Piše: Franc Bešter
V tem prispevku bom skušal nakazati, zakaj »krize«, ki se vrstijo v tej civilizaciji že dobro stoletje, ena za drugo pa v zadnjih letih, pojmujem kot neke simptome, faze in obraze propadanja naše civilizacije, se pravi: kot da so vse »krize« del nekega širokega, trajnega in nepovratnega procesa. Ob tem se postavlja vprašanje, kje so (pra)vzroki tega propadanja.
Seveda v zadnjem stoletju nikakor nismo bili priča samo krizam: ta (racionalistična, industrijska) civilizacija je dosegla neslutene uspehe in izredno rast blaginje večine njenih pripadnikov, sredi prejšnjega stoletja. In večina njenih pripadnikov si pod »civilizacijo« predstavlja ravno to: napredek tehnike, ki posledično prinese tudi materialno blagostanje in vedno nove udobnosti. Res je: še nikoli v zgodovini na svetu ni živelo toliko ljudi kot sedaj in še nikoli v zgodovini človeštva toliko ljudi ni uživalo takšnih ugodnosti in udobnosti kot ravno danes, kljub raznim krizam, v primerjavi npr. s kameno dobo ali tudi še s srednjim vekom uživamo strašen luksuz. A ves ta razvoj zadnjih 120 let so spremljale tudi sence in zelo temne plati, če pomislimo na vojne, kakršnih do zdaj svet ni poznal, tako rušilne in s toliko mrtvih, in na strahote, do zdaj neznane v človeštvu, če pomislimo npr. na koncentracijska taborišča, na iznajdbo prave »industrije smrti«.
Te sence in kot noč črne plati, ki tako rekoč permanentno spremljajo razvoj, (zelo enostranski) napredek te civilizacije in ki pomenijo nazadovanje, propad ali celo zlom neke civilizacije, kažejo na to, da znanost in tehnika (teoretični in praktični vidik nekega procesa) generirata neke silnice, ki povzročajo to propadanje. Tu se seveda postavi vprašanje, kaj pod »civilizacijo« pojmujemo, za materialiste, ki jo gledajo skozi svoja materialistična očala, je civilizacija dobro zadovoljevanje telesnih potreb in rast blaginje, in zanje razne krize niso njeno propadanje, so nekaj prehodnega, glavno je, da jim spet sledi ekonomski razcvet.
Negativne posledice za družbo
Jasno, človek si je od znanstveno – tehničnega napredka obetal samo koristi, čeprav je nemogoče, da vse skupaj ne bi za sabo potegnilo tudi negativnih učinkov. Tako je številne takšne učinke na naravo izvršila tehnika, priznavati smo jih začeli šele sedaj, ko nas že resno ogrožajo. Tista Orodja, ki jo najbolj bistveno omogočajo, VRO za pretvorbo energije, so naravo tudi najbolj usodno onesnažila, s presežkom CO2 v atmosferi, ker je to iz ravnovesja začelo spravljati vreme. Tista znanost, ki je to tehniko pomagala ustvariti (fizika, kemija) pa je onesnažila možgane in duše ljudi in iz ravnovesja vrgla družbo. In kakor se CO2 v atmosferi nenehno nalaga, kopiči, tako se nenehno nalagajo in kopičijo negativni učinki znanosti in tehnike na družbo.
O njih sem tu že precej pisal, zato ne bi preveč ponavljal, omenil bi le na kratko. Empirične znanosti (še vedno) močno pogojujejo način mišljenja modernega človeka, iz več razlogov: ker so tu stvari »dokazane« (z eksperimenti), ker so eksaktno opisane (z matematičnim jezikom enačb in formul), ker so one temelj tehnike, ki »deluje«. Zato on v to svojo Znanost verjame, verjame v podobo sveta, ki jo je zgradila, ne, zanj svet takšen tudi v resnici je. Res je, da nek način mišljenja in neka podoba sveta marsikaj omogočata, pojasnita, po njuni zaslugi bolje razumemo svet, njegov ustroj in delovanje, vendar pa so tudi od vsega tega prišle določene negativnosti in celo nevarnosti, kar se tiče človeške misli in stanja duha. Neko (zmotno, površinsko) razumevanje znanosti povzroča okužbo možganov in duše z racionalizmom, in ta okužba je masovna (stotine milijonov mladih v šolskem sistemu!). Ta način mišljenja, z neko podobo sveta, vodi v zanikanje Boga, torej v ateizem, in v to vodi tudi materializem. V materialistični način življenja pa je množice zapeljala tehnika: njena uporaba v tržnem sistemu je ustvarila uživaško potrošniško družbo. Se pravi, v sodobni ateizem nas je zapeljal duh racionalizma in materializma, zahodni človek je s tem izgubil vero (krščanstvo), s tem pa vse tisto, kar mu le vera (nikoli pa znanost in tehnika!) lahko daje: duhovne vrednote, smisel, etiko, stik z Metafizičnim. Posledica ni samo brezciljno življenje, oropano smisla, je tudi velika odtujenost ljudi, kriza duha.
Komunizem in globalizem
Skušal bom nakazati, zakaj sta tudi ta dva negativna pojava v civilizaciji, ki le-to ogrožata (z namenom, na njenih ruševinah zgraditi nekaj »naprednejšega«) v veliki meri posledica pojava VRO na planetu, njihovih negativnih učinkov na družbo.
Komunizem: je v veliki meri proizvod kapitalizma. Kapitalizma pa ni brez tovarn, teh pa ne bi bilo brez tehnike (VRO), tovarne pa so proizvedle nov družbeni razred: delavce. V tem sistemu pa so vedno in nujno izkoriščani, to povzroča neusmiljena konkurenca na prostem trgu, pa tudi sama VRO: kapitalist, da je »konkurenčen«, mora biti čim boljši in ob tem čim cenejši, oboje pa zagotavlja nadaljnji razvoj VRO, ki zahteva denar, dobiček, ta pa se dobi tudi z nižanjem plač (stroškov dela). In kapitalist je samo človek, v človeku pa stalno deluje tudi pohlep, ki ne pozna meja.
Znanost in tehnika: v 19. stoletju so se naravoslovne vede zelo razmahnile, doživljale velike uspehe, logično je, da so se pojavile ideje, po katerih je tudi delovanje družbe mogoče pojasniti »znanstveno«, in to je poskusil Marx. V osnovi marksizma sta zato racionalizem in materializem, za svojo ideologijo so ga prevzeli komunisti. Po marksizmu bo razvoj proizvajalnih sil (VRO!) omogočil osvoboditev delavskega razreda izkoriščanja, ustvaril bo družbo enakosti in blaginje za vse, jasno, da so takšne ideje pri izkoriščanem delavskem razredu padle na plodna tla. Da bi jih uresničili, je treba prevzeti politično oblast, in del te ideologije je tudi, da delavski razred pod vodstvom komunistične partije kot svoje avantgarde lahko izkoristi neke izredne razmere, npr. vojno, za prevzem oblasti. In to se je tudi zgodilo, v Rusiji in tudi pri nas.
Vendar so te krvave revolucije propadle, kljub ogromnim človeškim žrtvam, predvsem zato, ker ta sistem v praksi ekonomsko ne deluje, je neučinkovit. Antonio Gramsci je zato iznašel »kulturni marksizem«, ki je postal aktualen danes: razkrojiti institucije te civilizacije, ljudem odvzeti vero, vrednote, identiteto… . S takim »materialom« je potem mogoče manipulirati. Jasno je, da to vodi v propad družine, naroda, v moralni in duhovni propad.
Globalisti: tudi te je proizvedel kapitalizem, njegovi negativni učinki. Kakor je namreč ena od negativnosti kapitalizma izkoriščanje, tako je ena od njih tudi ustvarjanje neenakosti. Dejstvo je namreč, da VRO povzročajo (omogočajo) vedno večjo koncentracijo kapitala v rokah ozkega kroga ljudi. Lastniki proizvajalnih sil si namreč lahko privoščijo, da jih lahko (ker imajo denar za to) razvijajo naprej, potem zmagujejo na trgu, in tako Kapital raste. Nadaljnji razvoj VRO zahteva denar, čim več denarja. Tako se je na planetu pojavila peščica super-bogatih, ljudi z ideologijo Kapitala, častilcev Denarja, in logično je, da so se začeli združevati v razne tajne lože, z namenom prevzema oblasti nad vsem svetom. Po svoje spet logično: Kapital stremi k rasti, obenem pa je tehnika, z logistiko, z informacijami spremenila svet v globalno vas, v kateri je razdrobljenost na narode, na države z mejami in različnimi politikami postala Kapitalu neka ovira, glede trgovine, valut, dostave surovin in energije… . Globalisti zato delajo na odpravi narodov, zato je logično, da so se lotili tudi vere (krščanstva), družine, institucij. Zato so cilji globalistov in kulturnih marksistov glede tega povsem enaki. Oboji predstavljajo nevarnost za same temelje kulture Zahoda. Tu sem hotel opozoriti na pra-vzrok vsega tega, o katerem se ne piše in ne govori, ker se ga večina ljudi tudi ne zaveda, da je namreč v pojavu visoko razvitih orodij na planetu.
Moralna kriza in kriza podsistemov
Se pravi, racionalizem in materializem kot negativna učinka znanosti in tehnike na družbo, vodita v ateizem, zato tudi v zrušenje etičnih temeljev, zato našo dobo med drugim označuje tudi nemoralnost. Zahodni človek je zaradi tega izgubil tudi smisel in duhovne vrednote. Vse skupaj še kako povzroča krizo družbenih podsistemov, tukaj se bom znova dotaknil šolstva, ker to področje najbolje poznam.
Ključno vlogo tu igra družina, ki je zaradi velike duhovne slabosti Zahoda in moralnega propadanja zašla v zelo hudo krizo in ne more zagotavljati dobre vzgoje. Veliko družin je neurejenih in razbitih, otroci iz njih pa prizadeti in nesrečni. K temu ne prispeva le izguba etičnih temeljev, odsotnost nekih trdnih norm, svoje prispeva tudi tehnika s propagiranjem svobodne spolnosti. Ta (digitalna) tehnika s poplavo pornografije močno in seveda kvarno vpliva na duševni razvoj mladostnikov, ki se večinoma temu vplivu, zaradi šibke volje in zaradi nepoznavanja in nepriznavanja greha, ne morejo upirati. Seveda so tudi pod močnim vplivom moralno propadajočega širšega družbenega okolja. A ti učinki ne bi bili tako pogubni, če bi (od staršev) prejeli neke zdrave temelje, a jih večina ne. Večinoma so deležni crkljajoče vzgoje, in vzroki le-tega so spet pri VRO: v izgubi smisla (življenja, trpljenja), v tem, da so jih starši spravili na svet krize okolja in silno uničujočih orožij, se pravi na svet zelo negotove prihodnosti, posledica vsega skupaj je, da se staršem smilijo, in posledica je razvajanje.
V šoli to permisivnost nadgradi še hiperpermisivni šolski sistem, ki naglaša predvsem pravice otrok, in le-ti se svojega morja pravic zavedajo! In upajo si vse, in tudi ne vedo več, kaj je prav in kaj ne. Zakaj ne ukinemo teh permisivnosti, čeprav se že dolgo zavedamo njihovih pogubnih posledic (npr. beg mladih v droge, digitalna zasvojenost…)? Mislim, da so za tem globalisti in kulturni marksisti: družina, šola naj proizvaja »material«, s katerim bo mogoče medijsko manipulirati. Jasno pa je, da vse skupaj vodi v odpad od krščanstva, v uničenje družine, tradicije, v propadanje naroda.
Seveda se moralni propad kaže tudi v drugih podsistemih, zdaj se veliko govori o razpadanju zdravstvenega sistema. Narava dela je seveda tam drugačna in opravka nimamo toliko z mladino, ampak večinoma s starejšimi, a tudi tu se pojavljajo številni problemi, težave, dramatične situacije pri delu s pacienti, in znano je, da se v zdravstvu dogaja masovna korupcija, da finančni tokovi odtekajo iz sistema kdovekam.
Za konec: nova pot do resnice
Tukaj se skušal nakazati, kaj je pra-vzrok splošne kriznosti moderne dobe: je v pojavu in uporabi VRO na Zemlji. Ona niso izvršila negativnih učinkov samo na naravo, stalno jih vršijo tudi na družbo. Ta razvoj (proces) je sčasoma preobrazil sam sistem demokracije, pravzaprav jo je uničil. Na svetu se je vzpostavila oblast globalistov in kulturnih marksistov, ki jo izvajajo preko svoje medijske moči. Marksisti: racionalisti. Globalisti: častilci Denarja. Racionalizem je od »kneza teme«, in kdor malikuje Denar, časti satana, lahko upravičeno zaključimo, da je te ljudi zapeljal satan in jih sedaj uporablja kot svoje orožje: Zemlja je postala gospostvo satana. Taka vladavina se pa ne more končati dobro.
Satan: »tisti, ki vse zmeša«, in tudi zato danes živimo sredi kaosa, hitro in zapleteno življenje s tehniko. Vse skupaj povzroča, da so problemi, ki jih moramo reševati na osebni kot politični ravni, postali tako zapleteni kot še nikoli v zgodovini. Take okoliščine so z nekega vidika idealne za to, da dvignemo naš način spoznavanja resnice in način odločanja na neko višjo raven, da začnemo prihajati do višje kvalitete glede tega s pomočjo Duha. Druge poti tudi ne vidim: tu potrebujemo resnico o konkretnih osebah in dogodkih sveta in o tem, v katero smer bo stekel tok nekega konkretnega dogajanja v prihodnosti. In do te resnice ni mogoče, če ne sprejemamo tega, kar prihaja od Duha, zato je treba sprejemati in skušati razumeti tudi videnja, v katerih te stvari vidimo. Danes smo do tega ravnodušni in celo v Cerkvi se to zavrača, vzrok je v racionalizmu, ki je kuga naše dobe. Se pravi, premagati moramo racionalizem, s tem, da to sprejemamo, a da bi to v življenju uporabili, moramo to (vsaj delno) razumeti, moramo se torej učiti visokega jezika Duha. Vse skupaj zahteva globinsko preobrazbo načina mišljenja in načina življenja, ta pot zahteva tudi odpoved, gre torej tudi za premagovanje materializma, ki označuje naš čas, duh tega časa (»Zeitgeist«) je duh racionalizma in materializma, ki ga vdihavamo kot zrak.
Če hočemo torej po tej (novi) poti, se moramo upirati tem uničujočim silnicam, plavati proti toku sodobnega sveta, česar pa večina vsaj zaenkrat ne zmore. Vendar je to (nov način odločanja in delovanja) danes postalo nujno, stanje na svetu je namreč mnogo slabše kot si večina, zaradi nekih pogojenosti (zgolj materialnih vrednot, pozunanjenosti…) predstavlja. Vsaj zame civilizacija ni učinkovito zadovoljevanje telesnih potreb, čim več udobnosti ipd., ampak nek red, urejenost, in razvoj (napredek) človekove osebnosti – vse drugo je sredstvo, pot do tega cilja, obenem pa je to notranje bistvo kulture tudi pogoj za doseganje vsega drugega (materialnega). V srednjem veku so se tega zelo dobro zavedali in so postavljali etiko na prvo mesto, v moderni pa se je zavest o tem izgubila.
Živimo sredi divjine in opustošenja na Zemlji, in sredi takšnega sveta naj bi začeli graditi novo (naprednejšo) obliko civilizacije. Način, kako to začeti, določajo ravno te okoliščine: VRO so vzpostavila stanje, ki zahteva revolucijo v načinu odločanja, usmerjanja v življenju s pomočjo Duha, takšno delovanje je tudi etično in pripomore k redu na svetu, obenem pa dušo človeka osvobaja. Duhovnost in moralnost: to je povezano, soodvisno! Izgrajevanje zrelejše civilizacije vidim ravno v tem: ono se, po mojem, lahko začne na področju človekove notranjosti, njegove duše. Razlika (in to ogromna!) med ljudmi bo tu, med tistimi, ki bodo imeli to (višje, notranje Življenje) in tistimi brez tega. Danes je aktualno to: biti bogat in pomemben, ljudje hrepenijo po zemeljskem bogastvu in užitkih, po slavi ipd., a ta alternativna pot zahteva nekaj povsem drugega, prav nasprotnega, iskanje Bogastva Boga in s tem ponižnosti in uboštva.
Radikalna sprememba načina življenja? Ljudje v ogromni večini niso pripravljeni na kaj takega, to šele, če jih nekaj dovolj močno pritisne. A bojim se, da se taki pritiski že dogajajo in se bodo še stopnjevali. Če bomo namreč nadaljevali po poti, po kateri že lep čas hodi naša kultura, se bodo negativni učinki znanosti in tehnike na naravo in družbo samo še nadaljevali in se kopičili, zaradi česar bodo prihajale vedno nove in še hujše krize.
