zgodovino obstali le zato, ker smo »ljubosumno« varovali svoje šolstvo in jezik; zdi se, da je levim za to figo mar, ker jim slovenska kultura in država nista intimna opcija.
Toda naši predniki niso bili taki pišmevuhovci. Več kot tisočletje se je odvijalo izobraževanje na slovenskih tleh. Tudi v srednjem veku, ko so imele cerkvene in cehovske organizacije pomembno vlogo pri tem. Cesarica Marija Terezija je šolstvo leta 1774 celo podržavila. To pomeni, da se je vključila država s proračunsko podporo šolstvu, kar je bilo zelo dobro za razvoj našega naroda, ki je v sožitju z nemškim kasneje pri nas razvil tudi odlično srednje strokovno, zlasti kmetijsko šolstvo. Po prvi svetovni vojni je bila ustanovljena celo ljubljanska univerza. Fascinanten je podatek, da je bilo ob vključitvi v prvo Jugoslavijo pismenih kar 90 odstotkov Slovenk in Slovencev, kar je bilo več kot dvakrat več v primerjavi s preostalo državo. V Sloveniji so bili takrat učinkoviti z »degermanizacijo« šolstva pa tudi s prvim uporom proti jugounitarizaciji šolstva v tedanji skupni državi (izjava slovenskih razumnikov o avtonomiji slovenskega šolstva, 1921). Naj spomnim, da je takrat okoli 300 učiteljev zapustilo slovensko Štajersko in emigriralo v Avstrijo. Obenem pa je prišlo k nam približno enako število učiteljev iz Primorske, ki so na ta način uravnovesili situacijo. Tudi kasneje smo se Slovenci upirali mnogim poskusom ukinjanja šolske avtonomije. Spomnimo se samo dogajanj v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko smo uspešno zavrnili t. i. skupna jedra, ki so prihajala iz Beograda. Nevarnosti ostajajo seveda tudi dandanes, saj nekateri levaki nenehno pišejo predloge, da bi se EU popolnoma poenotila na področju šolskih kurikulov. Braniti moramo slovenski značaj naše šole, čeprav je nujno, da se dobre ideje in predlogi, ki prihajajo od zunaj, enostavno prevzamejo, saj nam lahko le pomagajo pri nujnih posodobitvah.
Toda pozor! V zadnjem mandatu so prikrivali katastrofalno »zdravstveno« stanje našega šolstva. To ni le krivda ministrstva, ampak tudi medijev in t. i. Štrukljevega sindikata, ki se neupravičeno vtika v šolsko politiko. Prikrivali so, da so slovenski učenci in dijaki v znanju in veščinah vse manj konkurenčni svojim vrstnikom v tujini. Kakovost znanja je močno upadla v primerjavi z letom 2006, ko je bila slovenska šola še »živa«. Bralna pismenost je padla s 494 na 469 točk, približno v enaki meri so padle še matematična pismenost (s 504 na 485 točk), naravoslovna pismenost (s 519 na 500), računalniška in informacijska pismenost (s 514 na 483) in t. i. državljanska vednost (s 516 na 504).
To so katastrofalni podatki in signal za alarm. Poleg tega so zamolčali še padec števila zaposlenih v šolskem sistemu. Pred 20 leti je bilo v njem zaposlenih preveč kadrov, kasneje so se stvari nenadzorovano obrnile. Danes je baje na šolskem polju približno 3.000 ustrezno usposobljenih ljudi premalo. Sistem ugotavljanja kakovosti v našem šolstvu se je sesul. Skratka, šolstvo mora biti dvignjeno višje na lestvici slovenskih vladnih prioritet. Slovenija ima le en kapital, in to je človeški! Če tega ne izkoristimo, nam kot narodu ni pomoči!
