Sanjala je Sanja, po smetišču
da pobira zadnje še ostanke,
k njej prihajale so stare stranke
in podobno je bilo vrelišču.
Meglo je prodajala in v prazno
vse se je dogajanje vrtelo,
strank vse manj, jo stanje doletelo
strašno je, že na pogled porazno.
Šli s smetišča so, jo zapustili
samo sredi so smeti sedeti,
ni bilo ji tamkaj več živeti,
le zakaj so ji vse to storili?
Čudne sanje, le umazanija,
vsepovsod smetiščna je golazen,
Vanjin sanjski vtis tako porazen,
kot da je na delu hudobija.
Grde sanje je imela Sanja,
najbolj zvesti šli so z deponije,
jo pustili sredi svinjarije,
klavrnega brez primere stanja.
So še rekli ji, da vse pač mine,
madež neizbrisen le ostaja,
Sanja kar tako naprej naj vztraja,
na smetišču da je zgodovine.
Se iz strašnih sanj je prebudila,
okrog sebe Sanja se ozrla,
strašen krik spustila je iz grla,
saj resničnost jo je ulovila.
